Po vstopu v drugi teden samoizolacije, ko sem le sprejel dejstvo, da se zdaj zbujamo v svet, ki se zdi kot nizkoproračunsko nadaljevanje filma Izbruh, so se mi začele veliko bolj jasno izražati specifike tega nenavadnega stanja. Tole so moja spoznanja po prvih tednih krize.
Med krizo se pokaže, kako dragoceno je znanje kuhanja
Narava samozaposlenih, ki je še posebej značilna za milenijsko generacijo, predstavlja realnost, v kateri svoja formalna odrasla leta preživiš tako, da delaš ali za različna podjetja ali za različne projekte ali pa furaš neko storitev od zore do mraka. V tej življenjski konfiguraciji se osnove kuhanja zdijo prej razkošje kot pa nujnost. A dokler niso zaprli vseh restavracij in bistrojev, se s tem nihče ni zares obremenjeval.
Potem je prišel trenutek streznitve, ko je postalo jasno, da je karantena neizbežna, in ljudje smo, logično, želeli posledično omejiti tudi svoje obiske trgovin. Sledili so bolj konstruktivni nakupi z namenom, da si ustvarimo malce bolj zajetne zaloge hrane in tako čim bolj reduciramo razloge za zapuščanje hiše oz. stanovanja. Tu so se nemudoma pokazale zelo očitne razlike med ljudmi, ki znajo kuhati in ljudmi, ki ne znamo kuhati.
Ko smo si nabrali dovolj toaletnega papirja, da bi lahko mumificirali celotno sosesko, smo nevešči kuhanja grabili predvsem tiste izdelke, ki jih vržeš v vrelo vodo in čez par minut postanejo hrana. Po prvem tednu karantene pa hitro postaja jasno, da je znanje kuhanja v takšnih časih še kako dragocena vrlina. Če je ne osvojimo, se bomo v naslednjih parih tednih z dostavljavci Wolta videli večkrat kot s svojimi starši.
K sreči pri učenju kuhanja z ničelne točke zelo pomaga internet. V bistvu je vsak recept, ki si ga človek zamisli, predstavljen ne le v pisani, ampak tudi v video obliki.
Če torej želite nadgraditi svoje kuharske veščine prek segrevanja hrenovk, predlagam odkrivanje različnih kuharskih blogov, na katerih se – ko se boste prebili čez dolgovezne uvode o tem, kako avtorico piščančji burito spominja na pustolovsko popotovanje po Mehiki, našli res dodelane vodnike po svetu okusov.
Seveda bo potem treba še enkrat v trgovino, ker ste v prvi rundi verjetno kupili napačne stvari.
Očitno si ljudje ne znamo umivati rok
Takoj, ko smo se začeli pogovarjati o novem koronavirusu, smo se primarno pogovarjali o higieni. Prednostno o umivanju rok. Iz dneva v dan so prek vseh možnih kanalov ponavljali, da je pravilno in redno umivanje rok ključno pri preprečevanju širjenja vseh vrst okužb. Marsikomu se je zdelo to repetitivno opominjanje nadležno. Morda celo nepotrebno.
A študije potrjujejo to, kar smo nekateri morda s kotičkom očesa že zaznali, še preden je udaril novi koronavirus. Namreč, menda si samo pet odstotkov ljudi po uporabi javnih stranišč umije roke tako, da dejansko sperejo vse klice in bakterije.
Pa tu govorimo o uporabi javnih stranišč, kjer bi mislili, da bo nekoliko bolj intenzivno pranje rok bistven del celotne procedure že zato, ker je tam umivalnik dejansko na voljo. Pa očitno ne drži. Zdaj pa pomislite, kje vse so vaše roke, ko tavate naokoli po svetu in umivalnik ni ves čas na voljo.
Kolikokrat se rokujete, kolikokrat se koga dotaknete, kolikokrat primete za kljuke in držala, koliko izdelkov primete v trgovini, kolikokrat se na kakšnem javnem kraju naslonite na pult, ki se ga je pred vami dotaknilo desetine, morda stotine ljudi. In le pet odstotkov teh ljudi si zna umiti roke.
Še vedno se najdejo ljudje, ki so prepričani, da se jih kolektivno dobro ne tiče
Tistih nekaj, ki jih ne zanima, kaj počne večinski del populacije, ker se jim zdi, da se to pač ne tiče njih osebno. Že pred mesecem dni so radostno ugotovili, da ne spadajo v eno od dveh rizičnih skupin – starejši ali ljudje s kroničnimi boleznimi –, zato so ob vsem skupaj le skomignili, označili problem za eksotično gripo in šli z družbo na piknik, sedeli po kavarnah, dokler jih niso z odlokom zaprli, ali pa se hiteli naročati k frizerjem in kozmetičarkam, da ne bodo imeli grdih nohtov, ko bodo morali po nareku države čepeti doma.
Presenetljivo je vedeti, da tudi takšna kriza nekaterih ne gane. Da problematiko vežejo samo nase. Pomislijo, da če se okužijo, to za njih zelo verjetno pomeni le rahlo neprijetnost, niti za trenutek pa jih ne prešine, da svojo okužbo lahko prenesejo na starejšo osebo, na človeka z rakom, na astmatika, na nekoga, ki bo zaradi te nepremišljenosti končal v bolnišnici in se boril za svoje življenje, medtem ko bo njegov razlog za okužbo z rahlo povišano temperaturo doma gledal Netflix in jamral po internetu.
Ob tem je najbrž bolj jasno, zakaj mediji zganjajo paniko. Zakaj so v ospredju strašljivi naslovi. Zakaj politika naslavlja javnost s tonom urgentnosti. In zakaj se ves čas govori samo o številkah. Ki rastejo in je večinoma samo od nas odvisno, kako dolgo bodo še rasle. Ker se nekaterim pač ne da drugače dopovedati, da naj – za božjo voljo – ostanejo doma, če je le mogoče.
Vrnitev zaupanja v strokovnjake
Svet je v zadnjem desetletju prestal dve drugi krizi – leta 2008 veliko finančno krizo in leta 2015 evropsko begunsko krizo. Na ravni evropskih držav sta krizi ustvarili očitno nezadovoljstvo ljudi s stroko, saj sta bili to krizi, na kateri povprečni državljan ni mogel kaj dosti vplivati. Bili sta v rokah višjih instanc, ki pa niso vodile do želenih rešitev oziroma so, po mnenju mnogih, začetno krizo še poglobile.
Posledično ljudje niso več zaupali niti državi niti strokovnjakom, ki naj bi krizno obdobje znali zajeziti in jo čim prej eliminirati. To nezaupanje se je na začetku koronavirusne krize še kazalo v nekaterih evropskih državah, sploh v Italiji, kjer je nezaupanje v politiko in stroko zasidrano tako globoko, da narod sprva ni želel niti pomisliti, da bi sledil njihovim navodilom.
A zdi se, da je ta kriza začela spreminjati prav odnos ljudi do strokovnjakov. Do tistih, v rokah katerih je, da nas usmerijo do pravih rešitev.
Koronavirusna kriza je vendarle kriza multiplih strahov. Za nas same, za družbo, v kateri živimo in od katere smo odvisni in za prihodnost, ki je negotova. V tem prepletu negotovosti in obupa smo ljudje zatočišče našli prav v profesionalizmu. V stroki. Naša opora v teh časih so zanesljivi strokovnjaki in znanost. Legitimnost je, morda prvič po zelo dolgem času, v rokah stroke.
PREBERITE ŠE: Kako narediti kruh brez kvasa (in drugi recepti, ki pridejo prav v času epidemije) ALI Življenje v samokaranteni: Med strahom za zaslužek in zdravjem. Sem naivna?
PRIPOROČAMO TUDI: Koronavirus in absurdnosti zahodnega vase zazrtega kapitalizma (piše: Vesna Godina)
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec