Andrej Brglez je eden največjih strokovnjakov za področje varnosti v prometu, je direktor Inštituta za civilizacijo in kulturo, je pa tudi sociolog, publicist, raziskovalec in razvojnik vsebin trajnostne mobilnosti. Pogovor sva začela na temo električnih skirojev, vendar naju je kmalu zaneslo v promet na splošno, na Slovence in prometno kulturo, celo v slovensko spravo na cesti. Izkazalo se je, da so skiroji v sodobnem prometu le vrh ledene gore, ki se hitro tali, in nam kriči, da za nove oblike mobilnosti potrebujemo tudi nove oblike strpnosti. Zase, za promet, za planet.
Vsi smo lahko opazili trend, ki še zmeraj narašča. To je raba električnih skirojev, ki je obsedla prebivalce vseh večjih svetovnih mest. Skiroji so trenutno najbolj priljubljeno urbano prevozno sredstvo, pa ni ne prvo ne zadnje. Kaj se dogaja z mobilnostjo v urbanem okolju?
Res je, novosti kar prihajajo in še bodo, drugače pa je to, da jih samo še kopičimo, ničesar več ne damo stran, kar v bistvu potrjuje dejstvo, da smo super potrošniška družba. Vse te novosti pospešujejo rast nove mobilnosti, kar pomeni, da se pešec nenadoma srečuje z množico novih prevoznih sredstev, ki so dejansko naperjena vanj, saj so nadomestilo za hojo, hkrati pa obdrži, če jih ima, še druga prevozna sredstva, recimo kolo in avto. Pa to sploh ni vse, kar obstaja, prihaja še toliko novih oblik mobilnosti.
Kakšne na primer?
Enokolesniki, pa večkolesniki, ki bodo bolj stabilni. Brez skrbi, industrija bo poskrbela za to, da bo vedno kaj zanimivega mlajšim generacijam, ki jih avtomobili ne zanimajo več. Ti zanimajo le še mojo, srednjo generacijo. Trend se bo enkrat spet obrnil, ampak trenutno se ukvarjamo z mladimi in s vprašanjem, koliko jih sploh poznamo, koliko poznamo njihove potrebe.
Vemo že, da jih motor, avto, izpit in podobne reči ne zanimajo več, ampak druge oblike mobilnosti, na primer javni prevoz v kombinaciji s skirojem. Pri nas seveda govoriva pretežno o Ljubljani, čeprav vseh oblik mobilnosti, ki jih poznajo večja mesta, še nimamo. V glavnem, dokler se trend ne vrne nazaj k motociklizmu, saj se bo v neki modni obliki zanesljivo še pojavil, bo šla tudi ta industrija vzporedno intenzivno v razvoj naprav za premikanje ljudi.
Kaj pa se je zgodilo s trendom »Nazaj k naravi«, ki spodbuja drugačen, tudi bolj zelen način življenja, recimo gibanje, hojo namesto skiroja?
Tukaj ni poanta zelena mobilnost, vsaj ne v celoti, kajti življenjska doba teh skirojev, ki so v javni rabi, je zelo kratka. To, kar se danes dogaja, je v glavnem pritisk mode, so napotki za aktivni življenjski slog, zaradi katerih smo vsi ves čas pod stresom.
Kar naprej moraš nekaj početi; že pred šesto zjutraj je dobro veliko postoriti, do devetih moraš biti kot iz škatlice, vmes odgovoriti na elektronsko pošto in pojesti svoja chia semena, skratka kar naprej moramo biti učinkoviti, hoja pa nam jemlje čas. Kdor hodi je zaspal v evolucijskem razvoju.
Zamuja priložnosti, drugi ga prehitevajo, dobesedno in v prenesenem pomenu. Cilj je, da vsak dan obvestiš 500+ (ne)socialno omreženih prijateljev, da ti je spet uspel nek presežek. S fotografijo in angleškim vzklikom zraven. Peš ti bo to težko uspelo. Na e-skiroju pa, in to je vse globina današnjega prvega e-mobilnega urbanega koraka.
Je pa zdrava in zelena.
Ja, ampak nimam časa, razumete (smeh)? Moram priti na sestanek, moram na drug sestanek, moram na kosilo, ne smem se spotiti, se razume, ali si pokvariti pričeske ... In to potem generira probleme. Ne generira jih prometna zakonodaja, ampak sodoben življenjski slog, ki urbanega prebivalca sili k super učinkovitosti. To je treba vzeti za dejstvo in operirati s tem.
To se ne dogaja kar samo po sebi, kot sem rekel, ampak je zelo premišljeno. Razvojniki točno vedo, za koga delajo in kako bo oglasni aparat to prodal, avtomobilska industrija je povezana s farmacevtsko, naprej s prehrambeno, to gre v neskončnost in zato je človek danes na prepihu.
Če bi se hotel vsemu temu upreti, bi moral biti kar močan in si reči, da vsega tega ne potrebuješ. A ta trenutek ne govorimo o tem, govorimo o sodobni mobilnosti, ki je tukaj in se dogaja. Poleg varnosti je ključno, da imamo kot družba in kot posamezniki blazno priložnost, da nekaj spremenimo in se prilagodimo novim okoliščinam. Za en del seveda skrbi zakonodaja, ki določa, kaj se sme in kaj ne, kako je treba biti opremljen, koliko na uro lahko vozimo in podobno. To mora biti zakonsko urejeno, s čimer se strinjam.
Si predstavljate, kako bo kmalu na cesti? Ogromno ljudi se bo hkrati premikalo in švigalo sem ter tja z razlilčno hitrostjo, ti ljudje bodo različno stari, veliko bo prometnih nesreč, največ med starejšimi in med srednjo generacijo, ki misli, da je še vedno mlada, ampak ko na primer jaz padem, padem konkretno (smeh).
Da ne bi prihajalo do nesreč in poškodb, da ne bi prihajalo do nestrpnosti in sovraštva med različnimi deležniki v prometu, kar lahko vsak dan že vidimo, bi jaz stavil – in to je morda utopično – na solidarnost in empatijo.
Pravijo, da ni pomembno pasti, ampak da se je pomembno pobrati. Vedno znova, kajne?
Saj, saj. V glavnem, da ne bi prihajalo do nesreč in poškodb, da ne bi prihajalo do nestrpnosti in sovraštva med različnimi deležniki v prometu, kar lahko vsak dan že vidimo, bi jaz stavil – in to je morda utopično – na solidarnost in empatijo.
Mislite kot nekakšna sprava med Slovenci, samo da na cesti.
Tako je. Ne potrebujemo nobenega zakona ali člena. Če se držimo načela, da bom jaz pazil nate in ti name, se bomo vse sami zmenili. Tako preprosto je lahko. Kajti če bomo poskušali stvari reševati samo z zakonodajo, ne bo šlo. Mi nismo Kitajska, ki razvija mesta iz nič, zato pa lahko naredi pas za pešce, ki med hojo gledajo v mobitel, zraven pa pas za vse tiste, ki se jim bolj mudi in tega ne počnejo. Pri nas teh možnosti ni. Med drugim imamo stara mesta, zato ni mogoče stvari hitro urediti z infrastrukturo, mi potrebujemo nek družbeni konsenz.
Za to bi verjetno morali dozoreti kot družba. Kaj pa vsi tisti vozniki, ki svoje frustracije sproščajo na cesti?
Pred kratkim smo naredili čisto majhno raziskavo. Ko so naši odbojkarjii zmagovali na evropskem prvenstvu, sem poslal ekipo na nekaj najbolj zaribanih križišč v Ljubljani, da opazujejo promet »jutro po zmagi«. Veste, kaj so ugotovili?
Verjetno smo bili nabolj prijazni in strpni šoferji, kar jih je.
Točno tako in vedno je tako, zadovoljen človek vozi mirno, ima občutek, da je del nečesa, večje celote. Naši vozniki naenkrat niso izsiljevali, hupali, spuščali so naprej, skratka milina. Pa to ni samo pri nas. Bil sem v neki tovarni v Angliji, v kateri so ugotovili, da je ob ponedeljkih in torkih veliko več napak v delovnem procesu, če njihov lokalni nogometni klub ne zmaga.
In ker je bilo to povezano z visokimi stroški oziroma izgubami, so raje vložili v klub nekaj denarja in kupili nekaj dobrih igralcev, da so njihovi spet zmagovali ter tako rešili celoten proces dela. To je bila neznatna vsota v primerjavi s tem, koliko so jih stale napake. Moštvo je spet začelo zmagovati. Zgodi se tisti »mi smo« trenutek, in ljudje se potem drugače obnašajo.
Ja, ta trenutek se je zgodil med odbojko. In medtem, ko se je dogajal, je propadala Adria, za kar so že vedeli, pa so med drugim še vedno prodajali karte in goljufali. Kako naj bomo potem Slovenci kot narod ekipa?
Mene je izjemno prizadelo, ker veliko letim, in od kjerkoli sem se vračal, sem bil od trenutka, ko sem stopil na Adriino letalo, doma. Mislim, da nikomur ni vseeno, a dejstvo je, da letalski prevozniki rastejo grozljivo hitro, zato sem prepričan, da bomo zelo kmalu spet normalno leteli, čeprav stvari še zdaleč niso dobre, vendar poanta ni samo v tem.
Točno zato, ker nas vsak dan s takšnimi stvarmi bombardirajo, bi se morali obrniti od tega in se drugače povezovati med sabo. Da se počutiš pripaden nečemu in začneš sodelovati, to je ta komponenta v prometu, ki je tako fantastična, da se z njo ukvarjamo sociologi, antropologi in drugi, ne samo tisti, ki postavljajo znake.
Promet je družben koncept. Če se jaz počutim varnega, medtem ko hodijo ljudje vseh ras in verstev mimo mene, ker vem, da oni pazijo name, jaz pa nanje, je to nekaj čisto drugega, kot če vidim belo, črno ali rumeno raso, orjaške avte, ki me izsiljujejo ... To je vsakodneven boj, ker se ljudje ne počutijo več dobro. Ko potuješ po Evropi, ki je zelo pestra tudi glede tega, se vprašaš, od kje stvari pridejo. Ker zelena je zelena, rdeča rdeča, križišče je križišče. Vsi imamo ista pravila, pa nimamo istih rezultatov.
Je Slovenija v prometnem pogledu Evropa ali Balkan?
Mi smo nekje vmes, kar je naša prednost. Iz balkanskega, kar imamo v sebi, bi lahko razvili izjemno empatijo. Balkan zna razviti strašna čustva, pozitivna in negativna, a ne bi tega obrnili na plus? Saj to znamo! Pri minimalnih plačah in depresiji smo sposobni zbrati denar za Krisa, a ne bi mogli tega vsak dan prenesti v promet, je to res tako težko?
Prav imate. A vrniva se še malo na električne skiroje. Že na pogled niso videti preveč varni, so neslišni, in, kar je še huje, tudi ljudje, ki jih vozijo, pogosto nič ne slišijo, ker imajo na glavi slušalke. Kako naj imam občutek, da jim zame ni vseeno tako kot jim ni vseeno za Krisa?
V prometu izrazito funkcionirata dve čutili: vid in sluh. Enega smo že čisto odrezali, ko smo si nadeli slušalke, z očmi več visimo na ekranih kot na cesti, če karikiram. Jaz bi se vprašal drugače – kaj je treba človeku reči, da bi razumel, da to ni pametno, in si snel slušalke? Kaj je takšnega v nas, da se to sploh gremo? Sploh odrasli, realizirani ljudje, ki so hodili v šole, pa zdaj učitelje učijo, kako je treba učiti njihove otroke, vse vedo o vsem, vedo, zakaj je Trump butast, ampak flik, na cesto pa s slušalkami!
Kot samomor iz zasede.
Absolutno! Absolutno! Na varnost moramo gledati kot na produkt, ki ga moramo prodati čim več uporabnikom. Ne smemo podcenjevati ljudi in uporabiti moramo vsa sodobna in pretekla znanja ter marketinška orodja za to, da odraslemu, zrelemu človeku povemo, da ni pametno imeti na e-skiroju slušalk ali med vožnjo brskati po instagramu. Hec, a ne? A to me zanima, s tem se ukvarjamo, sprašujemo se, zakaj je tako in kako narediti, da ne bi bilo več tako.
Ali je čas, da se spomniva na Einsteina, ki je rekel, da sta vesolje in človeška neumnost neskončni, le da je za slednjo trdno prepričan, za vesolje pa ne?
Pa ne pozabiva, kaj je še rekel, da obstaja izjemno močna sila, za katero do sedaj znanost še ni našla uradne razlage. Ljubezen. O njej sem govoril prej, saj je prav ljubezen do sebe in drugih podstat tudi za drugačno sožitje v prometu. Verjetno se sliši hipijevsko in pred tem nisem nič skadil, ampak pod to, da je ljubezen najmočnejša sila, se vselej podpišem.
Ne smemo pa tega mešati s tem, da želimo ves čas okolici ugajati in biti v trendu. Dizajnerske slušalke na e-skiroju so metroseksualen dodatek, ki te spravi na zemljevid urbanega sodobneža. ki hitro pograbi vsako novo tehnologijo. Skiro je pač trend. Jaz osebno sem se odločil za kolo, tudi če nisem videti tako hudo. (smeh) Mislim, da je kolo po 130 letih razvoja avtomobila še vedno najboljša stvar.
Kaj menite, je bolje imeti javne električne skiroje na izposojo ali naj bodo zasebni?
Za javno rabo je treba imeti odnos do tega, ljudje pa tega večinoma nimajo, sploh pa ne mlajše generacije, zato je življenjska doba teh skirojev mesec ali dva. Ljudje s tem tako ravnajo, da je groza, tudi s kolesi, z vsem, kar ni njihovo in lahko puščajo, da leži naokrog. Čeprav je moja prva misel, da ima takšna izposoja smisel, so izkušnje drugačne. Odnos ljudi do skupne lastnine je slabši, kot je bil kdajkoli v socializmu.
Rekli ste, da je življenjska doba teh skirojev mesec ali dva. Torej niso tako prijazni do okolja, kot je videti na prvi pogle? Ali njihove odpadne baterije lahko pozneje uporabimo še za kaj drugega?
Za avtomobilske baterije se računa, da služijo še naprej, tudi ko enkrat niso več v avtu, recimo za polnjenje drugih objektov, za te ne vem, se jih pa odlaga v posebne zbiralnike. Gre za zelo strupene snovi in danes bi po letih raziskovanja trajnostne rabe energije moral imeti standard, da se pri vsaki novi napravi, ki pride na trg, ne samo predvidi proces njene razgradnje po koncu rabe, ampak tudi ovrednoti, koliko je zemljo onesnažila do takrat, ko so jo postavili pred nas na polico, ali bolje na spletni nakupovalni pladenj. Žal smo od tega še daleč.
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin
