Zdravko Počivalšek: "Ko ne vem, kaj bi, se reševanja problemov lotim na podlagi logike zdrave kmečke pameti"

Le streljaj oddaljena od olimskega kulturnega spomenika v obnovljeni podobi, v kakršni je bila prvotno zgrajena davnega leta 1780, stoji njegova domačija, zato je občutek, da se s pogovorom vračava v njegovo mladost, toliko pristnejši.

Z ministrskega stolčka predseduje z lahkim srcem, saj se vsak večer znova vrača v zatišje Kozjanskega hribovja, v objem dveh hrzajočih ljubljenk. Ljubezen do konjev je, kot pravi, neskončna, in navsezadnje tudi tista, zaradi katere diha s polnimi pljuči.

Z mislimi daleč stran od neprizanesljivosti političnega parketa sva se dotaknila šolanja pod materinsko taktirko, košarkarskega portfelja, družinskih dragocenosti in strasti do kmečkega opravila – spravila krme: "Še danes se, ko ne vem, kaj bi, reševanja problemov lotim na podlagi logike zdrave kmečke pameti. V njej se praviloma vedno najde dober izhod iz težav."

Zdravko, prebujate se ob razgledu na slikoviti samostan Olimje, katerega temelji segajo v 16. stoletje. Ravno zgodnja jutra so, predvidevam, še zadnji trenutek zatišja pred skokom v razburkan tok vsakdanjosti. Kako ga izkoristite?

Vsak dan se, ne glede na to, kdaj sem prispel domov, zbujam ob 5.30 zjutraj. Najprej je na vrsti telovadba. Že zadnjih 20 let ji posvetim nekaj minut in razmigam vse pomembnejše dele telesa. Brez izgovora telovadim tudi na službenih poteh, kjer pa je potreben kanček improvizacije. Imam namreč elastičen trak, ki ga vedno nosim s seboj.

Ob vznožju Kozjanskega hribovja ste preživljali tudi rano mladost, zato je današnje življenje na stičišču družinskih korenin toliko pristnejše. Se vam zdi zbližanost s krajani pomembna?

Čeprav se zaradi natrpanega urnika vidimo bolj malo, s krajani živimo v velikem sožitju. Dajejo mi občutek varnosti. Vsi vemo vse o vseh, in če bi bilo na domačiji, ko me ni doma, karkoli narobe, bi za to zagotovo poskrbeli sosedje.

A vendarle ste gnezdo že mnogo let pred pisanjem karierne zgodbe zapustili v zameno za študij v prestolnici. V Ljubljani ste namreč leta 1981 na Biotehniški fakulteti diplomirali z diplomsko nalogo iz koruze. Se ob spominih na guljenje študijskih klopi še danes počutite mladostnega?

Poskus s koruzo sem celo izvedel doma. Posadil sem štiri vrste in natančno preučeval, kako gostota setve – torej razmik med zrni – vpliva na bogatost pridelka. To je bilo leta 1980, novembra prihodnje leto pa sem jo pospravljal in tehtal. V študijskem obdobju sem bil namreč prepričan, da je koruza moje živ- ljenje. Zanimalo me ni nič drugega.

To so bila daleč najlepša leta ter hkrati obdobje prvega odhoda od doma in samostojnega bivanja zunaj domačega okolja. Štiri leta sem namreč stanoval v študentskem naselju v Rožni dolini. Še danes se spomnim – v bloku 4, soba 309. Ko so me Ljubljančani takrat spraševali, od kod prihajam, ni nihče niti vedel, kje je Olimje.

V študentskem domu je bilo zagotovo ogromno neprespanih noči.

Veliko jih je bilo. Mnogo let pozneje sem študentski dom ponovno obiskal, potrkal na vrata svoje stare sobe in na kljuko obesil vrečko z buteljko vina. To je bilo življenje. V prvih letih po študiju me je, če sem do večernih ur ostajal v mestu, celo grabilo, da bi se napotil proti Rožni dolini. Premišljevanja o selitvi sem nato prebolel, a Ljubljana je do danes ostala zapisana kot meni najlepše mesto.

Naročnik intervjuja: Konkretno

Ne spreglejte tudi!

VIDEO: Na obisku pri Zdravku Počivalšku: "Sprostim se tako, da grem vsak dan po službi v hlev in skidam svojim lepoticam"