Ivo Boscarol: "No, veste, jaz sem zadovoljen sam s sabo."

Sredi maja, ko sva s fotografom obiskala Boscarolovo podjetje na obrobju Ajdovščine, so delavci ravno končevali najzahtevnejše delo na raziskovalnem inštitutu, ki naj bi ga odprli jeseni. Dograjena stavba bo imela dve nadstropji in bo s cevmi, po katerih se bo pretakala voda, segala kakih sto metrov v globino ter z njo brez dodatnega dovajanja energije prek zapletenih in dopolnjujočih se sistemov ogrevala ali hladila stavbo. »Energija ne bo samo vedno dražja,« pravi Boscarol, »ampak je kmalu ne bo več.« Ob raziskovalnem inštitutu bo stala tudi največ­ja slovenska sončna elektrarna, ki jo bodo seveda izdelali sami. Za čiščenje sončne elektrarne bodo prav tako redno skrbeli. Pipistrel se od letalstva obrača k energetiki. Vam to kaj pove?

Enainpetdesetletni letalec in poslovnež je strokovni javnosti znan bodisi po svojih letalskih dosežkih bodisi po poslovnem življenju, laikom pa predvsem po ekscesih, ki jih je ob tem z nekonvencionalnim razmišljanjem in neposrednim jezikom povzročil. Sploh odkar je postal član vladnega strateškega sveta za gospodarstvo, ima njegov glas tudi politično in s tem medijsko težo. Že pred časom je zagrozil ljudem brez otrok z dodatnim davkom, zagovarjal je gradnjo največje piramide na svetu, v kateri bo letalski muzej in za katero pravi, da jo bodo zagotovo zgradili.

Potem je, nezadovoljen s počasnim in previdnim uvajanjem sprememb, predlagal ministru Bajuku, naj odstopi, pred kratkim pa so njegovo razmišljanje o prostih 2. januarju in 2. maju kot evropski in svetovni posebnosti, o katere smotrnosti bi veljalo razmisliti, slovenski proletarci in njihovi zastopniki razumeli kot začetek konca sveta. Seveda je moral na Trenja, kjer so obravnavali to temo.

Kakšna so se vam kaj zdela Trenja?

Boscarol: Trenja so tipična oddaja, ki je narejena tako, da poslušalcem dviguje tlak. Ni ravno moj stil bojevati se za besedo, tako da je po taki oddaji več možnosti za argumentirano izmenjavo mnenj. Vsekakor drži, da ima gospod Slak koncept oddaje zelo dobro izdelan, tako da se konfrontirajo različno misleče strani. V tem primeru smo bili to delodajalci in delojemalci. Delodajalci gledamo na stvar zelo ekonomsko, poslovno, sindikati, ki predstavljajo delavce, pa seveda povsem nasprotno. Sam seveda vem, da je pot nekje vmes.

Če je že v Slovenji v tem trenutku klima taka, da imajo sindikati bistveno boljši dostop do medijev, potem moramo tisti predstavniki gospodarstva, ki imamo dostop do njih in nismo ranljivi, ker ne delamo za slovenski trg, in ki nismo politično opredeljeni, v interesu celotnega gospodarstva povedati nekatere stvari, izraziti kakšno nepriljubljeno stališče. Že zato, da se sliši tudi glas gospodarstva, sicer bodo stvari šle v eno samo smer. Vem, da sedanjega socialnega statusa v Sloveniji ne želi nihče izgubiti, nobenega praznika recimo, tudi jaz ne, vendar pa moramo vedeti, da je treba tisti dan, ko je praznik, nekako nadomestiti.

Ali bi se vam ta dva dneva tako zelo poznala?

Boscarol: Glejte, jaz sem za strateški svet napravil analizo, kaj to pomeni na makronivoju z vidika Slovenije. En ali dva dneva se zelo poznata, dva dneva pri 200 dneh pomenita en odstotek. Če mi, na primer, napravimo v 200 dneh 50 letal, to pomeni, da smo v dveh dneh, ko ne delamo, izgubili pol letala. Če ne drugega, se to lahko pozna pri dodani vrednosti. To se denimo pri 14. plači, ki jo damo delavcem za uspeš­no delo, pozna morda za kakšnih 20 ali 30 odstotkov. Torej je pomembno, koliko časa delamo, tudi za naše delavce.

Prebral sem, da ste med drugim napravili tudi šolo retorike. Ali pomaga?

Boscarol: Ja, sem jo, človek se pač izobražuje vse življenje. Če se človek sooča z novimi izzivi, se mora dati primerno poučiti. Tako je tudi, ko zamenjaš službo. Ker sem se zavestno začel pojavljati v javnosti, se mi je zdelo smotrno poučiti o napakah, ki jih delam pri nastopanju, o tem, kako se boriš za besedo, kje uporabljam mašila, kako se moram obleči, ko nastopam pred kamero, da se na primer ne pojavim pred njo v obleki z drobnimi karo vzorci, da gledalcu pred očmi vse migota.

To so stvari, ki jih človek preprosto mora vedeti, ko se izpostavi. Ko se daš na ogled, nisi več sam svoj gospodar, nekako gledalcu ali poslušalcu vsiljuješ svojo podobo. Gledalec in poslušalec imata pravico, da dobita pred oči oziroma v ušesa nekaj sprejemljivega, znosnega, na nivoju. Treba se je torej postaviti v vlogo človeka, ki te sprejema. Take stvari ti da šola retorike.

Sedanja vlada je začela mandat zelo ambiciozno, napovedala je številne reforme. Se vam zdi, da drži besedo?

