Zlatko Čordić, go home! (kolumna)

Nasilje tako do novinarjev kot do kogarkoli drugega nima narodnosti, vere, barve kože, spolne usmerjenosti, položaja v družbi in je neodvisno od trenutnega stanja v družbi. Ni sprejemljivo. Kot vsako drugo nasilje je tudi nasilje nad novinarjem navaden zločin. Ni pomembno, iz katerega medija novinar prihaja in kako zelo se z medijem, za katerega novinar dela, strinjamo. Svoboda govora je nekaj, kar ljudje zdravega razuma spoštujemo brez fige v žepu.

Plaši me, da se je to sploh zgodilo, in še bolj: da je šlo mimo, kot da se ni nič zgodilo.

Napad na novinarja je namreč napad na svobodo govora, ki je temeljni postulat vseh modernih ustav. Posledično je napad na ustavni red demokratične države. Ko se mediji in novinarji začnejo bati za svojo glavo, je demokracije konec.

Še hujši napad na demokratični red je, če se mediji, sodstvo in politiki na kaj takšnega ne odzovejo.

Kdor izvrši kakršnokoli nasilje, tudi proti novinarju, je zunaj vsakega dvoma storil kaznivo dejanje, za katero mora kazensko odgovarjati. Ponovitvena nevarnost, sploh če gre za nasilje, je dovolj dober priporni razlog. Nasilneže vseh sort je treba nujno v skladu z zakonom za nekaj časa preprosto izločiti iz dosega družbe – z izključnim namenom zaščite potencialnih novih žrtev.

So kazenski postopki (po dolžnosti) stekli? Smem torej izvedeti, kaj za vraga Zlatko Čordić počne na prostosti? Se je javno opravičil? Ne. So se javno opravičili organizatorji protestov, katerih frontmen je Zlatko? Ne. Torej organizatorji protestov podpirajo nasilje proti novinarjem? Očitno da. Se je odločno zganila vsaj Tanja Fajon, nekoč sama novinarka, ki jo tako zelo skrbi »diktatura nad mediji« v Sloveniji? Ne. Torej podpira nasilje proti novinarjem? Očitno da. Seveda le proti tistim, ki ne trobijo v njen rog. Sem pričakoval, da bo sama protestirala pred parlamentom, pa ni.

Sodeč s posnetkov, ki sem jih zelo podrobno pregledal, Zlatka novinar ni izzval prav z ničimer. Le snemal je za televizijo, ki Zlatku ni všeč. Tudi Fajonovi ni všeč. Novinar snemalec je le profesionalno opravljal svoje novinarsko delo. Reper Zlatko pa nasilen, agresiven, nevaren. Brez maske povrhu. Policisti še zmeraj prijazni.

Samo retorično sprašujem: ali je stalno Fajon-Hanovo žvečenje o nevarnosti »Orbanizacije medijev« lahko tisti sprožilec, da se neki lik tipa Zlatko Čordić fizično spravi prav nad novinarja hipotetično »Orbanove televizije«? Ali ni stalno repetiranje neke hipotetične nevarnosti lahko tudi latentno pozivanje k nasilju? Dajte, Fajonova, razmislite malo o vsem skupaj. Slovenska demokracija je že tako krhek mehanizem, ki je v hudi krizi s covidom-19 na težki preizkušnji. Kako pregovorno, prav levi pol političnega prostora v tej situaciji organizira proteste in izvaja fizično nasilje nad novinarji? Bo revolucija (že spet), ali kaj?

Estradnik, umetnik, Bosanec, Slovenec, Bušman ali Eskim, ni pomembno – nasilnež te sorte ne sodi v odprto demokratično družbo, ne sodi na nacionalno RTV z raztrgano masko, sodi nekam, kjer ne bo nevaren družbi. Za božjo voljo, kasneje izvem celo, da je oče treh otrok.

