Ko se soočita Tilen Artač in Ksenija Benedetti: v novem podkastu tudi o tem, kako se je uresničila njena najhujša nočna mora

Začenjamo novo serijo podkastov Slovenske filharmonije z naslovom 1, 2, 3 ... bis!, v katerih je gostitelj Tilen Artač, ki ga poznamo kot izvrstnega imitatorja, malokdo pa ve, da je tudi akademski glasbenik. V prvem je njegova gostja Ksenija Benedetti, diplomirana muzikologinja, predavateljica, ki je pred kratkim napisala tudi svojo knjigo Hiša sozvočja, in nekdanja šefinja protokola Republike Slovenije. Kot drugi gost se jima pridruži direktor Slovenske filharmonije Matej Šarc in med njimi se splete iskriv pogovor.

Ksenijo Benedetti glasba spremlja že od malih nog, njen prvi spomin pa sega v čas, ko je bila stara štiri leta: "Prvi stik z glasbo je bil, ko je moj oče igral na pianino Na planincah, in to s tercami." Njen oče ni bil glasbenik, bil pa je del skupine ljudskih pevcev Hrušiški fantI. Mala Ksenija si je kot inštrument zase izbrala klavir, vpisali so jo v glasbeno šolo in tako se je začelo njeno glasbeno izobraževanje.

Na skrivaj preigravala rokenrol

Klasična glasba ni bila njena izbira, pač pa tedaj edina pot. "V tej glasbeni šoli se je igralo klasično glasbo. Takrat ni bilo zaželeno, da bi se igrala kakšna druga zvrst glasbe, tudi džeza profesorji niso bili veseli. To je bil hram klasične glasbe," pripoveduje Benedettijeva in se ob tem spomni simpatične prigode: "Spomnim se, da sem enkrat s Patrikom Greblom, ki je tudi hodil v isto glasbeno šolo Koper, na skrivaj, ko sva čakala na ure, igrala štiriročno rokenrol. To je bilo kar pogumno za tiste čase." Tilna Artača je ob tem zanimalo, ali ju je pri tem kriminalnem početju zalotil kakšen profesor in res je eden pokukal skozi vrata ter samo odkimal z glavo. "Tega prizora ne bom nikoli pozabila," v smehu pravi Benedettijeva. ki na vprašanje, ali so ji nastopi v glasbeni šoli z redom in disciplino prebudili strast do protokola, odgovori, da absolutno ne: "Prebudilo je strast do glasbe, ne pa do protokola."

Ob tem zase pove, da je nežen 'control freak' in da ima v življenju rada, da so stvari organizirane, preveč improvizacije ne mara. Pravi, da so ji natančnost in kontrolo dale vse tri službe skupaj. "Zdaj mi je res všeč tudi doma imeti pospravljeno, ker nisem bila vedno taka," doda sogovornica, ki je imela v srednji šoli svoj rock band!: "Band je ustanovil moj pokojni prijatelj Andrej Marušič. Tudi to ni bilo v skladu s pridno učenko, kar naj bi jaz bila. V sebi imam vedno to dvojnost in všeč so mi različne zvrsti, tako klasika kot rokenrol."

Brez kršenja pravil ni napredka

Četudi je bila šefinja protokola, doda Tilen Artač, je sama vseskozi malo kršila protokol in tudi na to ima Benedettijeva odličen odgovor: "Brez kršenja pravil – v okviru nekih meja – ne bi bilo napredka. Enako je v glasbi. Eden je moral najprej prekršiti vsa ta pravila, recimo klasicizma, da je potem šla muzika naprej. Podobno je v protokolu. Ali pa v praksi. Nekoč se je našla ena ženska, ki je prva oblekla hlače. Do takrat je bilo to prepovedano in je veljalo za nezaslišano. Ampak če ona takrat ne bi prekršila tega pravila, bi verjetno ženske še danes morale biti ves čas v krilih." Je pa dejstvo, da se ta pravila, sploh v diplomatskem protokolu, spreminjajo zelo, zelo počasi. Kot pravi Benedettijeva, je to zato, ker velja neka tradicija in če se porušijo določena razmerja, hitro pride do kakšnih napak in dvignjenih obrvi. 