Boscarol: Snovalci reform so zastavili stvari radikalno. V reformo pač gremo lahko radikalno ali pa postopoma, pomemben je le končni rezultat. Drugi pristop prinaša rezultate nekoliko počasneje in ponuja možnosti korekcije znotraj procesa, radikalni pa prinaša hitrejše rezultate, a dejstvo je, da prinaša tudi večje tveganje. Če recimo vprašate mene, mi je danes vseeno, ali je inženir, ki sem ga zaposlil pred 15 leti, študij končal v štirih ali sedmih letih, pomembno je, da se je pri delu izkazal. Prav tako je pri reformah pomembno, kako se obnesejo dolgoročno; čez nekaj časa ne vemo več, kako so bile implementirane, zelo dobro pa vemo, ali so bile dobre ali slabe. Zlasti ukrepov, pri katerih rezultata ni mogoče prav zanesljivo predvideti, se je verjetno pametneje lotiti gradualistično.

Na primer uvedbe enotne davčne stopnje. Sam sem bil njen veliki pristaš, ker sem videl možnosti, da bi se jo dalo elegantno vpeljati. Vendar pod pogojem, da bi bil vsi mehanizmi za to. Ker pa bi z njo zarezali v določene probleme, se je pri nas ne bi dalo izpeljati na vseh področjih, pač pa le na nekaterih. Tako bi dobili neželene rezultate, zašli bi v težave, tako da je sprejeta rešitev kompromis med tistim, kar je bilo mogoče uresničiti, in tistim, kar želimo. Če se vrnemo k vladi in njenim načrtom: namen je bil prav gotovo dober, a zavor je bilo preveč. Zamudila je tisti začetni halo efekt. Mislim namreč, da so ljudje volili ne le desnico, ampak tudi spremembe, zlasti v gospodarstvu, ki je izpostavljeno konkurenci, trgu.

Sam menim, da imamo v Sloveniji dve vzporedni vladi, uradno in sindikalno. Zame je gospod Semolič prav gotovo ves čas premier v senci. On ima v rokah mehanizme, ki jih vlada nima. Kadarkoli lahko spravi pol Slovenije na ceste, pred parlament, kar pa so ukrepi, ki si jih ne želi nobena normalna vlada. Moje mnenje je – morda se motim, a tako mislim –, da ti ljudje ne vidijo prave poti v prihodnost, ne vidijo, da ni pomembno bojevati se za na papir napisane pravice delavcev, saj so te pravice povsem nesmiselne, če podjetje propade, ugasne. V tem primeru ni ne plače ne regresa za dopuste, ničesar.

Če se ne motim, ste kmalu za tem, ko ste leta 2003 postali podjetnik leta v Sloveniji, dobili v goste davčno inšpekcijo. Ali bi se to danes lahko ponovilo?

Boscarol: Kar se tiče sprememb v primerjavi s preteklostjo, so se največji premiki zgodili prav pri davkih. Sprememba miselnosti z gospodoma Simičem in Šircljem, državnim sekretarjem, na čelu je velika. Razumeta, da davkoplačevalci niso več črne ovce, temveč so priznani kot tisti, ki polnijo proračun in ki morajo zato biti uspešni. Gospod Simič razume, da moramo, če želimo postati bogata država, imeti tudi bogate posameznike. Tudi on je bil zagovornik enotne davčne stopnje. Da bi to dokazal, si je sam kupil mercedesa takoj po nastopu službe na čelu davčne uprave. Sedaj je glavno gonilo reform in upam, da bo zdržal do konca. Stvari, ki se mu trenutno dogajajo, recimo v medijih, niso preproste, verjetno so zelo stresne. Ima pa zelo trdo kožo in je prepričan, da je v Slovenji mogoče kaj napraviti. Tako kot to verjamem tudi jaz.

Kako pa ste jo takrat odnesli z inšpekcijo?

Boscarol: Naša dejavnost je zelo specifična. Zaradi letalske varnosti in predpisov moramo imeti dejavnost tako organizirano, da moramo imeti za vsako podložko, za vsak vijak natančno dokumentacijo, kje in kdaj je bila nabavljena, kdo in kdaj jo je montiral, vse … Že zaradi tega mora biti naše poslovanje zelo dobro dokumentirano, urejeno. Zato se inšpekcij ne bojimo. Te imamo pravzaprav vsak teden – k nam prihajajo letalske, delavske, davčne inšpekcije.

Pri nas so inšpektorji dobrodošli, vemo, da je to njihova služba in da je to del sistema, ki vodi k našemu boljšemu rezultatu. Težava pa je – in na to sem vedno opozarjal – konfuzna zakonodaja. Če ne veš, po kateri zakonodaji moraš poslovati, potem je to možnost za konflikt med podjetjem in inšpekcijo. Na področju davčne zakonodaje je bila to v preteklih letih velika težava. Spreminjala se je namreč tako, da se je sklicevala na kup drugih zakonov.

Rekli so: to napravi tako in tako, razen če ta in ta člen tega in tega zakona, ki se nanaša na še neki drug zakon, ne predvideva drugače, razen v primeru, ko … Niti davčni zavezanci niti inšpektorji niso več vedeli, kako naj ravnajo, da bo prav. Na tem je temeljil moj predlog tako imenovane davčne odkupne amnestije, odkupa knjig. Tako bi se podjetja zavestno odločila, da izberejo način, da ne bodo pregledovana za nazaj. Ne zato, ker so v preteklosti utajevala davke, temveč zato, ker preprosto nismo več vedeli, kako poslovati.

Tudi enotne davčne stopnje, ki jo zagovarjate, očitno ne bo. Ali kljub temu ostajate član vladnega strateškega sveta?

Boscarol: Ostajam. Najlaže je namreč kričati od daleč, če ničesar ne napraviš. A ko si zraven, ko se ti ponudi možnost – in meni je premier to možnost ponudil –, potem se mi zdi prav, da ostaneš zraven. Da poveš tisto, kar misliš, da je prav, pa čeprav je moje mnenje kot mnenje svetovalca povsem neobvezujoče. A ker sem borec, bom ostal do konca.

Če bomo stvar izboljšali za en sam odstotek, bo za ta odstotek boljša, kot je bila. Tudi ko se je izkazalo, da je vpliv Kranjčeve skupine na zakonodajo manjši, kot smo si želeli, ko smo bili vsi nekoliko razočarani in ko sem nekoliko v afektu celo dejal, da bi moral finančni minister odstopiti, nisem dvignil rok, kot so to napravili nekateri moji kolegi. Uspeli smo spremeniti približno le sedem odstotkov zakonodaje in tako so stvari boljše za teh sedem odstotkov. Če bi vsi dvignili roke, ne bi napravili niti toliko. Tako kot verjamem, da velikih poslov ni, da gre le za sestavljene male posle, tako tudi ne verjamem v eno samo veliko spremembo. A več manjših sprememb lahko postopoma zasuka stvari v pravo smer.

Pred časom je javnost razburila vaša izjava, da je treba obdavčiti samske med 25. in 50. letom.

Boscarol: No, to je praktičen primer tega, da ni mogoče ničesar napraviti, če te ni zraven. Če bi jaz takrat to kje povedal kot podjetnik, kot anonimnež, ne bi tega povzel noben medij. Ker pa je bilo predstavljeno, da je to povedal član vladnega strateškega sveta, je izjava zbudila pozornost. A stvar je seveda treba povzeti v celoti: rekel sem, da bi morali davek na plače, ki je za podjet­ja zelo destruktiven, v celoti odpraviti, in če bi ga odpravili, bi ga veljalo zamenjati s kakšnim drugim pozitivnim davkom, s čimer bi doseg­li dva učinka, saj bi sočasno povečali tudi rodnost.

Meni kot podjetniku je bila primarna odprava davka na plače. Nastal je seveda velik rompompom, zato so me nabili na kol. A že kmalu je prišlo do pozitivnega premika v drugi obliki – vlada je šla v gradualizem in začela postopno odprav­ljati davek na plače. Vsi smo se zavedali, da je ta davek, ki je bil slovenski unikum, škodljiv, a nihče ga ni ukinil. Kakorkoli že – končni učinek je vendarle isti – njegovo odpravljanje.

Menite, da bi uvedba davka, ki ste ga predlagali, dejansko vplivala na rodnost?

Boscarol: Na različnih mestih, kjer sem, dobivam zelo različne informacije. Od tega, da denar sploh ni pomemben in da se ljud­je ne odločajo za otroke zaradi sistema šolanja, ki se vleče v 30. leta in nadaljuje z bojem za službo, tako da si za otroke naenkrat prestar, do tega, da preprosto nimajo kam, niti sami, niti z otroci – da nimajo stanovanj. Tega ne gre posploševati, a prepričan sem, da je denar pri mnogih pomemben in da se nekateri tudi zaradi tega ne odločijo za otroke.

Predlog je bil tak, da bi bili ljudje brez otrok na istem, tisti z njimi pa na boljšem in bi bili tako za delodajalca cenejši. Zanje bi bili delodajalci bolj motivirani, da jih zaposlijo, še zlasti matere, s čimer bi izboljšali zaposlenost žensk.  Taki delavci bi bili bolj iskani oziroma bi jim ostalo več denarja. Ker je denar pomembna stvar, če imate otroke, bi to lahko pozitivno vplivalo na odločanje za rojstvo otrok. Del dejavnikov pri odločitvi glede otrok pa je seveda povezan z drugimi stvarmi, ne z denarjem. Pomembni so tudi zdravniški pregledi zaposlenih, ki jih v našem podjetju omogočamo, sej želimo, da so naši zaposleni zdravi in zadovoljni.

Verjetno bi bilo pomembno, koliko otrok ima družina?

Boscarol: Ja, seveda. Poglejte recimo, kako imajo te stvari urejene v Nemčiji. Porodniški dopust je tam plačan le tri mesece, a za vsakega nadaljnjega otroka imajo več dopusta. Sam sem napravil raziskavo, kako bi to bilo v Sloveniji; na srečo ni prišlo v javnost, saj bi mi obesili, da se zavzemam za odpravo porodniškega dopusta, kar seveda ni res. A primerjava med nemškim trimesečnim porodniškim dopustom in našim enoletnim je pokazala, da bi mi tako lahko prihranili 3300 celoletnih pokojnin. Ali če rečem drugače: v današnjem času, ko smo lahko bolj prožni in ko je mogoče delati na daljavo, bi se lahko recimo ženske, ki delajo v administraciji, odločile za delo doma na računalniku po internetni povezavi s svojim podjetjem.

Prepričan sem, da bi marsikatera ženska, naveličana otroškega joka in željna spremembe in odklopa, izbrala to možnost kakšno urico na dan. Tako pa bi lahko tudi – poleg siceršnje porodniške – še zaslužila. Po enem letu, po koncu porodniške, tudi ne bi prišla v službo kot tabula rasa, kot se dogaja zdaj, kar bi bilo v njeno in delodajalčevo korist. To vse so mehanizmi, ki ostajajo za zdaj neizkoriščeni.

Vi imate enega otroka, kolikor mi je znano?

Boscarol: Ja, enega, hčerko. Njena mama je umrla za rakom leta 1997.

Pred kratkim sem zasledil, da namerava ministrstvo za obrambo podpreti razvoj brezpilotnega letala. Potem sem prebiral odzive bralcev Dela, kjer so omenjali vaše ime, češ da so stvari tako napeljane, da boste vi dobili predvideni milijon evrov.

Boscarol: Slovenija se je z vstopom v Nato obvezala, da bo del denarja za razvoj namenila tudi za razvoj v vojaške namene. Kaj bo dejansko podprla, pa mislim, da ni odvisno samo od ministrstva za obrambo, ampak tudi od smernic Nata. Človek postaja vedno večja vrednota povsod, ne samo pri nas, in prepričan sem, da bo jutri, pojutrišnjem v vojskovanju sodelovalo le še malo letal, v katerih bodo piloti.

Prepričan sem tudi, da ni več daleč čas, ko policaj ne bo več sedel v avtu na Bregani in ponoči čakal, kdaj bo kdo ilegalno prečkal mejo, ampak jo bo nadziral iz tople sobe z infrardečo kamero iz brezpilotnih letal. To področje ima neslutene možnosti razvoja in normalno in logično je, da se je zanj odločila tudi vojska. Tega razvoja je v svetu že veliko, vendar pa imamo na tem področju v Sloveniji velike potenciale. Dva projekta že tečeta. Mi smo – sicer zelo malo – udeleženi kot partnerji v enem od teh projektov. Letos je izšel predrazpis tudi za to področje na višjem nivoju, to informacijo sem dobil iz Dela. Če bo vojska res podprla nadaljevanje teh projektov, se bomo seveda vključili v razpise.

V razvoj brezpilotnih letal gremo zelo intenzivno, ne glede na to, ali bo tu država zraven ali ne. Nismo namreč vezani na tako majhen trg, kot je slovenski. Če naša vojska naroči vse, kar potrebuje, pri nas, je to še vedno premalo. Mi smo globalni igralci in izdelovali bomo sistem, ki ga bomo prodajali po vsem svetu. Če se bo vojska želela vključiti s podporo raziskav v delu tega sistema, bo to seveda dobrodošlo, a sistem brezpilotnih letal postaja v Pipistrelu vsaj tako pomemben kot ultralahka letala.

To so vojaška izvidniška letala?

Boscarol: To so letala za posebne, ne nujno samo za vojaške namene. Mi sodelujemo z vesoljsko-letalskim inštitutom iz Kampurja v Indiji pri razvoju brezpilotnega letala za nadziranje višjih predelov atmosfere. Letelo bo na višini 13 tisoč metrov, kar pomeni, da bo za naše razmere neuporabno. Torej ne more biti razpisa, ki bi bil pisan nam na kožo, saj izdelujemo letalo, kakršnega Slovenija ne potrebuje.

Smo tudi povezani in sodelujemo pri razvoju nekaterih letečih platform drugih držav, tako da bo dejavnost inštituta, ki ga bomo odprli jeseni, deloma namenjena razvoju brezpilotnih letal. Imamo že tudi naročilo iz Avstralije, in sicer za letalo, ki bo omogočalo monitoring kitov. Gre za letalo, ki leti zelo visoko in lahko ostane v zraku več dni. Gre za kombinacijo zelo različnih znanj glede pogona – tu so sončne celice, hibridni pogoni … Mi smo s temi stvarmi že toliko naprej, tako da so navedbe o povezavi z ministrstvom za obrambo malo tendenciozne. Prepričan pa sem, da se mora ministrstvo zavesti, da bo jutri vojak predrag in da mora zato iti v razvoj brezpilotnih letal.

Vaše podjetje izdeluje tri vrste motornih letal in eno vrsto motornih zmajev …

Boscarol: Vrsta je ena, vsa letala so ultralahka. So pa to trije različni modeli, izpeljani iz enega letala. Vsako pa skuša biti energetsko čim bolj neodvisno. Zadnje, ki smo ga razvili, taurus, potrebuje svojo moč le za to, da se dvigne do višine okrog 100 metrov, nato pa pilot ugasne motor, pospravi motor in kolesa v trup, letalo pa lahko leti na termičnih vzgornikih ves dan.

Naslednja stvar, ki jo bomo predstavili letos, je prvo dvosedežno električno motorno jadralno letalo na svetu. Kot tako bo do okolja zelo prijazno. In ker ne bo imelo infrardeče sledi, bo za radarje nezaznavno, tiho bo … Vse gre torej v smeri čim manjše porabe energije, saj je ta zelo draga in vsak dan je bo tudi manj.

Na vaših spletnih straneh piše, da izdelujete letala za 'cross-country flying'. Kako bi to prevedli v slovenščino?

Boscarol: To so letala za potovanja. Z našimi letali, ki imajo izredno majhno porabo in zelo velik doseg, gredo ljudje na izlet, na kavo. Imamo recimo kupca, ki se pelje iz Gorice na kopanje v Grčijo, kar je za naše razmere velik podvig, ali pa kupca iz Severne Italije, ki gre skoraj vsak vikend na Korziko.

Za naše predstave so to velike razdalje, a za Avstralijo ali Južno Ameriko so to lahko skoraj vsakodnevna potovanja. Zaradi velike potovalne hitrosti, majhne porabe in velike varnosti – z njimi lahko, če vam odpove motor, odjadrate z višine 1000 metrov še 30 kilometrov daleč – so naša letala idealna za take razmere. Zaradi tega jih najdete v zelo eksotičnih državah, recimo v Kongu, Keniji, Venezueli, Gvatemali, eno zdaj odhaja v Kamerun. To so države, ki so nevarne za bogate ljudi. Pri potovanju z avtom so v nevarnosti, da jih napadejo, pri potovanju z letalom pa te nevarnosti ni.

Zato jih torej oglašujete kot 'bullet-proof'?

Boscarol: Ja, nekatera so tako izdelana, da ste v njih varni pred kroglami. Naš reklam­ni slogan je sicer, da v navadnem letalu, če ti odpove motor, kličeš mayday, mayday, torej na pomoč, če pa ti odpove motor v pipistrelu, prosiš za dovoljenje, da greš lahko više … (smeh)

Med pomorci obstajajo precej velike razlike med jadralci in jahtarji. Ali obstaja kaj podobnega tudi v letalskem svetu?

Boscarol: Ja, obstaja. Pred nedavnim smo bili na sejmu v Friedrichshafnu, kjer so bili naši zastopniki z vsega sveta, in ko so Američani videli, da imamo Evropejci isto revijo za motornjakarje in jadralce, so rekli, da kaj takega v Ameriki ni mogoče. Tam jadralec ne bo nikoli kupili motornjakarja in obratno, pri nas, v Evropi, pa so te meje zabrisane. Mi pa smo tisti, ki delamo letalo, ki ni ne tič ne miš, ki ima motor, a z njim lahko tudi jadraš. Tudi zato je na nekatere trge težko prodreti, ker je to ponekod povsem tuja filozofija. Če človeku rečeš, da lahko s tem letalom tudi jadra, mu ni nič jasno. Kljub temu da lahko kupiš dva v enem, je nekatere težko ali nemogoče prepričati.

Predvsem Američane, ki so tradicionalisti in jim je že plastika tuja, saj so s svojimi možgani še prirasli na aluminij. Prav na tem sejmu bi eden od mojih fantov enega od njih skoraj udaril. Ogledoval si je linije našega letala, njegovo barvo, se navduševal, kako je vse dovršeno, in na koncu potarnal: »Škoda, da ni iz aluminija!« »Če hočete, vam zakovice narišemo,« mu je odgovoril.

Bral sem o nekaterih vaših eksotičnih kupcih. Znan je primer palestinskega terorista, ki se je z vašim letalom zaletel v vojašnico. Kaj pa govorice, da ste med iraško-iransko vojno prodali precej motornih zmajev?

Boscarol: Nič jim nismo prodajali. Motorne zmaje, kar je bilo vojaškega programa, smo prodali Natu v Italiji, nekaj pa smo jih prodali tudi na Hrvaško. Prva hrvaška aviacija so bili naši motorni zmaji. Prodali smo jih prek neke firme v Pulju, Hrvati pa so jih kasneje uporabili na območju Osijeka. Tudi motorni zmaj, s katerim so Bosanci vozili ranjence in sanitetni material iz Sarajeva, je bili naš. Kupovali so jih tudi Arabci, a to smo zvedeli šele kasneje, ker so jih kupovali pri neki nemški firmi. To so vse naše izkušnje z vojsko v preteklosti.

Zdaj pa delamo letala za indijsko vojsko, za trenažo. Dogovarjali smo se in bili blizu dogovora z Nepalom, kjer naj bi jih kraljeva vojska uporabljala za iskanje maoistov. A ker so se ti s kraljem pogodili, nam je ta posel padel v vodo. Ker so naša letala nesliš­na, so za take namene gotovo idealna.

Omenili ste Venezuelo in Gva­temalo. Ali mislite, da bodo vaša letala uporabljali za svoje namene tudi razpečevalci drog?

Boscarol: Ne vem, ali jih bodo, vem pa, da so naša letala idealna za iskanje njihovih oporišč. Naša letala so po informacijah, ki jih imam, namenjena predvsem potovanjem. Nedavno smo bili v Gvatemali in videli, da recimo za premik po nekem kanjonu gor ali dol potrebujete skoraj ves dan, z letalom pa to pot opraviš v četrt ure.

Matevž Lenarčič je z vašim letalom kot prvi človek opravil uspešen polet z ultralahkim letalom okrog sveta. Kolikor mi je znano, spet načrtuje nekaj podobnega.

Boscarol: Če mene vprašate, gre za precej težjo stvar. On je obletel svet v smeri proti vzhodu, zdaj pa načrtujemo pot okoli sveta, ki je ni opravil še nihče niti v večjem letalu. In sicer naj bi poletel iz Ajdovščine naravnost na sever, preletel severni tečaj, obe Ameriki v smeri proti jugu, nato naj bi letel čez južni tečaj, prek Avstralije in Nove Zelandije v Azijo, preletel naj bi vrh Mount Everesta in se vrnil domov.

Projekt se bo imenoval Trije poli, ker je prelet Everesta zelo zahtevna dogodivščina. Skonstruirati letalo, ki je zmožno preleteti brez pristanka 4000 kilometrov nad oceanom, ki je sposobno leteti pri minus ali pri plus 50 stopinj Celzija, seveda ni preprosto. To je za nas izreden izziv. A konstrukcija tega letala se vklaplja v razvoj naših brezpilotnih letal za letenje na velikih višinah, projekt pa naj bi bil tudi zelo odmeven.

Višina pri preletu Everesta ne prinaša večjih težav?

Boscarol: Z našim konceptom letala, ki je napravljeno za lete do višine 13 kilometrov, to ni posebna težava. A upoštevati je treba druge ovire na tej višini. Pred kratkim sem bil v Nepalu, kjer so v gorah le nekaj dni na leto hitrosti vetrov manjše od 50, 60 kilometrov na uro. Najprej je torej treba dobro preštudirati meteorologijo, upoštevati pa moramo tudi hud mraz na višini, tako da je treba primerno rešiti gretje kabine in določenih sistemov letala.

Tretja stvar pa je zračni pritisk. Ta je na višini bistveno nižji. Letalo, ki poleti z višine morja, ima v zračnicah pritisk dva bara, na višini pa se ta zelo poveča. Tako je tudi z drugimi sistemi, ki morajo biti torej koncipirani tako, da jih je možno nadzirati, kar je zelo velika težava. Tudi gorivo se recimo ohladi in ga je treba ogrevati.

Mu kaj zavidate?

Boscarol: Lenarčiču? Zavidam mu ne, ga pa izredno spoštujem in občudujem, da ima moč in pogum zagristi v tak projekt. Pilotsko znanje je po mojem mnenju v projektu udeleženo v sorazmerno majhnem odstotku, osebna pripravljenost, pogum, razčiščenost s stvarmi pri samem sebi – to so lastnosti, ki jih je treba občudovati. Če preberete njegovo knjigo, kako je opravil svoj prvi polet, s čim se je ubadal na teh dolgih preletih, kako se je zanje pripravljal, kako globoke misli so ga obhajale …, potem vidite, da je pilot le del njegove velike osebnosti. Lahko vidite, da je to zelo globok človek, z zelo močno osebnostjo. Lahko vidite, da je konglomerat vseh teh lastnosti in sposobnosti formula za uspeh.

Ali se spomnite, kdaj ste vi prvič poleteli?

Boscarol: Ja, spomnim se. Tega bo kmalu 30 let. To je bilo tukaj, v Ajdovščini, z jadralnim letalom.

Ste že takrat vedeli, da bo to vaše življenje?

Boscarol: Ne, nisem vedel. Prej sem se ukvarjal z modelarstvom in priznati moram, da sem se na začetku letenja kar malo bal. Nisem bil prepričan, da bom pilot. Letenje me je potem vedno bolj vleklo, a moja tedanja obrt me je malo priklenila na tla. Tedanji sistem, ko je bilo letenje brezplačno in je bilo pomembno le, da čim prej prideš na letališče, mi seveda ni bil pisan na kožo. Kasneje, ko so se pojavili motorni zmaji, da sem si letalno napravo lahko sam sestavil in jo kadarkoli odpeljal domov, so se zame odprla nebesa.

Pilot je bil že vaš oče?

Boscarol: Ja, moj oče je bil testni pilot v Airmacchiu. A takrat, ko sem ga jaz poznal, ni več letel, imel je težave z živci. Bil je tesni pilot med obema vojnama, ko so bile stvari malce drugačne, kot so danes. Takrat je bilo veliko diverzij, sabotaž, testni piloti so nosili kožo naprodaj. To je pustilo posledice, na stara leta je bil z živci zelo na koncu in je zelo nasprotoval mojemu letenju. Prvih nekaj let sem tako letel brez vednosti družine.

Vaš oče je bil Italijan, ne?

Boscarol: Ja, iz Ronk pri Trstu. Jaz sem napol Italijan, napol Slovenec. Bil je vojna sirota iz prve svetovne vojne, starša so mu ubili. Kot siroto so ga dali na šolanje, kjer je pridobil zelo veliko tehničnega znanja. Zaposlil se je v stari Gorici, kjer je delala moja mama in kjer sta se spoznala. Nato se je preselil v Ajdovščino, kjer je živela mamina rodbina, ki je stara vsaj nekaj sto let. Tu je postal tehnični direktor Fructala. Takrat, po drugi svetovni vojni, je bilo pri nas tehnično znanje zelo nizko. Tako je v Fructalu stroje, ki niso delovali, najprej razstavil, napravil načrte in jih spet sestavil. Lahko rečemo, da je tehnično postavil Fructal na noge. Še pred nedavnim je deloval marsikateri njegov stroj. Bil je tudi inovator na področju točkastega varilnega aparata.

Kako to, da ste se odločili za študij ekonomije?

Boscarol: Zato, ker je bilo na informativnem dnevu največ žensk. (smeh) Bil sem tudi na arhitekturi, a ko sem videl, da so tam sami zamozoljani tipi, sem si rekel, da to ni zame. Čeprav nimam zelo dobrega mnenja o slovenskih univerzah in o znanju, ki ga ljudje na njih dobijo, moram reči, da mi je študij ekonomije zelo veliko dal. Če mene vprašate, mora šola dati človeku širino, da potem zna znanje najti. Znanja je danes veliko, dostop do njega je z internetom in drugimi načini lahek. Pomembno pa je, da imate širino, ki vam omogoča to znanje po­iskati in uporabiti. To mi je dala ekonomija. Zato se nič ne bojim, če bi moral jutri začeti na nekem povsem novem področju, na primer v energetiki, farmaciji …

Imam znanje, kako zbrati pravo ekipo, kako svojo storitev ali izdelek plasirati. Zavedati se morate, da je danes posel krog, ki se začne pri dizajnu in konča pri prodaji in zadovoljnem kupcu, ki se bo vrnil k vam. In tu je ekonomija zelo pomembna. Pri nas je sicer bil nekaj let pretiran trend, da so se ljudje odločali za ekonomske poklice, zaradi česar imamo veliko luknjo v nekaterih tehniških poklicih, a ekonomija je potrebna prav vsakem poslu. Konec koncev tudi doma v gospodinjstvu.

Med študijem ste se ukvarjali z različnimi stvarmi, najbolj s fotografijo, če se ne motim?

Boscarol: Tudi fotografija je tehnično področje, jaz sem se z njo ukvarjal na poseben način. Zlasti rad sem bil v laboratoriju, imel sem veselje s solarizacijami, fotomontažo, s takimi stvarmi. Takrat je bila fotografija še črno-bela, tako da je bila laže dosegljiva kot kasneje barvna. Sem človek, ki gre v določeno stvar 100-odstotno, če me stvar obsede. In fotografija me je obsedla. Imel sem samostojne razstave po vseh celinah. Vendar se je začelo kasneje dogajati, da sem najlepše dneve, ko je zunaj sijalo sonce, prebil pri rdeči luči v temnici. V nekem trenutku mi je to začelo tako presedati, da preprosto nisem več zdržal in sem šel ven. Tako se je pojavila druga skrajnost, zaželel sem si iti v nebo. Zato sem se začel ukvarjati z letenjem. Morda je bil to tudi nek revolt, zasuk od teme v laboratoriju.

Ali je res, da sta bila s Tomažem Domiceljem na snemanju albuma The Wall Pink Floydov?

Boscarol: Ja, takrat sva en teden preživela z njimi v Alpah nad Nico. Domicelj je osebni prijatelj Jeffa Griffina, njihovega tedanjega producenta. Živeli smo z njimi, kar je bilo zelo lepo doživetje …

… čeprav so bili menda takrat med seboj precej sprti?

Boscarol: Res je, takrat niti govorili niso med sabo in v tistem času niso posneli čisto nič. Kar pa je v tem svetu precej pogosto, saj vemo, koliko glasbenih skupin zaradi trenj in nesoglasij razpade. Glasbena fotografija je bil torej moje drugo področje. Imam pa tudi zelo lepo zbirko aktov, ki sem jih takrat delal. Tu pa je bila še prej omenjena laboratorijska fotografija, fotomontaže, takrat znani postopki obdelave fotografij … Vedno sem iskal kaj novega.

Ste se s tem takrat tudi preživljali?

Boscarol: Ja, seveda. Takrat je bila fotografija tako dobro plačana, da danes o tem verjetno lahko le sanjamo. Ko smo šli nekoč na potovanje v London ali na Azurno obalo, smo dobili za tri ali štiri koncerte, ki smo jih poslikali, povrnjene potne stroške in plačane dnevnice, fotografije pa smo prodali vsem časopisom. Kot študent sem imel tako dobro fotografsko opremo, da o njej noben ljubljanski profesionalni fotograf ni mogel niti sanjati. Imel sem odličnega canona F1 z vsemi mogočimi daljinskimi upravljalci in motorji, kar je bilo takrat celo za profesionalne fotografe skoraj nepredstavljivo. Imel sem recimo skoraj za vsak objektiv svojega hasselblada, ki so si ga lahko privoščili le redki ljubljanski fotografi. Takrat se je dalo od fotografije super živeti. Poleg tega sem odkril še zelo dobro tržno nišo.

Že na začetku šolskega leta sem šel po vseh ljubljanskih šolah in delal skupinske fotografije. Ko so se ljubljanski fotografi oktobra ali novembra spomnili tega, je bilo že mimo. Že takrat sem bil malce inventiven. Toliko denarja, kot sem ga imel v študentskih letih, še danes, gledano proporcionalno, nimam, to moram priznati. Imel sem avto, fotoaparate, lahko sem si marsikaj privoščil. Če je bil recimo Dylan v Londonu, ni bilo nobenega problema skočiti na koncert, kar pa sicer takrat ni bilo tako preprosto.

Kako ste se potem začeli ukvarjati s sitotiskom, ki je bil vaša naslednja dejavnost?

Boscarol: Zaradi fotografije sem se začel počasi in nehote nekako vključevati v glasbeno sceno. Slikal sem slovenske popevke, klicali so me Lačni Franci. Oblikoval sem jim ovitke za plošče. Takrat so bile neke Branke Kraner, Monike Kovačič … Prej ali slej se je moralo torej zgoditi, da so me povabili, da bi jim bil menedžer, saj so bili v našem koncu vsak vikend plesi, koncerti, žuri …

Naslednji korak je bil povezan s pomanjkanjem tiskarn. Plakate za koncert je bilo treba pogosto natisniti zelo hitro, skoraj čez noč. Ko sem hodil okrog tiskarn in jih moledoval, da so natisnili plakate, sem videl, kako preprost sistem je pravzaprav to. In sem si rekel, da me pač ne bodo imeli za norca. In sem šel v Italijo k prodajalcu, ki je prodajal barve, material in te stvari, ter mu rekel, naj me nauči, kako se tiska. Potem sem odprl obrt in doma smo tiskali plakate za vse največje dvorane, za dvorano Tivoli, za Pinki v Beogradu, za Dom sportova ... Tiskali smo plakate različnih formatov za koncerte Arethe Franklin, Johna McLauglina …, za vse mogoče tuje glasbenike.

Menda ste vi v Slovenijo pripeljali priponke?

Boscarol: Nekoč sva z Domiceljem hodila po Londonu in v neki izložbi sem videl vse tiste okrogle stvari. Poblendal sem in ga vprašal, kaj je to. »Butelj! A ne veš?!« je rekel v svojem slogu. »To so bedži!« »In zakaj jih imajo?« »Ljudje gredo na tekme,« je rekel, »na koncerte in si jih pripnejo.« Ja, saj to pa bi lahko imeli tudi pri nas, v Jugi, sem si mislil. Pri nas jih seveda takrat ni nihče poznal, a lahko bi jih naučili, da jih potrebujejo. Zato pa pravim, da je znanje ekonomije potrebno.

Tako smo potem v Sloveniji priponko uvedli za vse – za nacionalni simbol lipov list, za vstopnice na nogometne teme, za skoke v Planici … Končalo pa se je tako, da smo delali za srbski protislovenski miting na Ušću. Prodali smo jim milijon priponk: 'Samo Sloga Srbina Spašava, carica Milica, Knjaz Miloš …' Tako smo imeli Slovenci vsaj nekaj od tistega mitinga. (smeh)

In letala? Oziroma najprej so bili motorni zmaji.

Boscarol: Potem ta stvar ni šla več v prodajo in sem šel naprej. Iz Italije sem po delih uvozil motornega zmaja, saj takrat uvoz ni bil mogoč. Carinike smo prepričevali, da so cevi, ki jih uvažamo, namenjene za radioamatersko anteno, ki da jo delamo, platno da je za šotor, motor od trabanta smo imeli doma … No, tisto ni bila prav varna letalna naprava.

Ko smo videli, kako je stvar preprosto narejena, smo si z nekaj kolegi, z Bojanom Sajovicem, Marjanom Božičem in še nekaterimi, ki so bili zagrizeni letalci in ki so videli priložnost za več letenja, rekli, da bomo napravili svojega zmaja. Ker je Italija blizu in ker so Italijani hodili k nam, so zmaja poizkusili in si ga mnogi med njimi kar naročili. Moral sem se preregistrirati, tako da sem imel malce nenavadno obrt – Studio Boscarol, vizualna propaganda, sitotisk in izdelava motornih zmajev. Bil sem prvi zasebni izdelovalec letalnih naprav v Jugoslaviji, 1. oktobra bo minilo 20 let od takrat.

Kdaj pa ste izdelali svoje prvo letalo?

Boscarol: Leta 1995. Ko sem videl, da gre z motornimi zmaji dol, sem takoj šel naprej. Odločili smo se za letala. Kar sploh ni bilo preprosto, ker smo bili vzhodnjaki pa še drugačno, plastično letalo smo izdelali. Zato smo povsod, kjer se je dalo, zabrisali sledi, da prihajamo iz Slovenije. Zato tudi ime Pipistrel (po italijansko netopir, op. p.).

Vse skupaj je delovalo. Na sejmu v Friedrichshafnu smo takrat dobili toliko avansov, da smo brez lastnega tolarja v žepu, samo iz avansov kupcev, ki so bili pripravljeni čakati dve, tri leta, financirali celoten razvoj sinusa. Podobno je zdaj s taurusom, pred dobrim mesecem smo imeli z njim na sejmu v Friederichshafnu tolikšen odziv, kot ga nismo imeli še nikoli od sinusa naprej.

Vi ste direktor podjetja, ne?

Boscarol: Ja, direktor in solastnik. Prej sva bila solastnika s pokojno ženo, zdaj pa ima 25-odstotni delež najina hčerka, preostali del pa je moj.

Kakšna pa je vaša vloga pri nastajanju letal?

Boscarol: V začetku sem tudi sam sodeloval pri razvoju posameznih sklopov, zdaj pa je moja vloga bolj strateška – odločanje o smeri razvoja, iskanje trga … Vedno sem bil in sem še zelo udeležen v koncipiranju letala. Hodim po svetu, poznam trende v letalstvu, vem, kakšno letalo moramo načrtovati, da se bo čez pet let prodajalo. Zavedati se moramo, da danes razviti tako majhno letalo, ki zahteva veliko usklajenosti med težo, prostorom v kabini, aerodinamiko, čelnim presekom …, da je to že zelo težko delati za ves svet. Zaradi diferenciacije človeškega telesa. Američana pod 130 kilogramov skoraj ni, in ko izdelaš kabino, v kateri lahko udobno sedita dva Američana, te Tajvanec vpraša: »Is this two or four seater?« (smeh)

Tudi Evropska unija je unija samo na papirju. Ko prodajamo letala v Nemčiji, je pomembno, da imajo certifikat, debelo knjižico z navodili, ki jo Nemci dejansko preberejo. Pomembno je, da letala porabijo malo goriva … Takega letala v Italiji ne boš prodal, pa če si papež. V Italiji mora biti letalo takšno kot novoletna jelka. Lučke okrog in okrog, v letalu pa veliki monitorji, avtopiloti, vsi najsodobnejši instrumenti, za katere uporabnik sploh ne ve, za kaj se uporabljajo. Ampak Italijan se v nedeljo pripelje s svojim ferrarijem na letališče, prižge cigareto, potegne letalo iz hangarja, ga pogleda, potem iz prtljažnika avtomobila vzame prenosni sesalnik in začne sesati po letalu, ga opere, prižge še eno cigareto in pogleda okrog, če ni med tednom kdo slučajno kupil kakšnega boljšega in modernejšega. Če ni, je pomirjen in lahko porine letalo nazaj v hangar. To so za nas najboljši kupci, ker me, medtem ko se pelje domov, pokliče in vpraša, kdaj bomo imeli kak nov model.

Gre torej za določanje politike podjetja, kar so včasih zelo težke odločitve. Taka je odločitev za razvijanje brezpilotnih letal in tudi odločitev za energetiko je bila težka. Letalstvo je zelo tvegana dejavnost, stvari se lahko zelo hitro obrnejo. Če gre kaj narobe, vas bodo kupci, ki vas imajo danes za zvezdo, jutri zlahka pozabili. Zato hočem biti manj ranljiv in zagotoviti svojemu kolektivu zanesljivejšo prihodnost. Zato zdaj svojo dejavnost diverzificiram.

Poleg programa brezpilotnih letal se lotevamo energetike, pojavljamo se kot kvalificiran proizvajalec elektrike iz sončne energije z največjo sončno elektrarno v Sloveniji. Stala bo tu, na našem inštitutu, njena moč bo 100 kilovatov, po Slovenji pa jih bomo zgradili še nekaj. Še boljši pa želimo biti v raziskavah in razvoju, zlasti na področju aerodinamike, kompozitnih materialov in racionalne izrabe energije. Tako bomo manj ranljivi, saj se bo odstotek dosedanjega glavnega dela zmanjševal.

Pred kratkim sem si ogledal DVD s filmom, ki je prikazoval, kako so nemški letalski strokovnjaki preizkušali kožo morskega psa in ugotovili, da je bolj aerodinamična od povsem gladke površine. Bo inštitut namenjen podobnim raziskavam?

Boscarol: Eden od naših zaposlenih, dr. Veble, po izobrazbi fizik, specializiran za teorijo kaosa in strokovnjak za aerodinamiko, dela na tem področju. Prepričan sem, da ima aerodinamika še velike možnosti za razvoj, vendar pa ne smemo razmišljati konvencionalno. Danes smo v svojih glavah tako ozko usmerjeni, da razmišljamo na način, ki temelji na znanih zakonitostih. Vprašanje pa je, ali stvari v naravi res vselej delujejo po teh načelih ali pa je morda prisoten močan vpliv dejavnika kaosa.

Doktorat dr. Vebleta se ukvarja z dokazovanjem zakonitosti drugače, s teorijo kaosa. Če danes rečemo, da zrak, ki obteka neko telo, ki je v zraku, na primer trup ali krilo letala, lahko to dokazujemo z neskončnim številom enačb, ki v vsakem trenutku dokazujejo, kaj se z gibanjem zraka dogaja. Lahko pa rečemo, da je gibanje zraka en sam kaos in skušamo priti do rezultatov drugače, v smeri, v kateri ni še nihče razmišljal. To lahko prinese korak naprej. Prepričan sem, da mi bo uspelo za delo na inštitutu zbrati skupino pravih ljudi, od katerih pričakujem edino to, da ne razmišljajo konvencionalno, ker sicer razvoja ni.

Nekje sem prebral vašo izjavo, da ste popolnoma uresničen človek. Kaj ste mislili s tem?

Boscarol: No, veste, jaz sem zadovoljen sam s sabo. Če bi me kdo vprašal, kaj bi od tega, kar sem napravil do zdaj, spremenil ali napravil drugače, če bi imel to možnost, bi mu povedal, da nič kaj dosti. Zanimajo me stvari za naprej. Zadovoljen sem s tem, kar delam, in imam vizijo za naprej, zato sem sam pri sebi miren, stvari imam razčiščene. Zato si morda lahko privoščim tudi kakšno kontroverzno izjavo, ki mi jo ljudje morda zamerijo. Komentarji po forumih in drugje me zato ne motijo, točno namreč vem, kdo sem, kaj sem imel v mislih, ko sem nekaj rekel. Če ljudje tega ne razumejo, to ni moj problem.

Tadej Golob

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev