Se komu res zdi, da smo dovolj zreli za spreminjanje meja svobode govora?

V Združenih državah so nedavno tega izvedli obširno anketo, po kateri so odkrili, da kar 51 odstotkov Američanov želi, da se prvi amandma spiše ponovno, ker da v obstoječem stanju ne 'odseva današnjih kulturnih normativov'.

Adaptacije k prvemu amandmaju ne bi bile nič novega, saj so se pravice, ki jih ta amandma zagovarja, v 20. in 21. stoletju precej razširile, da med drugim zaščitijo določene oblike političnega govora, anonimnega govora, financiranja kampanj, segmente pornografije in govore v šolah, je pa razširitev teh pravic seveda istočasno vključevala tudi kopico izjem, ki jih prvi amandma ne ščiti – med drugim recimo grožnje z nasiljem, spodbude, ki vodijo k nenadnemu kršenju miru (recimo, da sprovocirajo pretep), sporne pornografske vsebine in razne oblike lažnega oglaševanja.

Ob tem pa seveda še kup drugih vsebin, ki zelo logično nimajo prostora v civiliziranih diskusijah. Do tu vse lepo in prav.

Danes pa smo ponovno postavljeni pred dilemo, kako širok je lahko dejansko pojem svobode govora. Nove kulturne paradigme so nekoliko pretresle obstoječa pojmovanja in v sklopu problematike sovražnega govora se očitno polovici Amerike zdi, da bi morali izpod zavetišča prvega amandmaja odstraniti še kakšne druge verbalne delikte.

Še več – 60 odstotkov jih meni, da bi »država morala imeti pravico kaznovati časopise in televizijske postaje, ki objavljajo pristranske, provokativne ali lažne vsebine.«

46 odstotkov jih celo meni, da bi to morali kaznovati z zaporno kaznijo, kar pomeni, da morebiti celo prvič v zgodovini javnost aktivno navija za cenzuro.

Konsenz glede širine svobode govora se je, vsaj v Ameriki, razvijal več kot 200 let in Amerika je preostanku sveta kadarkoli je le bilo mogoče dala zelo jasno vedeti, kako zelo so ponosni na to izjemno svoboščino, ki jih ne omejuje v izražanju njihovih mnenj, pomislekov, kritik in prepričanj, ne glede na to, s katerega ideološkega stališča izhajajo.

Ta ponos so mlajše generacije (60 odstotkov zagovornikov za spremembe prvega amandmaja je milenijcev) očitno zamenjale za prepričanje, da sovražni govor ni dovolj omejen, pri čemer pa se zdi, da s svojimi zahtevami ne pristopajo dovolj previdno, saj lahko vsakršne adaptacije glede definicije sovražnega govora dramatično vplivajo na koncept same svobode govora.

Slovenija seveda ni izločena iz tega diskurza. Sovražni govor je problematika, o kateri se veliko pogovarjamo tudi pri nas, na voljo so celo predavanja različnih civilnodružbenih organizacij, na katerih sodelujejo ta in ona eminentna imena slovenske družbe.

Poslani so bili celo pozivi vladi in ministrstvom, da naj ukrepajo proti sovražnemu govoru, ki je, kot je bilo recimo zapisano v javnem pismu centra PEN, »postal skoraj dnevni način komunikacije med različno mislečimi.«

Kar vsekakor drži. Komunikacija med skrajno levico in skrajno desnico je že tako burleskna, da postaja samouničujoča, javnost pa se zato ali začenja opredeljevati zelo radikalno ali pa, kot je verjetno pojav pri večini, se od tega diskurza odmika, ker v takšni retoriki preprosto več ne najde sebi primernega sporočila.

Ampak zakaj se je to pojavilo prav zdaj. Saj ljudje nismo začeli imeti nasprotujoča mnenja predvčerajšnjim. Ljudje imamo različne poglede in mišljenja najbrž že od trenutka, ko se je bilo treba odločiti, če se nad mamuta spravimo s palicami ali kamenjem, šele zadnja leta pa ta nestrinjanja zelo očitno presegajo družbeno sprejete normative civilizirane komunikacije. Kaj je drugače?

Drugače je predvsem to, da se danes pogovarjamo samo še o absolutizmih. Da je podajanje mnenj postalo tako binarno, da moramo v vsaki debati na koncu izbrati zmagovalca. Ekstremna dikcija je šla tako daleč, da diskusije niso več konstruktivne izmenjave mnenj, ampak vkopano stanje na branikih lastne ideologije in besneče zagovarjanje vsega, kar se manifestira na strani, ki jo zagovarjaš.

In zagovarjaš jo kakopak z absolutizmi kot je 'če ne misliš tako kot jaz, potem si nacist/šovinist/rasist/komunist/ipd', 'če zagovarjaš nasprotno politično stran kot jaz, je tvoje mnenje nepomembno' in seveda aktualni biser:  'biti na pravi strani zgodovine'. Kot da obstaja samo en prav, samo ena smer, vse drugo pa je agregat čistega zla ali brezumja.

Nedavno tega sem naletel na intervju z avstralskim glasbenikom Nickom Cavom, ki je zelo koncizno razdelal problematiko prav te specifične dikcije, ko je rekel, da se ne počuti udobno okoli ideologij, ki se označujejo za 'resnico' ali 'pravo pot'. Točno to, kar počneta obe skrajnosti današnjega političnega ustroja, ko vsaka na vso silo vleče v svojo stran in svoja prepričanja oglašuje kot edino resnico, obenem pa zatira vsakršne nasprotne miselne sisteme.

Veste, kje se še pojavljajo prepričanja o le eni resnici? V ortodoksnih religijah, ekstremističnih skupinah, sektah in radikalnih strankarskih politikah.

Ko nismo več pripravljeni diskutirati, ko nas mnenje druge strani več ne zanima, dialog umre in ostane le še obsojanje. Če ne misliš tako kot jaz, je s teboj nekaj narobe. Če se ne strinjaš, imaš bolan um. Si kreten, tepec, idiot ali karkoli ti že vržejo v obraz, brez kančka slabe vesti, ker so tako iskreno prepričani, da dejansko obstaja samo en prav.

Samo ena resnica. Njihova. Doktrina absolutnega prepričanja v svoj prav, ki se nam je še dvajset let nazaj, ko smo odraščali v svobodnjaškem duhu pankrokerske subkulture, popolnoma upirala in za katero smo bili prepričani, da bo v svetli prihodnosti popolnoma izbrisana iz političnega diskurza, je zdaj še kako prisotna in s pomočjo podpornih medijev in hitre predelave informacij strašljivo dodelana. Temu primerno je seveda začela precej bolj liberalno posegati v sivo cono med svobodo govora in sovražnim govorom.

Želja, da bi to salvo nekonstruktivne ideološke ihte speljali stran od morebitnih oblik sovražnega govora, je torej zdaj odprla iniciativo za razširitev koncepta sovražnega govora. Tu pa se istočasno pojavi zelo pereč problem – kdo bo definiral, kaj vse še spada v sovražni govor? Kdo bo avtoriteta, ki označi, kdaj je bila zlorabljena svoboda govora?

Postavite to vprašanje različnim ljudem in dobili boste ravno toliko različnih odgovorov. In točno v tem je srž te težave – izven obstoječe definicije sovražnega govora (tega, ki je že danes kazensko preganjan) je nadaljnje razumevanje popolnoma subjektivno.

Univerzalnih pravil niti ni več možno postaviti, ker zdaj vsakdo definira za sovražni govor vsak govor, ki je neprijazen, kritičen ali le šaljiv do njihove ideologije ali do skupine ljudi, ki se nekomu zdi, da mora biti zaščitena, istočasno pa je ta neprijaznost in kritičnost brez težav usmerjena v drugo smer. Saj veste, če banaliziramo, potem gre nekako takole – če nimaš istega mnenja kot jaz, si bedak, če pa misliš, da sem jaz bedak, je to sovražni govor.

Nisem prepričan, da smo v tem trenutku zreli za racionalno in objektivno širjenje spektra sovražnega govora na način, da bi s tem dejansko naredili več dobrega kot slabega. Straši me možnost, da s tem vstopamo v zajčjo luknjo nenadzorovane cenzure, ki zna imeti še kako neprijeten konec. S tako delikatnimi formami, ko je svoboda govora, se pač ne moremo igrati v dobi, ko se niti ne znamo več normalno pogovarjati.

Ko bomo morda enkrat opustili idejo, da je treba v dialogu vedno zmagati, vedno imeti zadnjo besedo in da morda ne obstaja v vsakem primeru samo ena resnica, pa lahko svobodo govora spet postavimo pod drobnogled – čeprav mislim, da se bo takrat sovražni govor cenzuriral že kar sam.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču