"Ko sem imela 15 let so atek prišli v mojo sobo in me “naredili za ženo”. Smrdeli so po tobaku, po žganju. Bolelo me je, še bolj pa duša. Atek so me “delali za ženo” ob nedeljah. Mama so vedeli, vedno bolj so jokali. Zboleli so na živcih, so rekli zdravniki “histerija neurosa”. Dvakrat so jo peljali v norišnico, v tem času so me atek imeli za ženo vsaki dan." Gabriela
Izsek le ene izmed številnih zgodb slovenskih starostnikov, ki jih zadnje mesece s projektom Vida objavlja društvo za promocijo humanitarne dejavnosti Humanitarček.
Zgodbe, ki preplavljajo socialna omrežja, so šokantne in v nas sprožajo različna čustva. Večina jih še vedno ne verjame, da se to resnično dogaja pri nas. Nehali so jih brati. "Prehude so", pravijo. A nenazadnje, gre zgolj za resnico. Nesmiselno si je zatiskati oči pred kruto realnostjo, ki se morda dogaja že za prvim ovinkom ali sosednjimi vrati.
"Projekt ima jasno družbeno odgovorno, oziroma celo družbeno kritično noto. Namen je opozoriti na starostnike, ki živijo krepko pod pragom revščine in so lačni, nimajo svojega glasu, se zaradi premika sodobne tehnologije na socialna omrežja hitro izgubijo in utonejo v množici vsakdanjosti.
Takih je več deset tisoč, pomislimo samo na 37.000 tistih, ki imajo pokojnino pod tristo evri, ali če pogledamo statistiko - 18.000 jih prejema varstveni dodatek, sem pa so všteti še trajno nezaposljivi, invalidi. Kdo da tem starostnikom glas? Namen projekta je, da jim damo glas mi," je povedal Mišel Ristov, socialni delavec, ki ga mnogi poznajo tudi kot reperja z umetniškim imenom Amo Socialec.
"Dve sva bili, dvojčici. Gabrijela in Marija. Enaki sva bili, čisto. Ampak Marija je umrla pri 12, neko bolezen je imela. Je hitro šlo. Najprej je bila vedno bolj suha, vedno manj sva si bili podobni. Potem je imela kraste na koži, modrice. Lasje so ji izpadli. Veliko je bruhala. Takrat sem spala z njo, jo objemala, da bi ji bilo boljše. Enega dne so jo peljali v bolnico, pa ni nikoli prišla nazaj. Atek je potem začel piti, veliko je začel razbijati. Mama so naredili veliko lectovo srce za Marijo, cele noči so ga delali. S sliko, da bi viselo v glavnem prostoru za spomin. Atek so tisti dan veliko popili, srce so razbili na kose, vrgli so ga v mamo. En kos ji je odneslo v oko, nikoli ni vec dobro videla," se nadaljuje Gabrielina zgodba. "Ko sem bila stara 18 let, sem se začela debeliti. Mama so takoj vedeli kaj in kako. Šli sva k zdravniku, da mi je povedal, da sem noseča. Z mamo nisva vedeli kako naprej. Atek so jo vsakič pretepli, če je kaj želela reči. Ko sem imela že pravi 'vamp' so atek znoreli. Pretepli so me, zelo močno. Po trebuhu. Mama so kričali v sosednji sobi. Ko je bilo konec, sem čutila kri po nogah. Dete je odplavalo... moje dete."
Gabriela se je nato odselila v Ljubljano. Dan po njenem odhodu je mati storila samomor. "Naslednji dan so šli v Savo, preden so atek prišli domov. Moja dobra mati. Zdaj so pri Mariji." Pri 22-tih se je poročila s 43-letnim hišnikom. "Vedno je rekel, da naj bom srečna, da me je sploh vzel. Nisem imela sreče. Nisem mu mogla roditi otroka. Očitno so me atek preveč poškodovali. Mož je imel rad druge, veliko je hodil okrog. Potem pa je pri 60-tih šel s 'kelnarco'. Pustil mi je dolgove za hiško, pa pri sosedih velike dolgove. Velikokrat mislim na mamo, bi šla tudi sama v Savo, pa me noge ne nesejo več. Ampak se bom potrudila, ko kamilice odcveto.”
Gabi se je res namenila v Savo enega jesenskega večera, "ugvantana". In res je niso nesle noge. Našli so jo domačini, izgubila je zavest le 500 m od reke. Podhlajena je pristala v bolnišnici za tri mesece in po odpustu jo je "posvojilo" društvo Humanitarček.
"Pomagali smo ji z dolgovi. Sosednja gostilna ji vozi hrano, ona pa jim v zameno pripravlja namizne aranžmajčke. Za 80. rojstni dan smo z njo obiskali eno izmed lectarn in je izbrala srca za na grob. Uspelo nam je toliko aktivirati sosede, da so jo zmotivirali in jim pomaga pri okraševanju cerkve, pomaga v društvu upokojencev.
Za #projektVida je pripravila paketke domačih čajev. Noro dišijo! Gabi smo pomagali pri skoraj vsem. Le tega, kar je naredil “atek”, ne moremo izbrisati, kot ne dejstva, da ne bo nikoli imela svojih otrok. Pa čeprav si še toliko želimo," so sporočili iz društva.
Veliko je zgodb, ki so pustile pečat in iz bralcev izvabile solze. Objavljamo le nekaj izsekov, v celoti pa si jih lahko preberete na Facebook profilu društva Humanitarček.
"Ko sem bila stara 17, so mi rekli, da se moram že malo oženit. 'Grda smrda' ne more vedno biti doma. Rejni ata me je peljal h gostilničarju, star je bil 40. Debel, mastni lasje. Ni se mi dopadel. Ampak me je rejni ata kar tam pustil. 'Za doma bo dobra,' pa me je ženil. Ni bil dober mož. Delala sem v gostilni, cele dneve. Doma pa še za njega. Rad je pil, rad me je lasal. En sin se nama je rodil. Njega je imel rad. Če sem zažgala krompir, mu je dovolil, da me udari. Črnivke so bile moja vsakdanja stvar. 'Grda smrda' si ni zaslužila kaj več. Vesela sem bila, ko je šel sin v šolo. Ene pesti manj doma. Ampak je mož še več pil. Tudi druge ženske je imel, kupoval jim je dišeče žajfe. Meni je dal samo 'šmir žajfo', da se umijem. Koža je po njej rdeča. Peče. Pa še smrdiš." Cecilija - Tilka
"Preselil sem se v mesto. Vsi so rekli, da je to cenejše. Ne potrebuješ avta, zdravnik je blizu in družba. Ampak tu te ljudje niti ne pozdravljajo, pa sem že 15 let tukaj. Za hrano imam na mesec manj kot 50 evrov. Mleka nisem pil že par let, je predrago. Jem, kar je. Predvsem, ko je znižano ali pa poteče rok. Lani sem enkrat vzel znižano konzervo z napačne police, sem mislil, da je mesna omaka. Je bila dobra, dišala je po mesu. Potem sem videl, da je hrana za mačke. Ampak - saj je isto meso. In ko pogreješ, je za dva obroka, pa pride ceneje kot bilo kaj. Zdaj si včasih kupim, ko se mi zalušta meso." Tonček
"En večer sem zaklepala trgovino in začela hoditi po štengah v stanovanje. Led je bil, tema. Takrat sva že šparala na elektriki, da bi imela čim več za otroka. Pa mi je spodrsnilo na ledu, padla sem direktno na trebuh. Samo mokro se je usulo iz mene. Klicala sem moža, dolgo, dolgo. Zbudila sem se v bolnici. So mi rekli, da so me komaj rešili. Trebuh je še bil, ampak prazen. Baje je bil res sin. Dolgo sem bila v bolnici, imela sem zlomljena rebra, pa koleno. Mož je bil takrat sam. Vedno redkeje je hodil k meni na obisk, ko pa je - je smrdel po slivovici, po žganici ... Kopam se kar s škafom. Ne rabim veliko. Miloščine pa res ne maram, pa prosit tudi ne bom šla na socialno. Sem pa ja pošteno delala, da bi zdaj beračko igrala. Za kako jed imam plinski gorilnik, si na njem pogrejem tudi vodo. Včasih paše dat noge v topel škaf. Ravno dovolj za mene. Samo pozimi, pozimi pa je mrzlo. Zato sem bila veliko v postelji.Veliko odej imam, pa se pokrijem." Roza
"Ob prvem obisku nas je Roza nagnala, tudi Center za socialno delo. Tudi ob drugem, tretjem. Dolgo nam ni zaupala, potrebovali smo mesece, da smo ji pred vrata znosili hrano, radiator in drugo. 'Ona ni uboga, ona ne potrebuje miloščine!' Nemalokrat je kakšna zmečkana reklama priletela naravnost proti nam ... Vedno nas je odslovila, ni želela pomoči. Šele ko smo ji v eni od akcij prinesli električno džezvo za kavo in vrečko s pletenjem, knjigami ter križankami, nas je ob naslednjem obisku spustila v stanovanje. Takrat je tehtala 46 kilogramov pri skoraj 165 centimetrih, bila je podhranjena, z neurejeno zdravstveno terapijo, prebolevala je obsežno pljučnico. Dovolila nam je, da smo jo odpeljali v bolnišnico."
Koliko jih ne vidimo? Koliko ne ujamemo? Koliko ne slišimo? Zato #projektVida. "Cilj #projektVida je nahraniti vsaj nekaj starostnikov, kratkoročno gledano, dolgoročno pa želimo vplivati na soljudi, jih ozavestiti, da bodo sami v bodoče bolje povezani in bolj zavzeti pri opažanju starostnikov in problemskih situacij, s katerimi se soočajo.
Projekt nima časovne omejitve, saj je število ljudi, ki bi jim lahko pomagali, izjemno visoko. Ljudje se vseskozi odzivajo na zgodbe in dnevno čakajo, da bo objavljena nova. Želijo si pomagati dotičnim osebam iz zgodbe, vendar so to le nekatere izpostavljene. Starostnikom je težko. S težavo povedo svojo zgodbo, oziroma traja nekaj časa, da se vzpostavi vez zaupanja, da se odprejo. Marsikdaj je koga sram, ali pa nočejo, da bi jih imeli za uboge, se nam smilili, sklene Mišo Ristov.
Kako lahko pomagate?
- Nakup "lunch paketa": Cena 10 evrov. Z njim boste zagotovili 3 tople obroke za starostnike, v zameno pa dobili paket, ki vsebuje: avtorsko glasbo, ki sta jo spesnila Amo Socialec in Tinkara Kovač, zgodbe starostnikov in ročni izdelek naključnega starostnika.
- Poiščite "Vido" v svojem okolju: Najprej jih moramo odkriti, da jim lahko pomagamo. Zagotovo pa so nam bližje, kot si mislimo.
- Portal Dobrodelko: Obiščite spletni bazar dobrih del, na katerem lahko spremljate aktualne potrebe.
Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji