Dan Lenard: Ko barka vpluje v pristan, je tako, kot bi osvojila nov svet

Blizu Trevisa, dobrih 20 kilometrov od Benetk, stoji sredi slikovite ravnice vasica Scorze, kamor sta se večkrat pripeljala Gianni Versace in Giorgio Armani, koder se je potikal največji svetovni jeklar Lakshimi Mittal in kjer zadnje čase videvajo Stevena Spielberga.

Kot oni tudi midva s fotografinjo pritisneva na zvonec pred nizkimi steklenimi vrtnimi vrati in s povišanim srčnim utripom strmiva v zlati napis na steni modernistične vile: Nuvolari – Lenard. »Si, prego?« »Akhm, zmenjena sva ...« in že nama drsna vrata odprejo pot proti ogromnemu vodnjaku, ki – tako kot morje otok sredi oceana – obkroža navtični studio, kjer nastajajo ene najbolj perverznih stvaritev današnjega sveta. Še nekaj korakov nad vodo in, ne da bi koga videla ali slišala, že stojiva v sprejemni avli.

Minimalistično pohištvo vrhunskih oblikovalcev, številne slike in na desetine mednarodnih nagrad na stenah spominjajo na umetniško galerijo. Smrtna tišina. Naenkrat se nad stopnicami, ki vodijo v prvo nadstropje, zasliši enakomerno škripanje, ki postaja vse glasnejše. Na stopnicah se pojavi visoka postava v debeli rjavi usnjeni jakni, žametnih hlačah in tekaških športnih copatih ter se nama na široko smeji:

»A slišita, kako škripam? Celo noč smo jadrali od Šibenika do Portoroža, pa mi je počil 'air' na copatih, vanj je prišlo morje in sedaj imam 'water' superge, hehe.«

Hura, tak je, kot je bil, ko smo se kot otroci med poletnimi počitnicami skupaj preganjali po Kornatih! V trenutku nama Dan že razkazuje svojo pisarno, arhitekturni biro in umetniški atelje hkrati. Delovni prostor genija je njemu primeren – urejen kaos. Ogromna miza se šibi pod stotinami risb, s katerih se prav nič sramežljivo šopirijo še nerojene večtisočtonske krasotice, ki nestrpno čakajo, da čim prej osrečijo tistega, ki bi bil pripravljen odšteti nekaj milijončkov, da bo čez nekaj let lahko v svojo slavnostno zalučal šampanjec ob splavitvi. Prav vse so narisane ročno.

»Sam še vedno vse rišem na roko, računalnika niti ne znam uporabljati. Čeprav so programi izvrstno dodelani, lahko še vedno samo človeška roka ustvari linijo, ki prevzame, ki je nekaj več.« Kljub več kot dvajsetim letom, odkar je Dan profesionalno v navtiki, vse to razlaga z neverjetnim zanosom in lahkotnostjo, kot da bi gledal otroka pri likovnem pouku, ki riše čoln svojih sanj.

»Tu čez je Carlova pisarna, ampak danes ga ni več v službi,« omeni svojega partnerja Carla Nuvolarija, s katerim sta pred 20 leti ustanovila podjetje Nuvolari – Lenard, kjer je danes zaposlenih 16 ljudi. Kako, prosim, tako malo ljudi dizajnira take megalomanske barke?! »Da, to je skrajna številka, pri kateri tim še lahko deluje in izmenjuje mnenja in zamisli. Vse, kar naredimo, je delo vrhunskega tima, in ne Dana Lenarda in Carla Nuvolarija, kot si nekateri napačno predstavljajo,« poudari in se nameni v sosednji prostor, kjer potreplja po rami svojo desno roko, Jalna, poleg Dana edinega Slovenca, ki je zaposlen v studiu. »Malo sem utrujen od tega jadranja, ker danes nismo skoraj nič spali. Včeraj smo startali iz Šibenika, kamor se sploh ni dalo normalno priti, ker je bila avtocesta zaradi orkanske burje zaprta. Mi smo seveda šli čez hribe, ker smo bili odločeni preskusiti jadrnico v ekstremnih razmerah. Jasno, na morju smo bili sami [smeh], a iz Šibenika do Portoroža smo prišli v 18 urah!«

Kakšna pa je ta jadrnica?

To je PY 47, moja 47-čeveljska karbonska jadrnica, ki pri tej dolžini tehta samo 8 ton in jo lahko vozi običajna družina. Pravzaprav je neke vrste provokacija, prototip, ki ga nikoli ne bodo delali serijsko. S Prelogom (Mizarstvo Prelog, op. a.), ki jo je izdelal, smo hoteli pokazati, da lahko z vrhunskim mojstrom in oblikovalskim timom sredi Slovenije naredimo jadrnico, ki je ne morejo narediti v najboljših svetovnih ladjedelnicah. Gre namreč v vsako morje in ima licenco A za prečkanje oceanov.

Ravno to je zanimivo, da imamo Slovenci tak talent za pomorstvo. Projektiramo vrhunske barke, jih celo sami izdelujemo. Od kod, misliš, to prihaja?

Ko barka vpluje v pristan, je tako, kot bi nekaj osvojila, novo ozemlje, nov svet. Ker prihajamo iz tako maj­hnega okolja, nas morje kot tako ogromna stvar mora fascinirati. V sedemdesetih, ko so se pojavili plastični materiali, je bila v Sloveniji prava navtična revolucija. Ogromno samogradenj, kot da bi hoteli vsi pobegniti iz tega našega majhnega akvarija. Jahting je bil takrat res pristen, ljudje so na svojih barkah jedli sardine iz konzerve in pili mleko, danes pa je postalo vse skupaj samo šopirjenje in statusni simbol.

Ampak znanje smo vedno imeli ...

Znanje se je rodilo pozneje, z izkušnjami. Na začetku smo imeli pač srečo, da je Jadran tako prijazno morje, gor na Baltiku bi se to vse potopilo. [smeh]

Za tako velikansko megajahto (pokažem na modelček 120-metrske lepotice, ki jo imamo pred seboj na mizi, op. a.) moraš biti 'taužentkunstler'! Biti moraš fizik, strojnik, umetnik ... Ti vse to obvladaš?

Popis znanj tukaj ne šteje več. Predvsem moraš biti radoveden! Toliko različnega znanja, oblik, materialov je, da moraš preprosto radovedno spoznavati in se učiti, kaj lahko iz česa narediš. Skozi leta sem se ogromno naučil, ampak še enkrat poudarjam, da je studio en organizem. Okoli mene je tim najboljših znanstvenikov, s katerim pridemo skupaj do vrhunskih rešitev.

Nekje je vendarle treba začeti. Kako si se pravzaprav navdušil nad navtiko?

Kamor smo kot mularija hodili na morje (na Kornate, op. a.), je bilo v tistih časih vse zelo asketsko, a italijanski gliserji in jahte so bili redni gostje ... Tako ali tako pa me je vedno fasciniralo morje, plovba. Navdušuje me objekt, ki pluje skozi vodo, pa naj bo to laser (klasa jadrnic, v kateri nas je navduševal Vasilij Žbogar, op. a.) ali megajahta, sploh ni pomembno. To je podobno kot pri ljudeh, ki so zaljubljeni v letenje. Ni pomembno, ali je jumbo jet ali zmaj. No, v vsej navtiki pa so me res vedno najbolj zanimale jahte in imel sem žilico za dizajn ter odkril poklic, za katerega sploh nisem vedel, da obstaja – oblikovalec jaht.

Kako pa si do njega prišel? Kolikor vem, si najprej študiral arhitekturo ...

Najprej sem malo tipal. Veliko sem jadral z laserjem in po vojski res naredil prvi letnik arhitekture. Potem sem izvedel za brata Jakopin, ki sta ravno začenjala, in se jima pridružil. V bistvu sem jima šilil svinčnike, a sem naenkrat imel dostop do navtičnih revij, hodil na prve sejme in se ogromno naučil. Stvar me je tako prevzela, da sem z 20 leti namesto v drugi letnik šel na štop v Francijo in dobesedno potrkal na vrata Martina Francisa, pri katerem sem spet šilil svinčnike, ampak videl, kako izgleda pravi studio, ki je že takrat delal 73-metrsko megajahto. Moj studio mu je še danes podoben.

Ampak študij si vendarle hotel nadaljevati, pa so te vrgli na sprejemcih, kajne?

Ja, ta je bila dobra. Čutil sem, da potrebujem še znanja, da se moram naučiti več. Arhitektura je preveč odstopala od tega, kar sem hotel početi, pa sem želel na oblikovanje, kjer sem za sprejemni izpit oddal lastno jadrnico commodo 51, ki so jo potem dolga leta izdelovali. Strici v komisiji očitno niso bili navtiki, pa so me vrgli.

Kako sta se spoznala s Carlom Nuvolarijem, s katerim še danes skupaj vodita podjetje?

Že od začetka sem vedel, da je trženje v tem biznisu izjemnega pomena. Tako sem kot novinec preprosto hodil po sejmih in kazal svoje zamisli. Pri 22 letih sem naletel na Carla, ki je bil takrat komercialni direktor ladjedelnice. Pokazal sem mu, kaj menim, da morajo delati. Bilo mu je všeč in dogovorila sva se, da skupaj odpreva studio, v katerem sva prvi dve leti bolj kot ne životarila, a še naprej delala z nespremenjeno vnemo.

Odprlo se nama je z 18-metrskim VZ-18, ki so ga izdelovali kar 16 let in je postal prava uspešnica. Od takrat je bilo laže in naposled smo z Američanom Mikom Kelseyjem Seniorjem pri mojih tridesetih letih naredili La baronesso, ki je s svojo moderno obliko pobrala naslov barke leta v svoji kategoriji – to naju je z Nuvolarijem izstrelilo v nebo. Posodobila sva studio, prešla na računalniško risanje in povečala tim.

Za vaju velja, da Carlo prodaja znanje, ti pa emocije. Kako sodelujeta?

On je kot navtični arhitekt in strojnik praktičen, jaz pa bolj lunatičen. V vseh teh letih me je približno toliko 'poinženiril', kolikor sem jaz njega 'podizajniral', tako da res oba veliko veva in vse projekte delava skupaj. S celot­nim timom, jasno. Na komunikacijski ravni pa on vendarle bolj prevzame dogovore glede serijskih plovil s podjetji, medtem ko se jaz pogovarjam z naročniki jaht po naročilu.

Kam bi se sam najraje uvrstil: si umetnik, inženir, podjetnik ali kaj drugega?

Uf, na to pa še sam nimam odgovora. [smeh] Mogoče še najbolj biznismen, ker sem hkrati tudi trgovski potnik in moram svoje oziroma naše zamisli predvsem prodati. To je potem posel.

Nekje sem prebral, da te estetska in tehnična nepopolnost izjemno nervirata ...

To je po mojem mnenju posledica tega, da se s tem ukvarjam, iskanje perfekcije. Včasih me kakšna stvar ne bi motila, zdaj pa me. Čeprav se znova učim, zdaj imam lahko tudi že razmetano, otroci mi lahko jedo piškote na zadnjih sedežih. [smeh]

Se potem lahko poleti, ko se po Kornatih popelješ skupaj z očetom na njegovi stari ribiški gajeti, popolnoma sprostiš in predaš kozarčku bevande ali na starinski barki iščeš nepravilnosti, možne izboljšave?

Čisto všeč mi je njegova barka in zelo rad se popeljem z njo. Te stare ribiške ladje imajo svojo dušo in so navsezadnje začetek oblikovalstva. Prav vsak ribič je namreč svojo lupino pokril z drugačno kabino ali nadstreš­kom, kar je zametek dizajnerske inovativnosti.

Si že kdaj naredil kakšno bizarno barko, zato da bi z njo šokiral?

Ne, sam hočem risati barke, ki so lepe. So projektanti, ki gradijo na provokaciji, sam pa želim, da moje barke estetsko ugajajo kar največjemu odstotku ljudi. Šele takrat je barka objektivno lepa.

Kakšna pa je lepa jahta, katere poteze iščeš v oblikovanju?

Tako kot ima umetnik svoja ustvarjalna obdobja, se tudi jaz nekoliko spreminjam. Trenutno iščem v barki več obrazov, ker jih tudi ima. Ko gre proti tebi, je videti agresivna, reže vodo in te 'napada'. S sprednje perspektive zato vlečem mnogo vzporednic z vojaškimi ladjami. Od zadaj pa iščem arhitekturo, na tem koncu mora biti jahta prijazna, neke vrste hotel. Spredaj je vreme, zadaj pa je zabava, plaža. Pretapljanje teh različnih obrazov je tisto, kar me danes najbolj zanima.

Ali vse to ne bi bilo laže z najmodernejšimi računalniškimi programi? Zakaj še vedno vse rišeš na roko?

Nastanek jahte ali, če hočeš, megajahte je dolgotrajen proces celotnega tima. Seveda v tem procesu izjemno pomembno vlogo odigrajo tudi računalniki, a moj del, oblikovanje, je tako specifičen, da ga lahko opravim samo ročno. Mnogo studiev tega ne dela več, a rezultat je isti kot v glasbi – štanca. Ne moreš narediti dobrega komada, če sam ne znaš poprijeti za inštrument.

Ko mojo skicirano zamisel prepišejo v tridimenzionalni računalniški model, naredimo model, ki ga ponovno popravljamo na roko, brusimo in pilimo linije. Nato ga zopet poslikamo, na slikah odkrivamo pomanjkljivosti in se spet vrnemo korak nazaj ter popravljamo 3D-model. Brez človeške roke in stalnega vračanja ter popravljanja napak v prejšnjih korakih naši izdelki ne bi bili najboljši, ampak navadna štanca. Tega pa je v moderni navtiki veliko.

V katero smer pa se po tvoje razvija moderna navtika, kakšne so smernice?

Menim, da se bodo barke vse bolj odpirale. Z razvojem nove tehnologije bodo postale še trdnejše in uporabljali bomo lahko več steklenih površin, kar je danes še nemogoče. Nekaj je veter na nebotičnikih, ki so vsi v steklu, nekaj drugega pa 500 ton vode, ki špricne izpod trupa. V prihodnje bo z novimi tehničnimi rešitvami še več arhitekturnih možnosti, večja raznolikost.

Največja, ki ste jo narisali do zdaj, je ta 120-metrska, katere modelček imamo pred seboj?

Ta bo kar največja do zdaj, ja. Imamo projekte za še večje, ampak za zdaj se še ne gradijo, ker od trenutka, ko začnemo risati prve risbe, do dneva, ko gre jahta v vodo, mine skoraj osem let.

Koliko ima taka jahta palubne površine, kaj vse ima na krovu?

Tale bo imela okoli 4000 kvadrat­nih metrov površine. Sem so seveda vštete tudi zunanje površine, vključno z dvema heliportoma, bazenoma in tako dalje. V notranjosti pa ima vse, kar si človek zaželi: salone, jedilnice, telovadnico, kino ... Velik del trupa zavzemajo garaže za najrazličnejša plovila, da z njimi lastnik uživa ali hodi na izlete. Tako ima v garaži manjšo jahto, podmornico, potapljaške čolne, vod­ne skuterje, manjše jadrnice itn. Ti ljudje res znajo uživati in vse stvari na krovu tudi uporabljajo. Dobršen del jahte je seveda namenjen okoli tridesetčlanski posadki, ki mora tudi kje živeti.

Pa saj to je že stanovanjski blok! Koliko to potem stane?

Jah, zdajle, ko je kriza, bi dobil malo popusta. [smeh] Ampak v resnici se pri megajahtah ne varčuje, ker bi pač dobil nekaj manj, nekje bi morali kaj odvzeti, da bi ti jo lahko dali za nižjo ceno. Te stvari se ne gradijo za pet, šest let, to bo po morjih dokaj brezčasno plulo 30 do 40 let in se jo da pozneje tudi prodati. Če že želiš ceno: ta bo stala okoli 250 milijonov evrov. Vse, kar bi bilo manj, bi šlo na račun kakovosti; samo razlika med najboljšo in nekoliko slabšo barvo je lahko 10 milijonov evrov!

Torej gre za tisti pregovor, da nisem tako bogat, da bi ...

Ja, samo da je tukaj malo prikrojen: tako sem bogat, da si lahko vse kupim. [smeh] Tako ali tako moraš biti zverinsko bogat, da si megajahto, ki je v življenju za preživetje res ne potrebuješ, sploh kupiš. Zakaj bi potem varčeval pri stvareh, za katere imaš tako ali tako preveč denarja? Potem si je pač ne kupiš.

Vaši naročniki pridejo, rečejo 'rad bi tole in tole', in ne sprašujejo po ceni?

Za ceno že hočejo vedeti, ampak kakorkoli se to sliši, gre v jahtingu za neke vrste robinhoodovstvo. Tukaj nihče ne zasluži ogromnih denarjev kot na primer Donald Trump, ki za malo denarja z nizkokvalificirano delovno silo zgradi nebotičnik, ki ga nato proda za dvojno ceno. V jahtingu se ves ta ogromen kolač zelo enakomerno razdeli med najboljše v svoji branži: tu ne more delati navaden 'šlosar', ki drugače vari cisterne. V tem svetu varilec zasluži po 5000 evrov na mesec, ker gre za najboljše obrtnike, rokodelce in oblikovalce.

Koliko ljudi je potemtakem potrebnih, da megajahta od tvoje prve čačke na papirju končno zarije v vodo?

Ogromno, na zadnji splavitvi smo imeli na primer tisoč ljudi, pri čemer smo od vsakega podjetja, ki je sodelovalo pri gradnji, povabili samo po nekaj vodilnih, ne pa tudi malih mojstrov. Številke gredo v nekaj tisoč, in če zadevo gledaš s te plati, je navidezno 'preseravanje' bogatašev izjemno družbeno koristno. Koliko ljudi je vpletenih, ti pove dogodek, ki se je zgodil na naši barki, ki smo jo pravkar splovili na Nizozemskem.

Kopalnice je delal Marmor Hotavlje, pa jaz tega niti vedel nisem! Če si dober, te najdejo. Pa še to ni dovolj, prav vsi udeleženi v projektu so poleg tega, da so zares vrhunski na svojem področju, izjemni zanesenjaki. Prav vsak ima svoje delo izjemno rad in ljudje pridejo na splavitev barke s svojimi družinami, toliko jim pomeni biti del tega.

In tebi osebno, kako doživiš splavitev nove barke – je to kot rojstvo otroka?

Ni, ker otrok pride na svet izoblikovan, ni ga treba stalno nadzirati in nadzorovati, kako se iz celic spreminja v človeško bitje. Ob barki pa ras­teš od kalupa naprej, jo obiskuješ in sproti rešuješ probleme, tako da ob splavitvi sploh ne vidiš razlike, ker si bil od spočetja ves čas zraven. Je pa res, da je užitek na njo stopiti kako leto pozneje, ko se že malo očistiš in analiziraš svoj dosežek.

Med samo gradnjo verjetno prihaja do izjemno kočljivih trenutkov in živčnih situacij, ko en podizvajalec zamudi en dan, drugi ga čaka ...

To se preprosto ne sme zgoditi. Samo en dan lahko ladjedelnico stane milijon dolarjev, tako da mora barka na določen dan iz hangarja, ker naslednji dan že prihaja nova. Ravno to je naša dodana vrednost v primerjavi z drugimi: slovimo kot izjemno zanesljivi in točni, ker ves proces nadziramo iz našega studia in ažurno rešujemo morebitne težave, da ne prihaja do zamud. Lahko si izjemen krea­tivec, pa si neorganiziran. V tem biznisu to ne gre, zato imamo mi tak rejting: ker smo 'easy' in imamo vse pod kontrolo.

Čisto za 'intermezzo': je res, da po želji svojim strankam narišete tudi hišo ali jo notranje opremite?

Tudi to se je že zgodilo, ampak to je bolj usluga našemu prijatelju, stranki. Hiša je vendarle prostor, v katerem človek živi, in je zato veliko bolj racionalna. Bolj kot s samimi hišami se ukvarjamo z interierjem, ki ga 'izumljamo' za naše jahte. Marsikaj od teh ekskluzivnih idej na koncu prodamo tovarnam, ki izdelujejo notranjo opremo, te pa naprej kupcem, ki se jim niti sanja ne, da je bila njihova luč narejena za določeno megajahto ali serijski čoln.

Navadnim smrtnikom se zdi, da je svet superbogatašev hermetično zaprt, da so to ljudje z drugega planeta. Kakšne so vaše stranke, se z njimi zbližaš tudi zunaj posla? Ali nemara zahtevajo za svoj denar, da si jim 24 ur na voljo in da jih strežeš spredaj in zadaj?

Moram reči, da smo imeli do zdaj izjemno srečo in vedno delali s sofisticiranimi in izjemno zanimivimi ljudmi. Očitno se zavohamo med sabo. Zanimivo je, da so to izjemno družinski ljudje in da od mene tudi ne pričakujejo, da bodo oni številka ena mojega življenja. Vedo, da imam svojo družino, ki je na prvem mestu, in to strogo spoštujejo. Z nekaterimi se obiskujemo tudi po tistem, ko je njihova jahta končana, a večinoma ostane zgolj pri dobrem poslovnem odnosu.

Nekateri pa vendarle tekmujejo, kdo ima večjega. Ima Abramovič trenutno res največjo megajahto na svetu - v Hamburgu mu gradijo 155 metrov dolgo - in zakaj se največje jahte gradijo v taki tajnosti?

Navtična industrija ima kompleks majhnosti, v svetovnem merilu je namreč izjemno nepomembna. Prav s to tajnostjo želijo vzbuditi navzven neki občutek misterija, ki bi povečal zanimanje za to panogo, navznoter pa tako ali tako ni nobenih skrivnosti. Lastniki pa se z njimi ne hvalijo, ker večinoma vedo, da to ni okusno. Stranke, ki si kupujejo tako drage megajahte, si z njimi ne zdravijo komplek­sov in dvigujejo ega, ker so to do takrat že večkrat naredili. So pa izjeme, ki se s svojim bogastvom postavljajo pred drugimi, ampak to ni naša klientela. In, ja, mislim, da je zdaj Abramovičeva res največja na svetu.

Te mika, da bi se podal v boj za največjo na svetu?

Sploh ne, ker največja še zdaleč ni najboljša. Za 250 milijonov evrov bi lahko dobil že krasno čezoceansko križarko, ampak to ni kakovost. V nobeni drugi industriji ni take popolnosti in nadzora kakovosti kot ravno v jahtingu. Še letalstvo ne dela tako perfektnih izdelkov, ker jih je tako ali tako treba menjati vsakih nekaj let. Jahting pa je čista perfekcija, nobenih tresljajev, vse se prilega na milimeter. To me zanima, navdihuje.

To, da je treba zaradi predpisov vgrajevati samo kovinska vrata, mi pa najamemo take mojstre, da jih pobarvajo v barve lesa, in se to niti ne opazi. Prav zaradi tega se ne moremo spuščati na ljudsko raven in izdelovati kot na primer Starck, ki je sicer super ljudski dizajner, ožemalcev limon. S tem bi izgubili ves ugled ekskluzivnega, nadstandardnega.

V tem svetu nadstandardnega vedno slišimo le o nesramno bogatih gospodih. Kaj pa gospe, so tudi one vaše stranke ali je svet megajaht rezerviran zgolj za testosteron?

O, tudi nekatere gospe so navdušene navtičarke, ki se znajo razvajati na udobnih jahtah. Precej manj jih je, a so. Ena od njih je naša severna soseda Heidi Horten, ki ima v lasti 95-metrsko jahto Carinthia.

Večinoma delate motorne jahte, naredili pa ste tudi 64 metrov dolgo aluminijasto dvojambornico Felicito West, ki je poleg jadrnice leta pobrala še vse druge možne nagrade. Zakaj ne narišete več jadrnic?

Preprosto zato, ker je v tem segmentu jahtinga manj kot 10 odstotkov jadrnic. Felicito West smo naredili zato, da smo sami sebi dokazali, da znamo delati na vrhunski ravni tudi jadrnice, in da imamo potem z nagradami v tej kategoriji za 10 let mir. [smeh] Zanimivo je, da ob vsem udobju, ki ga nudi, kot motorne jahte, prav solidno jadra – na motor gre 16 vozlov, na jadra pa so jo nagnali vse do 19 vozlov.

Si tudi pridruženi član New York Yachting Cluba, ki organizira America's Cup. Te morda zanima sodelovanje pri formuli ena jadralstva, America's Cupu?

Med te stare hropce sploh ne hodim več. [smeh] Ne, res me ne zanima, ker gre za okostenelo vejo, iz katere se ničesar več ne da potegniti v turistično jadralstvo. Prav tako kot v formuli ena. Nekoč je bila pojem tehnologije, ki se je potem selila v osebne avtomobile, zdaj pa je vsaka toyota yaris tehnično bolje izpopolnjena kot bolid formule ena. Preživeto. Poleg tega pa to nima več zveze z užitkom, ampak je čisti šport, trpljenje. To pa me ne zanima.

Na sploh se zdi, da je svet zavil v neko slepo ulico, posledica česar je ta vsenavzoča gospodarska kriza. Največji milijarderji, tvoje stranke, so izgubili precej svojega premoženja. Se ti zdi, da jim zaradi tega po hrbtu teče mrzel pot?

Seveda jih je veliko pod hudim psihološkim bremenom, nekateri so izgubili po deset in več milijard. Ampak ta stroj se bo kmalu na novo zagnal, ker bodo ugotovili, da so še vedno enako bogati, kot so bili. Še vedno lahko kupijo vse na svetu, samo številka na računu je drugačna. Bodo pa mnogi ugotovili, da preprosto ni smiselno ustvarjati takih dobičkov, ker jih tako ali tako ne morejo porabiti, in se bolj usmerili med ljudi in za njih naredili kaj dobrega, da se jih bodo po tem spominjali. Bo pa ta kriza postavila nove smernice, bolj človeške, in po tej plati je ta kriza dobra.

Za navtiko pa bržkone huronska nevihta ...

Dilerji zelo trpijo, ker imajo naročene in v velikem delu tudi plačane barke, ki jih ne morejo prodati. Ladjedelnice posledično ustavljajo proiz­vodnjo in odpuščajo vrhunsko delovno silo, svoje najboljše kadre, kar je na dolgi rok izjemna škoda. Je pa smiselno, da je tako, ker navsezadnje ne potrebujemo vse te navtične industrije, vseh teh bark. To bi moralo biti obrtništvo na visoki ravni. Celotno potrošništvo je šlo predaleč, preveč je avtomobilskih znamk, preveč zobnih past in vsega. Ta kriza je očiščenje, katarza naše družbe in nanjo cinično gledam pozitivno, praktično pa je velika katastrofa za vse, ki izgubljajo službe. Ampak vse te službe so bile odsev nekega nezdravega obdobja.

Pri vas pa se vsemu navkljub zaradi krize še ni ustavil noben projekt?

Projekt še ne, se je pa ustavila ali pa zmanjšala proizvodnja nekaterih naših modelov v ladjedelnicah. V tem trenutku nista pomembna kakovost ali dizajn, ker je na tržišču, pa ne samo navtičnem, toliko novih ali skoraj novih izdelkov, da ni možna pro­izvodnja, dokler se vse to ne proda, podari ali pa zakuri. V tem času bodo preživeli samo najbolj prilagojeni, ki bodo brez sape zdržali najdlje, drugi pa bodo pomrli.

Tisti, ki bodo čas 'pod vodo' izkoristili za razvijanje novih rešitev, se bodo dvignili po krizi še močnejši in bolje pripravljeni za nadaljnje življenje, in na tem v teh težkih časih delamo tudi mi. Zato je to hkrati velika priložnost in za nas, ki smo na trgu pozicionirani povsem na vrhu, tudi pozitivna naravna selekcija. Vse preveč je bilo, kot mi rečemo, te house 'tuc-tuc' muzike, ko se barke niso v ničemer razlikovale oziroma ko so bili interierji videti kot kakšni frizerski saloni.

Po vseh teh letih tekanja po svetu, vseh izkušnjah, ki jih imaš – bi lahko iz brezna pomagal našemu Elanu?

Brez problema.

Pa bi bil to pripravljen narediti?

Ne z ljudmi, ki so tam, saj nimajo interesa, da bi jaz to naredil. Problem je, da Elan v vsej zgodovini ni imel interesa, da bi kaj zaslužil, ampak je bil vedno nagnjen k temu, da je odvisen od državnih pomoči. Vse entuziaste, ki so kdaj kaj dobrega naredili, so vedno takoj spodili. Jaz sem kupil Elanove smuči zato, ker so tako lepe, ker se čuti, da je nekdo dal nekaj osebnega noter, oni pa so pravkar razpustili svoj dizajnersko-inženirski oddelek. Svojo edino vrednost so razpustili!! Zato Elan ni podjetje, je antipodjetje. Laže bi bilo narediti znamko iz nič, jaz bi potreboval štiri leta, kot obuditi Elan.

Pa saj to je škandal ...

Seveda je! Pa to še ni vse, v Sloveniji se najdejo še večji avanturisti, ki očitno res ne razumejo te krize. V času, ko nobena banka na svetu ne daje denarja za take zadeve, so se pogumni fantje na Hypo Leasingu nekemu podjetju s sedežem v enem od finančnih paradižev, ki bo zdaj zdaj izgubil bančniško diskret­nost, odločili financirati v neznani turški ladjedelnici grajeno 46 metrsko jahto?!

V teh časih res ne potrebuješ turške jahte 'no name' oblikovalcev! Največji paradoks pa je v tem, da jahto gradijo za neznanega lastnika, in torej nima šans, da bo med poplavo cenejših, a kakovostnejših bark z rabljenega tržišča sploh kdaj prodana. Čarter je tudi mrtev, torej ni nikakršnih izgledov, da odplačajo naložbo. To ni iskanje naložb za izhod iz krize, ampak nepremišljen nesmisel. Naj zgradijo raje kakšen vrtec in še šolo, pa bo še ostalo.

Vidi se, da v ustvarjanju še vedno neizmerno uživaš. Kaj pa ti poleg službe največ pomeni?

Družina. Vsekakor družina. Tu blizu v Trevisu me doma vedno čaka super žena Katarina, šestletni Lars in štiriletna Tara. Že zdaj imam slabo vest, ker sem jim po dveh dnevih odsotnosti zaradi jadranja obljubil, da pridem domov na večerjo, pa se še vedno tu pogovarjamo. (zaskrbljeno pogleda na uro, op. a.) Vse, kar delam, delam zato, da smo lahko potem skupaj. Tudi potovanja po vsem svetu oddelam čim hitreje, da sem čim prej doma, čeprav zaradi tega včasih malo trpi udobje in so poti izjemno naporne.

Imaš v tem natrpanem urniku čas tudi zase? Kot mladenič si po dolgem in počez preplaval Kornate, se potapljal na dah in bil nasploh v odlični formi. Še športaš?

Malo več me je skupaj [smeh], ampak sem še vedno v solidni kondiciji. Ja, kot mlad sem res veliko plaval, ampak vedno z masko na obrazu, da so mi bila dolžinska plavanja ob obali kot zanimivi sprehodi po podvodnem svetu. Ta me je vedno zanimal, zato sem se tudi kar resno potapljal na dah in v najboljših časih prišel vse tja do 40 metrov globine. Danes tega ne bi več zmogel, grem pa rad malo teči, tudi s kolesom se zapeljem in pozimi odsmučam po belih strminah. Saj moram, ker je žena totalni športni frik, povsem predana gibanju. Še posebno se je posvetila jogi, ki je najstarejša oblika telovadbe, ampak to raztegovanje je pa zame že preveč. [smeh]

Poleg na začetku omenjene jadrnice za lastno potovanje po Jadranu uporabljaš tudi 13-metrski gliser, ki po gladini zdrsi do 30 vozlov. S čim se raje voziš?

Gre za popolnoma različni filozofiji. Z motornim čolnom se peljemo, kadar nam je pomemben cilj. Vožnja je hitra, a bolj nervozna in otroka bi se po pol ure že rada ustavila. Največkrat se zasidramo in uživamo v samot­nih zalivčkih, kjer otroka skačeta v 'modro vodico'. Pri jadrnici je pot pomembnejša od cilja, lahko jadraš okoli istega otoka, pa še vedno uživaš. Tudi bogataši svojo mularijo radi usmerjajo v jadranje in večina jih ima v trupih svojih jaht male jadrničke, ker se tako otroci naučijo sprejemati odločitve in samostojno kljubovati naravi.

Gresta v to smer tudi otroka?

Seveda sta že od majhnega v stiku z barkami, čeprav ju v to s Katarino niti ne siliva niti jima ne braniva. Rada imata čolne, ja, sploh Lars je nad njimi navdušen. Včasih celo v gostilni izdolbe kruh, vanj zapiči slamico in nanjo obesi prtiček, ga obteži še s kobilico iz zobotrebca in olive ter ladjico pošlje na plovbo v ribje trebuhe. [smeh] Lars je bolj tehničen, Tara pa likovna, jih pa riše.

Kornatske izkušnje in preprostost robinzonskega življenja bodo torej tudi za mlada Lenarda popotnica v svet?

S Katarino nama je res zelo všeč kontrast med tem, kar je moje delo, torej celotni svet jahtinga, in na drugi strani enostavni, prvinski kraji, kjer včasih tudi ni elektrike. Tam se družina neha vrteti okrog materialnega in se posveti predvsem sama sebi, otroci so pa tako ali tako srečni povsod, kjer se tiči skupaj in je lepa narava. Graditi moraš kontraste, nasprotujoče si stvari. Tako oblikujemo tudi naše barke.

Besedilo: Rok Bulc

Foto: Ivana Krešić, arhiv Nuvolari-Lenard

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču