Danes kljub nadvse fotogeničnemu in sončnemu dnevu sedim v stanovanju in razmišljam. Razmišljam o svetu, ki nam ga bo zapustila pandemija.
O novem začetku. Če in kako se bo spremenilo človeštvo. Kakšne prioritete si bomo postavili in kako bomo užili življenje, ki takrat ne bo omejeno s štirimi stenami.
Bomo sposobni zgraditi nov svet, kateremu bodo botrovala nova spoznanja, do katerih smo prišli sedeč na balkonu, medtem ko je zunaj v brst življenja poganjala pomlad, ali pa bomo, ko bo vsega konec, sedli na ekspresni let do destinacije vse po starem.
Ne gre si zatiskati oči, da nas po vsem tem, ko bodo respiratorje izključili, čaka še svetovna gospodarska in socialna kriza, ki pa bo kot vedno do sedaj generaciji človeštva ponudila priložnost za obsežne spremembe.
In čeprav je bila Doutzen Kroes s svojo objavo na Instagramu češ, da je virus pravzaprav nekaj dobrega, kar se je človeštvu zgodilo, križana, je gotovo mislila z njo poudariti, da bo pandemija koronavirusa končno razkrila, kaj je z družbo narobe, nas naučila življenje upočasniti in spremeniti načine, kako ga konzumirati.
Saj veste večini generacij, ki ta trenutek naseljuje planet je bila v zibko položena mantra, da je treba življenje živeti in ne životariti. Čeprav danes po 14 dneh izolacije tudi sama več ne vem, ali smo zares živeli ali zgolj životarili pod taktirko razkazovanja in pretvarjanja. Potem pa čez noč povsem druga pesem.
Se bomo sposobni strezniti? Bo prišlo do ponovnega zagona "tistega, kar je resnično pomembno" in bo vplivalo tudi na to, kaj počnemo, kako preživljamo čas, kaj kupujemo in kje.
Če pobrskate po družbenih omrežjih danes, boste namesto 'bahavih' fotografij brezhibno urejenih mizic, na katerih počiva pravkar kupljena letalska karta za v Pariz, najdražja rdeča šminka ali ena od dizajnerskih torbic, videli nekaj povsem drugega.
Kako skladno smo obrnili nov list. Jutranji objemi v ožji družini so postali nova jutranja kavica. Sprehod v parku še nikoli ni bil tako zelo šik. In neokrnjene gozdne poti so kar naenkrat postale najbolj zaželene destinacije. Redno komuniciramo (pa čeprav na daljavo) s svojimi bližnjimi, pravimi prijatelji in tudi tistimi, ki jih nismo slišali že leta.
Ljudje znova beremo, telovadimo in bolj kot kdaj koli skrbimo za svoje zdravje. Štirinajstdnevni odklop z Netflixom tudi najbolj vztrajnim zamaje kavč pod ritjo.
Kuhamo zdravo in kupujemo lokalno. Na tej točki bi rada dodala, da pod #podpirajlokalano ne spadajo samo pripravljena hrana in živilski izdelki. Ko bomo po koncu pandemije razmišljali o prvih počitnicah, je mogoče čas, da odkrijemo domače bisere. Stene okrasimo z domačimi umetninami. Preberemo dela domačih avtorjev. Si ogledamo slovenski film …
Svet se je ustavil in upam, da bomo na tisto pravo zavoro zmerno po koncu pandemije tiščali še naprej skupaj. Lepo je videti, da imajo ljudje končno več časa in ga posledično lahko posvetijo izbranim stvarem, ki jim pomenijo več kot samo impulzni nakup, bežni stisk roke ali na hitro zaužit obrok.
Smo na dobri poti, da se bomo lahko znova osredotočili na vrednote, ki skrbijo za dobrobit celotne družbe. Verjamem, da bomo po tej izkušnji sposobni prepoznati podjetja, ki so in bodo resnično delovala tudi za javno dobro, za skupnost, dobrobit strank in zaposlenih.
Vprašajmo se in odgovorimo po resnici: jh bomo lahko nagradili s trajno zvestobo ali pa je bila to le še ena poteza za zbiranje všečkov v času, ko je bil #podpirajlokalno bolj priljubljen od #wiwt?
Tudi dejavnosti na prostem in v skupni, varni družabni prostori bodo po izhodu iz naše sedanje nočne more dobili nov pomen. Čeprav se zdi ideja, da bi parkirišča pred nakupovalnimi centri spremenili v parke in javne prostore za zbiranje čista utopija, bi lahko začeli razmišljati kje je to moč storiti?
Zamenjava nekaterih betoniranih hektarjev z drevesi, grmičevjem in sprehajalnimi potmi bi morali na državni ravni dobiti enako podporo kot humaniziranje najemnin v centrih mesta in ponovna vzpostavitev možnosti za obdelovanje 'lastnih' vrtičkov. Nakupovalna središča bi končno dobila primarni pomen, postala bi mesta za nakup.
Čas, v katerem smo se znašli, nas bo naučil tudi to, da se bomo znali ne samo v imenu svoje javne podobe na družbenih omrežjih osredotočiti na majhna dejanja prijaznosti.
Tudi po pandemiji bodo obstajale najbolj ranljive skupine ljudi, ki bodo potrebovale pomoč pri oskrbi, nakupu hrane ali zdravil.
In v kombinaciji z nekaterimi vladnimi ukrepi, na primer odpravo razlik med javnim in zasebnim zdravstvenim sistemom, lahko te izkušnje oživijo pojem splošnega dobrega. In če k temu dodam še do nedavnega povsem skrhano narodno zavest, verjamem, da nas bo v dobro voljo lahko spravilo tudi vihranje slovenske zastave.
Kdo bodo glasniki novega sveta? Pravzaprav vsi mediji in vplivneži, ki bodo sposobni svoje vsebine in izkušnje prilagoditi ter jih za 180° obrniti v dobrobit družbe in ne zgolj dobičkom.
Čas je, da v odsotnosti naglice vsakdana resnično vzpostavimo vez s samim seboj, v nasprotnem se bo ta zapis bral enako banalno, kot bi se bral pred pandemijo.