 

"Glede sproščenosti … pri klasični glasbi imamo kakšnega dirigenta, solista, ki si dovoli več v interpretaciji, ki je zelo energičen na odru, dovoli si biti ekstravaganten, kar se tiče oblačil, frizure … O bčinstvotakemu reče: 'ta je pa res umetnik, ta je pa boem'. Kaj pa politiki, ki se ne držijo pravil, jih premikajo, hodijo po robu ali jih celo prekršijo - kako pa njim rečemo? So tudi umetniki in boemi?" zanima Tilna Artača, ki s svojo interpretacijo spravlja sogovornico v smeh. Ksenija Benedetti pravi, da je pri politikih potrebna izjemna previdnost, sicer posameznik hitro zapade v "oblak afnanja", kar ni najboljše. "Jaz sem takoj za sproščenost, ampak do neke mere. Predvsem pa se mi zdi pri politiki najbolj pomembno to, kaj kdo naredi," zaključi Benedettijeva.

"Naj se 'dresscode' ukine, toda z določenimi omejitvami"

Pogovor sogovornika nadaljujeta v smeri klasične glasbe in protokola, ki ji pritiče. "Zakaj ljudje gledamo na koncert klasične glasbe na tak način, da mora biti vse fino, da mora biti vedno red, protokol. Od kod nam to? A jemljemo koncerte klasične glasbe danes preresno?" zanima Artača, ki se sprašuje, ali si je 'elita' vzela koncert klasične glasbe "majčkeno za sebe".

Ob tem izpostavi primerjavo z nogometom: "Nogomet gledamo vsi. Gledajo ga bogati šejki, ki kupijo Neymara in Ronalda, in gledamo ga zelo preprosti ljudje. Na tekmi se ponavadi ljudje, ki so med navijači, bistveno bolj spoznajo na nogomet kot tisti na VIP-tribunah." Ksenija Benedetti je mnenja, da ima veliko ljudi na nek način strah do koncertnih dvoran klasične glasbe in hkrati poudari, da v kulturi, sploh pri klasičnih koncertih, ne more biti tako kot pri športu. "Pri športnih prireditvah smo vsi zraven, tam se maha z zastavami s takim veseljem kot nikjer drugje. Jaz ne vem, če bo kadarkoli možno, da bi bilo pri klasični glasbi tako. Tudi klasična muzika je malo bolj zahtevna muzika, kot neka popevka," pravi sogovornica. In malce bolj zahteven je tudi njen protokol, začenši z oblačili.

"A smo kot družba že dovolj zreli, da pridemo na koncert klasične glasbe v džinsu?" malce provokativno temo načne Tilen Artač. Ob tem Benedettijeva poudari, da na koncerte klasične glasbe ali pa v Cankarjev dom prihajajo ljudje zelo različno oblečeni, od zelo večernih toalet do raztrganih kavbojk. Pa njeno mnenje? "Jaz sem bolj za sproščena oblačila. Tudi za to, da se ta 'dresscode' ukine, vendar z določenimi omejitvami. Ne kratke hlače in ne strgane kavbojke. Džins da – toda temen, enobarven in nepoškodovan. Ni več nujno, da greš na koncert klasične glasbe v srajci in kravati." Izjema je seveda denimo novoletni koncert, ko se ljudje oblečejo bolj svečano. Ob tem Tilen Artač podeli svojo zgodbo in oba spravi v smeh: "Pri nas doma smo za novo leto vsi takole v kravatah."

Tudi zamujanje oz. natančneje – točnost, je pomemben del protokola, ki ga natančno razloži sogovornica: "Če prideš 5 minut prej, si točen. Če prideš točno ob uri, si že malo zamudil. Če prideš 15 minut čez uro, te sploh ni bilo." Tilen Artač, ki prizna, da v kino vedno zamuja 15 minut, saj všteje še reklame, malce zgroženo zaključi: "Potem mene nikoli ni!" (smeh)

Klasična glasba na ljubljanski tržnici

Ko se sogovornikoma v čudoviti kulisi, na odru Slovenske filharmonije, pridruži njen direktor Matej Šarc, ki je tudi dolgoletni član orkestra Slovenske filharmonije, oboist, pogovor teče okoli izjemno zanimivega projekta – Filharmonične hit parade – ki se je odvijal na ljubljanski tržnici. "Filharmonična hitparada je nastala v postkovidnem obdobju, ko se je epidemija končala. Takrat smo želeli pristopiti k tistemu občinstvu, ki ni reden gost na naših koncertih, in želeli smo pokazati mimoidočim, kako lepo je lahko človeku, ko je obdan z dobro glasbo, tokrat seveda s klasično. Kaj je lepšega, kot kombinirati klasično dobro glasbo s svežo zelenjavo, svežimi ribami in ne nazadnje mesninami?" se sprašuje Matej Šarc in ob tem dobro prijateljico Ksenijo Benedetti iz srca nasmeje. Njej se zdi ta projekt, ki klasično glasbo približuje ljudem, ki imajo morda do nje zadržke, zares sijajen. "Če ne pride Mohamed h gori, pa pride gora k Mohamedu," ponazori. Ljudje, ki jih sicer morda ne bi nikoli zaneslo v filharmonijo, na tržnici uživajo v Mozartu in kot pravi Šarc, doživljajo na nek način pozitivni šok: "Ta pozitivni šok, kako jim zažarijo oči, to je nekaj neverjetnega. To je osebni pristop, ki se mi zdi, da po učinku preseže vse marketinške in druge prijeme."

Poleg omenjenega projekta je pomemben projekt Slovenske filharmonije tudi novoletni koncert, ki je bil zadnji dve leti razprodan, lani že mnogo pred samim dogodkom. Ob tem se dotaknejo dunajskega novoletnega koncerta, ki ga 1. januarja vsi radi gledajo. "Sarma na krožniku, dunajska filharmonija na televiziji," se pošali Tilen Artač. "Ne, ne, sarma pa ne," pravi Ksenija Benedetti. Tilen Artač pa v svojem slogu doda: "No, pri meni je na sporedu še slovenski maček." (smeh) Toda, če mora biti pri dunajski filharmoniji na repertoarju vedno glasba Johanna Straussa, Slovenska filharmonija, kot razloži Šarc, na novoletnih koncertih pripravlja mešane programe. Enkrat so pripravili program srednjeevropskih skladateljev, drugič glasbo Habsburške monarhije, predvsem pa dovolj slovenske glasbe. "Slovenska glasba je zlasti v obdobju romantike zelo lepa, odkrivamo skladbe, posegamo malo po priredbah. Ipavci na primer ali Emil Adamič so pisali čudovite samospeve. Zdaj smo ravno v fazi naslednjega novoletnega koncerta, ko smo dali dva takšna samospeva orkestrirat, tako da bo to nekaj novega, a vseeno žlahtnega in tradicionalnega," pove Šarc.

Če je kdo pomislil, da so koncerti klasične glasbe samo za odrasle, se še kako moti. Matej Šarc izpostavi družinske abonmaje Slovenske filharmonije, ki so se v zadnjih treh letih zelo razmahnili: "Gre za pet, šest koncertov v sezoni, ob sobotah dopoldne in zaradi velikega povpraševanja smo letos vsakemu koncertu namenili ponovitev. Oba abonmaja sta že razprodana." V sklopu teh dogodkov je nastal tudi nov dogodek, ki se imenuje Koncert v živalskem vrtu Ljubljana, od koder se Matej Šarc spominja čudovitega trenutka. Izvajali so skladbo Živalski karneval Camilla Saint Saensa, kjer je vsak od stavkov namenjen določeni živali in en stavek je namenjen kukavici. Otrokom so naročili, naj ponovijo za klarinetom 'ku-ku'. "Klarinet zaigra 'ku-ku', otroci ponovijo in bilo je fascinantno, da je več kot 90 % otrok zapelo skupaj in intonančno pravilno. To me je zelo presenetilo. Ko pa se je skladba začela odvijati, so - ne da bi se zmenili -  otroci v ritmu takoj za klarinetom ponovili ta ku-ku. Skladba se razvija, postaja malo bolj dramatična in klarinet zaigra naglas in otroci zapojejo naglas. Klarinet igra pritajeno, pritihnjeno, otroci zapojejo potiho. To je bilo magično, čarobno, navdušenja ne more skriti direktor Slovenske filharmonije. 

Ko se uresniči največja nočna mora ...

To je bilo kot v sanjah, a niso vse sanje tako lepe. Gostitelja zanima, kaj je bila pri protokolu največja nočna mora Ksenije Benedetti. "Ta, da kakšnega predsednika kam narobe peljem. Ali pa da pridem pred zaprta, zaklenjena vrata. To sem res pogosto sanjala. In to se mi je potem enkrat zgodilo v živo. Grozno! Pred zaprta vrata, za mano dva predsednika in me gledata, kako bomo zdaj šli naprej in je bilo treba malo okoli, po drugi poti. Še zdaj me to ni zapustilo," pravi sogovornica. Tudi Matej Šarc prizna, da se je kakšna njegova nočna mora na koncertih klasične glasbe že uresničila, a pri pripovedovanju se omeji na eno kruto, ki ga k sreči pogosto spremlja le v sanjah. Sanja namreč, da v orkestru igra na pavke in v trenutku, ko mora udariti, od treme zmrzne. "Roke so postale trde in nisem udaril. Dirigent je vajo ustavil in me seveda opozoril. Imel sem drugo priložnost na vaji, orkester igra, prihaja čas, skoncentriram se in spet zmrznem," pripoveduje. Postalo mu je skrajno nerodno in tako si je poiskal pomoč. Vzel je budilko in jo naravnal na tisti trenutek, ko bi moral zaigrati. "Orkester igra tretjič, pride tisti trenutek, jaz slišim tik tak od budilke in vem, da bo treba udariti, ampak sem začel razmišljati: če udarim, ko budilka zazvoni, potem bo ves orkester slišal to budilko in bodo vedeli, da nisem igral po dobrem posluhu, ampak s pomočjo budilke, kar je sramota. To je bila prava agonija, budilka je začela zvoniti, jaz nisem vedel, ali naj udarim in potem se začnem prebujati, ker je zazvonila moja budilka." (smeh)

Če so bile to krute sanje, pa so na drugi strani lepe sanje, ki se včasih tudi uresničijo. Ksenija Benedetti si je v času študija muzikologije zelo močno želela, da bi igrala violončelo. Kot 21-letna študentka je preklicala različne glasbene šole, pa so povsod rekli, da je prestara. Lahko bi si najela zasebnega učitelja, ampak v študentskih letih bi bil to prevelik finančni zalogaj in tako si želje ni nikoli izpolnila. "Matej, a se da tukaj kaj zrihtat?" zanima Tilna Artača. "Glejte, če je šla filharmonija na tržnico, ni vrag, da ne bi mogli pomagati Kseniji, da se seznani s tem čudovitim inštrumentom," odgovori Matej Šarc.

Družbi so se na odru pridružile violončelistke in violončelist Slovenske filharmonije, ki so vzeli Ksenijo Benedetti v svojo sredino in ji izpolnili željo. Kot je povedala njena 'nova učiteljica', violončelistka Alja, traja kar pet let vadbe, da pesem lepo zazveni na tem inštrumentu. "No, mi imamo pet minut, tako da Ksenija, veliko sreče ti želim," se pošali Tilen Artač. Kljub temu pa je trud obrodil sadove in za konec so vsi skupaj pripravili pravo presenečenje. Izdamo samo toliko, da je Benedettijeva za violončelom preprosto žarela in da nam je tudi zaigrala eno pesem, ki jo prav gotovo poznate. Več pa si oglejte v novem podkastu Slovenske filharmonije 1, 2, 3 ... bis!

Slovenska filharmonija je z novo sezono že na široko odprla svoja vrata. Vstopnice in abonmaje za njihove koncerte najdete na tej povezavi.