Ali pa je bila vse skupaj le dobro odmerjena provokacija, ki bi izzvala policiste, da bi se odzvali nekoliko odločneje, če je že »je-nuli« večkrat spodletelo, kar bi posledično lahko privedlo do plazu nasilja v že tako pregretem ozračju? Te metode poznamo. Med vsakimi demonstracijami so čustva običajno napeta, dovolj je iskrica, da se vse skupaj sprevrže v kaos in nasilje. Je to želel Zlatko? Pa Fajon? So to želeli organizatorji protestov, katerih stalni repertoar je reper Zlatko v prvih vrstah? Takšna dejanja so namreč reden repertoar organizatorjev demonstracij, če se mirne izkažejo za neučinkovite, začno bledeti in jih lahko le še iskra nasilja spet povzdigne na raven pomembnosti.

Plaši me, ker nisem nikjer zasledil, da bi kdo od demonstracijam naklonjenega levega političnega pola odločno in nedvoumno obsodil njegovo dejanje, pa so sicer precej glasni. Desni pol se je hitro zganil. Glavni mediji pa so dogodek v glavnem prezrli. Logično. Vrana vrani ne izkljuje oči, a ne? Ste pričakovali, da se bo Petričevo Delo zagnalo proti lastni buržoaziji? Da si zaradi tega Petrič sfiži kak infrastrukturni posel z državo? Ali si pokvari karte na sumljivo dolgem in skrivnostnem sodnem procesu zaradi Etre v Kopru ali mu uide na kakšno druge sodišče, kjer ni njegovih sorodstev? Verjamem, da bi se večina Delovih novinarjev prebudila, če veliki vodja ne bi bil ravno Stojan Petrič. Podobno velja za ostale dnevne časopise.

Protesti in demonstracije so v demokratični družbi legitimno dejanje. Včasih se kakšnih stvari enostavno ne da sporočiti drugače. Eni se s protestniki strinjajo, drugi ne. Fer in demokratično. Ko pa frontmeni z roko sežejo po televizijski kameri in zverinsko tulijo in zmerjajo na novinarje snemalce, je vrag vzel šalo. Ko poskušajo vdreti v parlament, je vrag vzel šalo. Ko nekdo vpije, da je nekoga treba ubiti, je vrag vzel šalo.

Tedaj mi postane žal za tiste, ki so prišli tja mirno povedat, da se s čim ne strinjajo. Ne vem, ali se protestniki v takšnem sploh zavedajo, da jih je nekdo speljal na tanek led, kjer tiho sodelujejo pri nasilju, proti kateremu načeloma ravnokar demonstrirajo. Uporabil jih je za igračo, ki jo bo odvrgel skupaj z embalažo.

Pred desetletji je nastal globalni dogovor, da se niti v najhujših vojnih spopadih ne strelja na avtomobile z oznako Rdečega križa ali na novinarska vozila z oznako »press«. Ta dogovor večinoma drži, žal so tudi (redke) izjeme, ki so stale življenja premnoge novinarje, fotografe in snemalce, žal tudi na brniškem letališču med osamosvojitveno vojno, ko je vojak JLA povsem neizzvan sežgal avstrijska novinarja. V bosanski vojni sta na podoben način umrla tudi izjemna slovenska novinarja.

Ves teden sem pozorno in z velikim zanimanjem opazoval, kakšen bo odziv javnosti: medijev, politikov in organizatorjev protestov »proti diktaturi«. Če sem do pred tednom dni še verjel v zdrav razum in dobronamernost mnogih, moje vere v dober namen ni več. Ponavlja se sindrom, ki je rak rana te države: če si »naš«, je dovoljeno vse, ne odreagirata niti pregon niti sodstvo. Niti »naši« mediji. Toliko o vladavini prava. Stavim, da bodo tudi naslov »Zlatko, go home« prevrnili v kakšno nacionalistično nestrpnost.

Samo spomnim, kakšen je bil odziv v Franciji po napadu na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo ali ob uboju slovaškega novinarja Kuciaka. Javnost se je zganila odločno, sodstvo tudi. V Bratislavi je zaradi uboja Jana Kuciaka protestiralo 30.000 ljudi, po vsej Franciji pa zaradi tednika Charlie Hebdo štiri milijone. Res je, tam je šlo za uboje. Pri nas? Kot da se ni nič zgodilo. Pa se je. Zgodilo se je nekaj resnično hudega. Zlatko še naprej paradira po Ljubljani kot velik zmagovalec.

Res je, ni prvič, vseh na očem se je spozabilo že nekaj slovenskih visokih predstavnikov, vendar stvari niso ostale neopažene, nekatere so končale tudi na sodiščih, dovolj velikega haloja pa ni bilo. Čeprav najhujše stvari se v Sloveniji proti medijem zmeraj dogajajo očem nevidno. Zaprejo se oglaševalske pipe, zaklene distribucija in pošljejo se razne inšpekcije. Vedno istim – nikoli »tistim«.    

Pred približno 15 leti smo v Hamburgu v sejni sobi enega največjih globalnih založnikov sedeli direktorji njihovih založb iz 28 držav. Malo pred tem, sredi svetovnega kongresa založnikov v Pekingu, kjer so gostitelji na veliko govorili o svobodi medijev, je v Moskvi iz 11. nadstropja svojega stanovanja (menda) »padel« naš kolega, tedaj direktor ene od večjih nemških založb v Rusiji, moj prijatelj, ki nas je pogosto obiskal v Sloveniji in jaz njega v Moskvi. V Pekingu pa je malo zatem oblast precej na trdo prijela našega nemškega kolega, ki je zavrnil prodajo založbe kitajskemu podjetju. Kasneje je bila seveda prodana. Še mesec dni pred tem je sedel z nami v isti sejni sobi; tokrat je manjkal, ker ni mogel zapustiti Kitajske. Tišino je presekal eden od nemških kolegov: »Prijatelji, ko začnejo komunisti govoriti o svobodi medijev, se ozrite po potovalki.«

Tanja Fajon in Matjaž Han sta nenadoma začela govoriti o svobodi medijev. Šala? Ne. Če rahlo poenostavim njuna izvajanja, imamo Slovenci v svojem življenju očitno le dve veliki težavi: »vladavino prava« in »svobodo medijev«. Kaj si predstavljata pod prvim iz njunih izvajanj ne znam izluščiti, kaj si predstavljata pod drugim, veliko lažje, sta bolj eksplicitna: nedotakljivost nacionalne radiotelevizije in STA ter preprečitev »Orbanizacije« medijev. In ko doma s tem ne vžge dovolj, se nekdanja novinarka nemudoma odpravi to deklamirat v Bruselj. Bog ve, ali tam vedo, kakšen je genetski zapis stranke, ki ji predseduje?

Nekdaj naša novinarska kolegica, sedaj evropska poslanka in novo izvoljena predsednica pravne in politične naslednice komunistične partije, Zveze komunistov, Stranke demokratične prenove, ki se nikdar ni izrekla zoper zločine teh organizacij. Ni ustanovila nove »leve« stranke, ki bi se uradno distancirala od svojih genov, ni vanjo pritegnila mladih, iskrenih sledilcev liberalnega duha, da bi lahko zadihali svobodno brez bremen preteklosti. Ostala je dosledno zvesta stranki, ki je pravna in, kako ironično, premoženjska naslednica stranke, ki je zakrivila povojne poboje, dachauske procese, Goli otok, kolaboracijo z JLA v času osamosvojitve Slovenije in tudi, če malo preskočim zgodovino, Zlatka. Odpoved genetiki bi seveda pomenila izgubo premoženja stranke in konec (njenega) »kaviar komunizma«.

O vladavini prava naj se mirno prerekajo pravni strokovnjaki obeh na veke vekomaj sprtih polov, o pravu vem premalo, da bi sodil. Lahko le naštejem stvari, ki jih v desetletjih svoje vladavine naklepno niso procesirali – od povojnih pobojev do še svežih rabot bančnega kriminala. 

O svobodi medijev pa nekaj vem iz lastnih izkušenj. Petkrat v 40 letih novinarstva, urednikovanja in založništva so mi odkrito grozili neki ljudje z veliko močjo. Vsi so bili iz njenega plemena. Še kot uredniku Tribune sta mi zastrašujoče grozila dva zdaj že pokojna visoka predstavnika oblasti, eden celo predsednik zadnjega predsedstva Socialistične republike Slovenije – oba sta se tako razburila zaradi nekega pisanja, da sem se resno ustrašil, da ju bo kap. In sem raje šel, dokler sem še lahko.

Nedavno tega pa rafalno preiskovani in v skladu z vladavino prava vedno izmuznjeni lokalni šerif, na novo komponirani medijski tajkun, ki smo mu bili napoti, pred kratkim pa mi je z grožnjo s kazenskim pregonom želel zaustaviti neko pisanje medtem že odstavljeni slovenski direktor neke avstrijske firme, na koncu menda odstavljen prav iz razloga, ki sem ga želel omeniti v pisanju. Pride na vrsto.

Z ignoranco primera nasilja Zlatka Čordića je Tanja Fajon povedala vse. Nasilje nad novinarji je po njeno sprejemljivo, če gre za novinarje, ki delajo za medij, ki je naklonjen nasprotnemu političnemu polu. Za novokomponirano »koalicijo ustavnega loka« so največje težave slovenskega medijskega prostora »Orbanizacija« slovenskih medijev, poskus uničenja nacionalne radiotelevizije in STA – Slovenske tiskovne agencije. Ne pa tudi nasilje nad konkretnim novinarjem televizije, ki ne tuli v njihov rog. Samo povem: največja grožnja slovenski medijski krajini je (leva) kartelizacija glavnih medijev.

Res je. Nacionalna radiotelevizija je resna težava. Pa ne, ker bi so jo poskušala prilastiti ta vlada, ampak ker si so jo bolj ali manj uspešno prilaščale vse prejšnje vlade. Gos so pitali toliko časa, da bo kmalu počila. Skozi desetletja je postala zastarela, preobilna in postala sama sebi namen. S 100-milijonskim prisilnim financiranjem iz žepa državljanov je izgubila vsak smisel za racionalno poslovanje in ugrizniti bo treba v kislo jabolko temeljitega prestrukturiranja. Tisti iz realnega medijskega bojnega polja dobro vemo, kako boleče je takšno prestrukturiranje: odpuščanja, nižanje plač, »prekarstvo«, opuščanje programov, selitev, krčenje. Konec bizarnih privilegijev in večnih svetih krav, za lase privlečenih »razvedrilnih« oddaj – včasih flagrantno namenjenih le promociji izbranih likov, nedotakljivosti in večnosti udobja »državne službe«. Drži, nacionalna RTV je potrebna in pomembna, je v javnem interesu in v njej dela veliko vrhunskih novinark in novinarjev, snemalcev, režiserjev. Prav zaradi njih si zasluži temeljito prenovo. Vendar v tej obliki ne more obstati.

Sto milijonov evrov, zbranih iz naslova obveznih naročnin, je nerazumno in nepošteno do drugih medijev, ki lahko denar zaslužijo (le) na trgu, kar je v teh časih praktično nemogoče. Pošteno bi bilo vsaj četrtino tega po nekem smiselnem ključu razdeliti ostalim medijem, na primer za neposredno sofinanciranje novinarskega in drugega ustvarjalnega dela. Morda bi mladi ustvarjalci spet dobili željo in priložnost za delo v medijih. 

STA je nacionalna tiskovna agencija, brez katere seveda ne gre. Je izjemno dragocen javni servis, ki pa svojo javno nalogo opravi le, če je politično brutalno nevtralen. Nekaj podobnega, kot bi to moralo veljati za nacionalno RTV. STA je glavni vir dnevnih novic mnogih, predvsem spletnih medijev. Zato je njegova nevtralnost življenjskega pomena.

Ko včasih opazujem ta dva parnika nekje daleč na obzorju, se mi zdi, kot bi se napila vode in se vidno nagnila na levo, tako zelo, da ju lahko prevrne že prvi val. Dobro bosta plula le pokonci.

Moč, prihodke in dosege slovenskih medijev poznam do zadnjega odstotka. Panika je odveč. »Orban« ne nadzira« pomembnega deleža medijev v Sloveniji, po nobenem kriteriju ne preseže pomembnega tržnega deleža. Mediji lojalni tranzicijski levici posredno ali neposredno nadzirajo več kot 90 odstotkov vse slovenske medijske krajine. Kdo je potem nevaren? Orbanizacija slovenskih medijev je (za zdaj) le uporabna politična fraza. Kaj torej sploh želi Tanja Fajon?

Ima pa slovenski medijski prostor veliko večji problem. Bivša novinarka je očitno »spregledala«, da so prav člani njenega plemenitega »rdečega buržoaznega reda« ustvarili kartel, ki danes nadzira tako rekoč vse vodilne tiskane dnevne časopise in posledično tudi njihove spletne portale v državi in pa, kar je še huje: imajo popoln monopol nad distribucijo tiskanih medijev. Če niste všeč njenim strankarskim oprodam Petriču-Petanu-Haklu-Odlazku, preprosto ne morete na kiosk – tako hudo ni bilo zadnjih 30 let. Bi radi ustanovili nov časopis ali revijo? Lahko, če vam bodo »Fajon-Hanovi fantje« to dovolili. Ali pa vam bodo do ekonomske nevzdržnosti nabili ceno distribucije in vam pobrali skoraj polovico prihodkov. Dnevni časopisi zato lahko slikajo vaš svet po njenem okusu, da je njen svet lahko lep in da v zameno lahko gradijo predore in viadukte, odvažajo smeti in se na vse mogoče napajajo iz premnogih davkoplačevalskih virov.

Stanje medijev na Madžarskem zelo dobro poznam in res ni sijoče, vendar takšnega nadzora, kot ga ima nad mediji tranzicijska levica v Sloveniji, Viktor Orban na Madžarskem nima. Niti Vučić v Srbiji. Onadva imata namreč resno težavo: v Srbiji in na Madžarskem so v medijski prostor vstopili kapitalsko močni domači in tuji zasebni vlagatelji, nenaklonjeni obema predsednikoma. Ti so pogumno in odločno ustvarili uspešne medijske hiše, tvegali sebe in svoj denar, da so za silo uravnotežili medijski prostor.

Verjetno smo že malo pozabili, da je pred leti Washington Post, enega kultnih dnevnih časopisov, pred takojšnjim zaprtjem rešil Jeff Bezos. Od tega ne bo imel veliko in vendar je na koncu rekel, da bo na odhodu s sveta na to gledal, kot na svojo najboljšo odločitev. In tudi zgodovina mu bo za to bolj hvaležna kot za Amazon.

Slovenski premožneži nič ne vidijo in nič ne slišijo. Pucflekarsko se bojijo izgube »koncesij« in poslov z državo in podjetji pod nadzorom tranzicijske levice ali samo nimajo jajc? Vmes malo skočijo v posteljo še z NSi, če ti nadzirajo pravo ministrstvo (ironija: prav danes je v Slovenskih novicah na spletu, medijem sicer specializiranim za infrastrukturo objavljen intervju z ministrom za infrastrukturo Vrtovcem, NSi), na primer »infrastrukturo«. Ali so le del igre, ujetniki tranzicije? V strahu za odpustke? Potem je slovenska demokracija na veliko hujši preizkušnji, kot bi po 30 letih samostojnosti smela biti. Kdo bo »slovenski bezos«? Se mi zdi, da ne iz Slovenije.

Zato je nekaznovano nasilje nekega Zlatka Čordića nad slovenskim novinarjem samo začetek razkroja neke demokracije. 

In naj se neha šemiti v Cankarja. Tega si Cankar res ni zaslužil.

Ostale kolumne avtorja:

• Marko Potrč, potrčko, utihnite prosim! Epidemija je nazaj. Tudi po vaši zaslugi!
• Kdo je Stojan Petrič?

Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić