Greta, jutri ne bo konec sveta!

Menim, da gre za dobro premišljeno potezo, režirano s strani velikih igralcev, ki že od nekdaj krojijo usodo našega planeta. Ubogo dekle, ki je tako strastno ugriznilo v okoljevarstveni projekt, so izkoristili, vsem nasprotnikom pa iz rok vzeli možnost, da predstavijo drugačno plat zgodbe.

Le kdo pri zdravi pameti se bo spustil v boj z otrokom?

Čeprav naj bi bilo ozaveščanje o trpljenju planeta v prvi vrsti namenjeno političnim elitam, ki jih skrbi le preštevanje denarja, se bodo tovrstni protesti odražali predvsem na počutju mladih.

Okoljevarstven projekt se je prelevil v pravo religijo, ki nima nobenega usmiljenja do tistih, ki ji ne sledijo. Mladi se bodo končno lahko spet počutili slabo ali demoralizirano.

Končno jih bo lahko grizla še ena slaba vest. Končno bodo lahko razvili še eno anksiozno motnjo, ki jih bo pahnila v stanje panike, takoj ko se bo iz sosednje bajte, v kateri grešniki še kurijo na trda goriva, dobro pokadil dim. Posledično bodo postali še bolj vodljivi in apatični pri sprejemanju veliko pomembnejših odločitev kot je to, ali naj na blagajni kupijo plastično vrečo ali naj stvari domov odnesejo v rokah (v primeru seveda, da so pozabili tekstilno vrečko iz 100 % bombaža).

Zakaj? Ker njihov ‘upor’ z apeliranjem na vodstvo države preprosto ne more prinesti ekoloških sadov, oprostite bio razgradljivih rezultatov.

Zakaj? Ker na stanje, ki naj bi bilo krivo, da naš planet ‘umira’ zaradi plastičnih slamic, toplogrednih plinov iz riti krav, dimnikov in avtomobilov tudi najvišji vodja države lahko vpliva bore malo.

Predstavljajte si scenarij: gospod Pahor apelira na ministrstvo za šolstvo, ki v učbenikih spremeni prehransko piramido in živalske beljakovine iz te enostavno izbriše.

Kar naenkrat upade število farm, teren, znova osvobojen kravjih drekov, pa postane raj za smreke in hraste. In čeprav mi ljubitelji teorij zarote zatrjujejo, da je pravkar napisan scenarij praktično pred izvedbo, upam, da do njega ne bo prišlo nikoli.

Se spomnite zakona, ki je z uvedbo parnih in neparnih registerskih tablic želelo ublažiti primanjkljaj bencina v bivši skupni državi? Mogoče bi z istim zakonom lahko sedaj vodja države zmanjšal izpust izpušnih plinov. Ena dan v službo z avtom, drugi dan z vlakom. Dvomim. Rezultat bi bil podoben kot pred štiridesetimi leti. Ljudje bi si kupili še en avto. En dan s parnimi, drug dan z neparnimi. Ti se za razliko od prestrašene mladine ne bojijo, da jih bo jutri s ceste odpihnil nepričakovan tornado.

Psihološki terorizem, ki ga zagovorniki novega način s pomočjo Thunbergove izvajajo nad današnjo mladino, škoduje otroškim kognitivnim sposobnostim, povzroča jim nepotrebno tesnobo in skrbi za prihodnji svet.

Številnim otrokom po vsem svetu pa sporoča laž, da vlade lahko uredijo naše podnebje. Z drugimi besedami, če bodo v Ameriki sprejeli novo zeleno pogodbo, se lahko vsi otroci na svetu vrnejo v šolo.

V prid temu, da je ta izgubljeni boj dobil še prizvok ironije, govori dejstvo, da okoljevarstveni kult današnjice pod okriljem raznih družbeno odgovornih organizacij spodbujajo ti isti veliki igralci, ki govorijo zgolj o denarju. Ni bolj gnetljivega in ubogljivega materiala, kot so nesrečni in apatični ljudje. Cilj? Vsi po vrsti bodo lahko z olajšanjem in brez nerganja plačevali tako imenovan davek na ogljični odtis.

Apokalipso sveta in trpljenje njenih prebivalcev napovedujejo že dolgo, pravzaprav so me s koncem strašili vso mojo mladost. Nuklearni konec, pa konec sveta zaradi prenaseljenosti, celo ledeno dobo so napovedovali, vsesplošno svetovno lakoto zaradi pomanjkanja hrane in končno vesoljni potop zaradi toplogrednih plinov (in to že pred leti). Moram vam priznati, bili so kar uspešni.

Rodnost se je v zahodnem svetu precej zmanjšala. V medijih sem že zasledila prispevke, ki mlade nagovarjajo, da je danes imeti otroka s strani okoljevarstvenega kulta eden večjih grehov, vse od prvega dne, ko se ta pokaka v pleničko. Planet je rešen!

Povedala vam bom zgodbo. Moja mama pravi, da v času njene mladosti doma niso imeli smeti. Res da je živela na kmetiji, a vse, kar naj bi v tistem času bile smeti, so reciklirali. Bio odpadki so končali v pomijah za prašiče, škatlo za čevlje so spremenili v škatlo za shranjevanje (ne, niso odšli v Ikeo in kupili čudovite škatle iz recikliranega papirja, za katero so pri izdelovanju porabili veliko več energije, kot če bi jo naredili iz 100 % mono umetne mase, katere razgradljivost in ponovna uporaba je v primerjavi z recikliranim papirjem energetsko blažena).

Iz raztrganih oblačil so izdelovali krpanke in trakove, ki so jih uporabljali pri zavezovanju trt, medtem ko paštete niso prodajali v konzervah, temveč si jo lahko kupil le zavito v papir, ki je končal skupaj z drvmi kot kurivo v peči. Kot bi rekla moja mama, lahko je protestirati s polno ritjo in polno baterijo pametnega telefona. In vendar so bili to drugi časi, ki si jih, razen v obliki enotedenskih počitnic v robinzonskem slogu, gotovo ne želita več ne moja mama niti Gretini privrženci.

Da konca sveta še ne bo tako kmalu, o koncu govori zgovorna sprememba imena, ki kot grozeča sablja nad našo glavo visi vse od dneva, ko smo se zjokali ob videoposnetku, na katerem nesrečni polarni medved pluje na eni od ledenih plošč čisto sam tam nekje ob Arktiki. 

Globalno segrevanje, ki naj bi v precej hitrem času ‘potopilo’ vsaj tiste nizko ležeče otočke, ki jih obdaja turkizno modro morje in so najlepša kulisa za dobro Instagram fotografijo, se ni uresničilo. Tudi New York se po napovedih Ala Gora ni potopil leta 2012. Zato se je to isto globalno segrevanje spremenilo v klimatske spremembe. Tako, o globalnem segrevanju in klimatskih spremembah imam svoje mnenje, ki ni tako zastrašujoče, kot nam je predstavljeno.

Imela sem priložnost govoriti o tem z ljudmi, ki so vedi o ekologiji predani z vsem srcem, še več, prav ekologija je bila njihov izbran študij. Podpirajo jih številna znanstvena dognanja znanstvenikov, ki niso na plačilni listi starih pogoltnih politikov, ki ignorirajo prihodnost mladih. Če bi njihovo skromno mnenje prišlo na uho novi okoljevarstveni religiji, bi jih njeni privrženci verjetno ‘križali’ kot grešnike, ki živijo v zanikanju. Naj se mati Zemlja usmili njihove duše.

Seveda se ledeniki topijo, seveda nad planetom divjajo vetrovi, seveda toča vsako leto sklesti celoten pridelek. Vreme se spreminja. Vsak dan, mesec, sezono, leto. Kot otrok pomnim, da smo dve zimi zapored v Logatcu imeli polarno zimo z več kot metrom snega, naslednje leto sneg ni uspel niti pobeliti trave, uživali smo pravo mediteransko zimo in spet je naslednje leto zima udarila z vso svojo silo.

Pred nekaj leti je snežilo celo na Zlarinu. Dva dni so potrebovali, da so se lahko odkopali iz zasneženih hiš. In ko o vremenu vprašam svojo babico, mi bo o podobnih anomalijah vedela povedati tudi ona. Vsaka generacija je deležna enega snega, vročine, dežja in vetra, kot ga ne pomni.

Menim, da sem po tistem bolj zmernem okoljevarstvenem kriteriju zgledna državljanka, le da se zavedam, da se trenutne potrebe po energiji enostavno ne da spremeniti zgolj s prehodom na obnovljive vire (vsaj ne povsod), ne da bi pri tem zacvetele nuklearne elektrarne, da gozdov ne more rešiti vsesplošna prepoved uživanja mesa več kot enkrat na teden in da se smeti, ki jih sodobno življenje bruha v enormnih količinah, ne da odplakniti z zastrašujočimi govori in plakati v rokah prestrašene mladine.

Tistih, ki bi lahko ‘smetenje’ vsaj do neke mere preprečili, sporočilo ne bo doseglo nikoli. Ko se vsakodnevno boriš za lastno preživetje, ti je najbrž vseeno, ali boš kruh prinesel domov v plastični vreči, ki bo gotovo končala v prvem potoku za bajto. Živim v državi in kulturi, ki ne tolerira odlaganja smeti vse povprek, po svojih močeh se trudi z recikliranjem, pravzaprav boste težko srečali koga, ki bo papirček od bombona prosto po Prešernu spustil na tla.

Tako nas vzgajajo od mladih nog. Sama imam slabo vest že ob tem, da včasih med sprehodom po gozdu zabrišem ogrizek od jabolka med grmovje. Zaboga, ljudje v našem okolju so (večinoma) vzgojeni, da s tal pobirajo kakce svojih ljubljenčkov! Medtem ko zna otrok v vrtcu prej na pamet povedati, kaj vse sme vreči v koš, namenjen za embalažo, kot pa slovensko himno.

Znanec se je pred kratkim vrnil s potovanja po Aziji. Še posebej mu je v spominu ostal Bali s svojimi kupi smeti s poudarkom na plastiki. Tam želve, galebi, ribe resnično živijo scenarij, ki nam ga protestniki vsiljeno servirajo na vsakodnevni bazi, kot da bi se vse to dogajalo pred našim pragom.

Za svinjarijo na plaži se ‘obtožuje’ turiste, ki ne znajo svoje pina colade spiti brez plastične slamice, in turističnim delavcem v bližnjem baru ne preostane drugega, kot da te smeti enostavno pustijo na plaži. Mladi bodo imeli kmalu nov razlog za slabo vest. Nikar na Bali, ker  bo prav zaradi njih poginila še ena žival.

Z vsem srcem sem z ekološkimi društvi z realnimi pričakovanji, ekologi in okoljevarstveniki, ki namesto zastrašujočega plakata v rokah vihtijo vrečo s smetmi, ki so jo napolnili v še eni akciji, ki se spravlja nad črna odlagališča. Finančno podpiram dobrovoljno akcijo potapljačev, ki namesto širjenja strahu, da bomo kmalu vsi pod rušo, pod gladino morja pobirajo plastenke, kolesa, konzerve … In ne, ni me strah, da bo jutri konec sveta!

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču