Tako si moj dedc nabira pike pri svoji tašči

Če dobro pomislim, je prestolonaslednik v prvih letih svojega življenja obiskal več držav, kot so jih moji starši do svoje penzije. Ravno zato jim skušam omogočiti, da na jesen svojega življenja doživijo čim več sveta. Čeravno je kdaj potovati s starši enako, kot da bi vzel s sabo še dva triletnika.

Namesto toplic v svetovno prestolnico

Ko je mama pred nekaj leti izvedela, da lahko leti v London ceneje, kot stane avtobusna karta od Slovenj Gradca do Ljubljane, ni mogla verjeti svojim ušesom. Moj dedc, ki v prostem času najraje od vsega načrtuje in organizira ugodna potovanja, ji je v nekaj minutah pojasnil, da bo za tri dni Londona plačala manj kot za nekaj dni v Termah Ptuj, kamor hodita z atijem že trideset let. Da bi ona videla Buckinghamsko palačo? Pa da bi se se sprehajala po istem parku kot njej zelo ljuba princesa Diana?

A se bomo peljali z double deckerjem? Pa šli na stadion od Chelseaja, je zanimalo atija. Kupili smo karte, rezervirali hotel in dokler nista sedela na letalu, nista verjela, da bosta res šla. Onadva, vaščana, v večmilijonsko prestolnico. Kako hvaležna sem bila, da takrat ni bilo nobene turbulence, sicer bi se starša vrnila na tradicionalno vsakoletno romanje v Terme Ptuj in na Krk. Kako sta se počutila dva upokojenca iz Starega trga pri Slovenj Gradcu, ki se jima je zdel že Maribor velemesto? Izgubljeno.

Čeprav sta bila navdušena nad vsem, kar sta videla (a veš tisto, ko fotkaš kar eno nepomembno stavbo, ker je pač 10-krat večja kot šoping center v Velenju), sta bila prestrašena. Mama je bila prepričana, da zna angleško, dokler ni želela naročiti svoje prve kave v lokalu, kjer je stregel Indijec. Toliko ljudi, kot sta jih videla na povsem običajni stranski ulici, najbrž ne bi bilo niti na brezplačnem koncertu Luke Basija. Ubogi ata je bil na letališču in metroju tako prestrašen, da je njegov panični izraz kar kričal po tem, da ga pregledajo. In ko so ga, seveda povsem nedolžnega, a sumljivega, je bil poten kot dijak pri nenapovedanem spraševanju. Evo, pa je imel savna učinek tudi brez Term Ptuj.

Šok ob pogledu na polne ulice odštekanih in drugačnih

Povsem razumem ta gromozanski kulturni šok. V samo nekaj dneh sta se prvič peljala z letalom, metrojem in uberjem. Videla od blizu Indijce, temnopolte, pankerje z irokezami, napol gole mladenke, celo v Camden sva ju peljala. Bila sta polna vtisov, ki sta jih z izjemnim ponosom in žarom v očeh še mesece delila s sorodniki in prijatelji ob vsaki priložnosti.

Prav vsaka malenkost jima je bila pomembna in sta jo skrbno hranila. Prtiček iz lokala Jamieja Oliverja, ki sta ga sicer navdušeno spremljala po televiziji, račun iz Harrodsa, kjer se je mama ponosno vpisala v knjigo spominov princese Diane, fotografija atija iz slačilnice nogometnega kluba Chelsea, pa znameniti fish and chips, London Tower in Big Ben. Spomini, ki jih bomo imeli za vedno.

Od Londona dalje smo šli na potovanje še trikrat. Ravno pred kratkim v Andaluzijo, kjer so mamo gosto nasajeni pomarančevci, polni sadežev, tako navdušili, da je pomaranče pobirala s tal in jih dajala v torbico. Čeprav sem ji komaj pojasnila, da so kisle kot poceni vino in da v ročni prtljagi nima dovolj prostora, da bi jih peljala domov, se je njej zdela ideja, da bi jih prešvercala v domovino in dala poiskusiti svojim sestram, sila imenitna.

Uživali smo v tapasih in sangriji, mama pa si je v svojo beležko zapisala prav vsako jed, ki jo je poskusila. "Si rekla empanade z bikovim repom," je spraševala, da se bo lahko pravilno pohvalila prijateljicam. Na zadnje potovanje nas je šlo prvič pet. Mi trije ter babi in deda. Moj dedc je bil tako vodič in čuvaj kar štirim otrokom. Meni, 40-letnem otroku brez orientacije, prestolonasledniku, pa še babi in dediju, ki ju je treba pazit še malo bolj kot triletnega otroka, saj zdaj, odkar sta bila v velikih mestih že večkrat, včasih kar malo preveč pogumno zaideta po svoje. "U lej, kako zanimivo pecivo prodajajo v tej pekarni ... O, take cerkve pa še nisem videl?" In se umakneta z vidnega polja.

"Ti pazi mamo, jaz bom atana, otrok je še najmanjši problem," narediva z mojim strategijo. Res sem hvaležna, da je tako potrpežljiv in čudovit (jaz ne vem, če bi se ponudila, da sem več dni prostovoljno 24/7 v družbi tašče). Glede na to, da je moj hobi neprestano pritoževanje čez njegove pomanjkljivosti, dovolite, da ga ob tej priložnosti javno pohvalim.

Na zadnjem potovanju je ata v hotelski sobi v Cordobi na nočni omarici pozabil prstan. Tisti prstan, ki mu ga je letos za 70-ko kupila mama in je bil kopija poročnega prstana, ki ga je sicer izgubil. Da nima prstana je ugotovil, ko smo bili že v Sevilli. Najbrž ne rabim opisovati maminega razočaranja in rafala očitkov ter očetove žalosti. A moj dragi se je ponovno izkazal kot popolni zet in zorganiziral pot domov tako, da smo se ustavili še v hotelu in dobili prstan. Potovanje je bilo tako popolno. Ob vrnitvi sta ponovno vsa ponosna in polna vtisov pripravila potopisno predavanje ob degustaciji pršuta in sangrie, mama je spekla celo špansko Santiago torto.

Lepo je videti starše tako srečne. In če so se oni vse življenje trudili, da nam lahko omogočijo več, kot so imeli sami, je prav, da tudi jaz njim omogočim tisto, česar nikoli niso imeli priložnosti doživeti. Če že ne drugega, zato ker sem jim uničila vse dopuste, kamor so me peljali kot najstnico. To je še najmanj, kar lahko naredim, glede na to, kako me je metalo.

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu