Slovenka, ki v Ameriki tudi po 12 ur dnevno raziskuje HIV in covid-19

Generacija 2022 projekta Metropolitanovih 33 pod 33 je razdeljena na pet kategorij: šport, znanost, kultura, poslovni svet in zagonska podjetja. Celotni nabor je na voljo na posebni strani Metropolitanovih 33 pod 33. 

Spoznajte Hano Veler, virologinjo, ki deluje znotraj Nacionalnega inštituta za raka v ZDA kot podoktorska raziskovalka in trenutno preučuje virusa HIV-1 in SARS-CoV-2:

Hana Veler je leta 2017 diplomirala na Visoki šoli za biološke znanosti Univerze v Nottinghamu z BSc (Hons) diplomo iz mikrobiologije. Istega leta je začela delati doktorat na univerzi v Oxfordu, kjer je tudi končala doktorat. Virologinja raziskuje delovanje virusov in išče nova, učinkovitejša cepiva, v laboratoriju pa preživi tudi do 12 ur dnevno. Med dodiplomskim študijem je prejela tri nagrade: za prepoznavno nadpovprečno dejavnost na univerzi, nagrado za najboljšo dodiplomsko nalogo s področja mikrobiologije in priznanje za diplomo z najvišjim povprečjem.

Se spomnite trenutka, ko ste si dejali, da bo raziskovanje delovanja virusov ter učinkovitih cepiv vaše življenjsko poslanstvo?

To je bilo v drugem letniku dodiplomskega študija v Nottinghamu, ko sem si lahko prvič izbrala izbirne predmete; eden izmed njih je bila virologija. Čeprav je bil glavni predavatelj in organizator predmeta eden izmed najstrožjih profesorjev na fakulteti, sem predmet takoj vzljubila. Izjemno rada sem brala dodatno literaturo s predavanj in ko smo imeli domače delo za ocenjevanje, sem brez težav preživela vse večere ob tej nalogi, namesto da bi šla ven s prijatelji. Ob koncu letnika sem se tako odločila, da bom v zadnjem, tretjem letniku končni raziskovalni projekt delala iz virologije, prav pri tem strogem profesorju, ki ga nihče ni preveč maral. Z njim sem se neizmerno dobro razumela in še vedno sva v stiku. Ne bi rekla, da je bil to trenutek, ko sem si rekla, da bo raziskovanje virusov moje življenjsko poslanstvo, a je bil to zagotovo trenutek, ko sem virologijo vzljubila in si želela, da bi ob koncu dodiplomskega raziskovalnega projekta lahko z raziskovanjem nadaljevala – tako sem se prijavila za PhD program iz virologije. 

Kmalu bomo vstopili v tretje leto, ko je v družbi še vedno prisoten koronavirus. Nam lahko kot virologinja orišete prihodnost virusov? Nas tej podobne pandemije čakajo tudi v prihodnje?

Vsi mikroorganizmi, vključno z virusi, so del našega vsakdana, zato je snidenje z njimi neizogibno. Večina izmed njih je neškodljivih oziroma v primeru določenih bakterij celo potrebnih za naše življenje. A ker so virusi kot nekakšni paraziti, ki za svoje življenje potrebujejo gostiteljsko celico, in ker je njihov genomski zapis zelo nestabilen, se hitro spreminjajo glede na to, v katerem gostitelju se razmnožujejo. Občasno pa seveda lahko tudi "preskočijo vrste", kar pomeni, da se lahko začnejo razmnoževati v drugi živalski vrsti. In prav ti virusi so tisti, ki povzročijo pandemije oziroma hujše bolezni pri ljudeh, saj jih naše telo ni navajeno. Glede na naš način življenja so prihodnje pandemije neizogibne; pri tem ne mislim zgolj na očitna vsakodnevna dejanja, kot so druženja in potovanja, pač pa predvsem na človeško poseganje v naravo, ki je v 21. stoletju preseglo vse meje. S prekomernim posegom v naravo smo spremenili ekosisteme in segreli naš planet. Ena izmed mnogih posledic, ki jih ima za nas mati narava, so nove bolezni. A čeprav so nove pandemije s trenutnim ritmom življenja neizogibne, verjamem, da smo v zadnjih dveh letih pridobili mnogo znanja, ki nam bo v prihodnje pomagalo, da se soočimo s temi novimi izzivi. 

Ste v sklopu svojega raziskovanja v stiku tudi s Slovenci, ki delujejo na istem področju?

Žal ne – ker nisem nikoli študirala v Sloveniji, žal nisem spoznala svoje akademske stroke iz Slovenije. Ko sem bila še študentka v Oxfordu, sem bila bolj vključena v slovensko skupnost, a ta je vključevala vse Slovence, ki smo študirali oziroma delali v Oxfordu. Skupnost je bila bolj namenjena druženju, negovanju naših običajev v tujini in pomoči drug drugemu, ne tako vzpostavljanju profesionalnih stikov doma v Sloveniji. Temu namenjena je bolj skupina VTIS (V Tujini Izobraženi Slovenci), ki, med drugim, stremi k vzpostavljanju stikov s Slovenijo. Čeprav sem njihova članica, se teh specifičnih dogodkov nisem nikoli udeležila.

Imate v svoji profesiji koga, katerega ideje in delo vam vlivajo svež zagon?

Imam, tako v profesionalnem kot tudi v zasebnem okolju. Skozi svoj PhD sem imela verjetno več padcev kot vzponov in verjamem, da mi ne bi nikoli uspelo, če ne bi imela ob sebi Davida. Spoznala sva se, preden sva začela s PhD-jem (on ga je naredil iz imunologije in RNA biologije na Cambridgeu) in sva se tako celotno pot motivirala in spodbujala. Včasih se zdi, da sva delala dva PhD-ja in da je celotna pot do uspeha plod skupnega zagona in moči. Še posebej me spodbuja njegova neizmerna radovednost. Čeprav imam zelo rada znanost in svet akademije, ne bi rekla, da sem tako predana raziskovalka, kot so nekateri znanstveniki; in med temi je David. Ima neko skrivno strast do raziskovanja in odkrivanja odgovorov na vprašanje 'zakaj?', kar mi velikokrat vlije dodatno moč, ko sem na robu svojih zmožnosti. Mislim, da drug drugega popolno dopolnjujeva; ne le v zasebnem življenju, pač pa tudi v profesionalnem, kar se mi zdi zares čudovito.

Nam lahko zaupate najbolj zanimiv del vašega poklica?

Najbolj zanimiv del je tista pika na i, ko po vsem trudu in dolgem raziskovanju pridemo do odgovorov, zakaj nekaj deluje na določen način. V tem trenutku smo znanstveniki, ki raziskujemo določen problem, prvi, ki odkrijemo način oziroma mehanizem, kako nekaj deluje. To ni zanimivo zgolj zato, ker gre za nekaj novega, temveč tudi zato, ker je zelo zadovoljivo; vso trdo delo se v tistem trenutku poplača in naenkrat se odpre mnogo vprašanj, ki vselej vodijo v nove raziskovalne projekte.

Kaj je bilo tisto, kar vas je zares premaknilo na pot do današnjega uspeha?

Perfekcionizem in odrekanje. Perfekcionizem je verjetno ena izmed mojih slabših lastnosti, ki se je zelo dobro zavedam, a brez nje ne bi bila nikoli tam, kjer sem zdaj. Vedno sem stremela k visokim ciljem, nikoli nisem bila zadovoljna sama s sabo in sama sebi sem bila najstrožji kritik. Ob uspehu se nisem ustavila, temveč si zadala višji cilj. Svojih uspehov ne dojemam enako kot ljudje, ki me poznajo; od sebe sem to potihem ves čas pričakovala, zato sem ob koncu te zgodbe veliko bolj ravnodušna, kot bi lahko bila.

Kaj vas zjutraj spravi iz postelje?

Nič posebnega, ker sem jutranji tip človeka. Jutro je moj najljubši del dneva! Zjutraj imam največ energije in sem tudi najbolj produktivna, med deveto in deseto uro zvečer pa me kar zmanjka. Moj PhD mentor je skoraj do konca mislil, da sem veslač za univerzo, ker sem se zbujala tako zgodaj zjutraj – treningi veslanja so namreč izjemno zgodnji (smeh, op. p.). Najraje se zbudim kakšno uro pred Davidom, preden greva skupaj v službo. To je čas za meditacijo, jutranji tek ali zalivanje vrta. 

Podpornika projekta sta Barcaffè in Zavarovalnica Triglav, več o projektu pa si lahko preberite TUKAJ.