Koronavirus in absurdnosti zahodnega vase zazrtega kapitalizma (piše: Vesna Godina)

Prazna in opustela mesta. Ljudje v skafandrih. Zaprte trgovine. Vrste pred vhodi v pošto, lekarno, trgovine. In drugo. To je bilo za zahodnjake nekaj, kar se dogaja le v deželah, ki niso »na nivoju zgodovine«. Na primer v Kitajski. Nam se kaj takega ne more zgoditi. Za nas je to le teoretični problem. O katerem lahko teoretično razpravljamo.

Mi živimo v najbolj razvitem delu sveta. Ki nima alternative. Ki je najvarnejši na planetu. Imamo vse, o čemer drugi le sanjajo. Od Rolls Roycev. Do demokracije. Ni, kar ni. Če kdo vsega tega nima, pa je kriv sam. Je pač nesposoben. Da bi uspel.

No, in potem se v tem popolnem namišljenem svetu neoliberalnega subjekta pojavi virus. Ki ima med ljudmi, med katerimi se gibljem - mentalno, ne fizično, da ne bo pomote -, dve ljudski imeni. Prvo je ženskega spola. Koron'ca. Drugo je moškega spola: koronc.

V zadnjih dneh je bilo prej prevladujoče poimenovanje virusa z imenom ženskega spola zamenjano s poimenovanjem z imenom moškega spola. Kar je povedno. In tudi teoretsko zanimivo.

Pričakujem, da bo, ko bodo to prakso zaznale feministike, ta prehod postal tudi emancipacijsko ključen. Pričakovati je oblikovanje množičnega gibanja. Za pravico po poimenovanju virusa z imenom ženskega spola. Kajti očitno gre tudi na tem področju za vseprisotni in napredujoči mačizem. Ki se mu je treba upreti. 

Če se vam zdi zadnji dela zapisanega neresen, celo komičen, imate prav. Takšni so namreč pozicija, interesi, argumentacije in konec koncev tudi delovanje neoliberalnega subjekta. Če ga postavite v širši družbeni kontekst.

Korona je to razgalila. Razgalila meje in nesmiselnost razmišljanja in delovanja neoliberalnega subjekta. Ki sta razmišljanje in delovanje Zahoda. Ki misliti na skupnost in socialno ni zmožen. Tako delovati pa tudi ne.

Zato nas je korona presenetila. Svoj zahodni svet smo - nekateri morda nevede - povsem prilagodili neoliberalnemu kapitalizmu. Ne le, ko gre za ekonomijo. Ampak, ko gre za vse druge vidike družbenega in individualnega življenja.

Zato nevarnosti, ki jo je predstavljal virus še, ko je bil omejen na Kitajsko, Zahod ni videl. Ni mogel videti. Zahod je namreč varen. Zahodu se kaj takega ne more zgoditi.

Pa se je. Tudi zato, ker Zahod ni ukrepal pravočasno. Ker mu ni uspelo ugodje zahodnega neoliberalnega subjekta omejiti dovolj zgodaj. V resnici ima težave, da ga omejuje celo zdaj. Ko je virus že tu.

Če pa ga omejuje, ga omejuje z argumentacijo, ki je povsem napačna. Namreč z argumentom, da je treba delati to, kar je prav. Torej z argumentom, ki ga milijoni zahodnjakov sploh ne razumejo več. Saj oni med 'prav' in 'fajn' vedno izberejo 'fajn'. In ta izbor vidijo kot »prav«.

Koronc torej zahteva nenormalne redefinicije, ko gre za razumevanje in delovanje neoliberalnega subjekta. To neoliberlnemu subjektu težko pade. Znašel se je v stiski. Grabi ga eksistencialna panika. O kateri mi poročajo ljudje, za katere si ne bi mislila, da se jim to lahko zgodi.

Pa ne, da bi se iz eksistencialne panike delala norca. Ali da je ne poznam. Poznam jo zelo dobro iz svoje epizode z rakom. A tisto, kar je zanimivo, celo pretresljivo, je, v kateri situaciji človeka zagrabi eksistencialna panika. To dejstvo je namreč povedno.

Ljudi zdaj grabi panika, ker morajo biti doma. Ker morajo biti s svojimi partnerji. In otroki. Ker morajo sami telovaditi. In ker morajo tudi vse druge reči opravljati sami. Grabi jih panika tako zelo, da potrebujejo nasvete strokovnjakov. Kako telovaditi doma. Ob šestih popoldne. Kaj delati z otroki. Kako porabiti čas s svojimi. Itd. Ipd. 

A korona ni razkrila le absurdnih podopremljenosti neoliberalnega subjekta. Razkrila je tudi absurdnosti zahodnega vase zazrtega kapitalizma. Ki se je imel za svet brez alternative. Kajti, če je kaj jasno, je jasno to, da svet po koroni ne bo več isti, kot je bil svet pred njo. Torej alternativa bo.

Ne le zato, ker bomo zapadli v recesijo. Ki bo, kot pravijo strokovnjaki, večja od zadnje. Ki je bila že zelo težka. Države bodo še bolj zadolžene. Ekonomije bodo še bolj prizadete. Ljudje bodo za ohranjanje kapitalizma plačevali še višjo ceno. Revnih bo še več. Veliki večini bo občutno padel standard.

Še pred tednom so strokovnjaki trdili, da se bo po epidemiji ekonomija hitro pobrala. Danes govorijo o dolgotrajnem okrevanju. Okrevanju česa? Družbe, ki se očitno ni zmožna pravočasno organizirati za lastno preživetje? Če takšna organizacija ne nosi profita?

In organizacija družbe za preživetje proti koroni očitno še ne nosi profita. Ko bo – ko bo izumljeno cepivo – se je bati, da bo Zahod spet potonil v staro močvirje. Neoliberalne ideologije. In logik neoliberalnih subjektov. Ki mislijo le nase. In na svoj 'fajn'.   

Pred tem, se zdi, pa bi morali opraviti nekaj ključnih premislekov. O smiselnosti družbe, ki ima navidez vse. A ji v praksi, ko gre zares, vse umanjka. O smiselnosti neoliberalnih subjektov. Ki mislijo le nase. Na svoj 'fajn'. O smiselnosti celo vrste reči, ki so jih zahodnjaki imeli za samoumevne. Zdaj je ta prostor odprt.

Ker praksa kaže, da neoliberalne rešitve niso pravilne. Tako je na primer zdaj vsem jasno, da je privatno zdravstvo disfunkcionalno. Kolikšen in kakšen je prispevek privatnega zdravstva v boju s korono? Nič. Celo v Nemčiji. Morda je kak zasebni zdravnik poklonil svoje maske in dezinfekcijska sredstva bolnicam? Morda. A ni nič slišati.

Česa drugega tako ne morejo početi. Nimajo opreme. In nočejo početi. Ker to ni dobičkonosno. Katero zdravstvo je edino, ki funkcionira? Javno. Katero zdravstvo je torej treba krepiti? Privatno? Ali javno? Jasno, da javno.

Se je pa bati, da bo, ko bo korona premagana, to vedenje utonilo v pozabo. Kot bodo utonili v pozabo vsi drugi dokazi o tem, da zahodni kapitalizem očitno mora imeti alternativo. Brez nje se človeštvu slabo piše.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču