Ana Turk | 16. 2. 2020, 07:00
Si predstavljate, da na avtocesti zagledate avto, ki drvi naravnost proti vam?
Bil je bel kot papir. Že rahlo prosojen, ko je pridrsal na hišni prag. Brez besed je togo strmel v nas. »Kaj je očka? Bled si, kot da si videl vesoljce?« se je pošalil starejši sin. »Danes sem jih pa res,« je komaj iz sebe iztisnil tresoče besede. In v hišo zasejal skrb. Ker ni bil tak, kot sicer. Ker ni stresal šal. Ker iz sebe lep čas ni spravil nobene besede več.
Večerja se je že davno ohladila, ko so iz njega naposled le začele bruhati neurejene misli. O lučeh. Avtomobilskih. Ki so med vožnjo nesluteno osvetlile njegov obraz. Na njemu dobro znani poti med službo in domačim gnezdom.
»Nikoli ne vozim hitro. Tudi takrat nisem. Ker je bila cesta mokra, spolzka. Pred mano pa lev ovinek. In tik pred njim svetleče elektronsko sporočilo Darsa, naj hitrost zmanjšam na 60 kilometrov na uro. A še preden sem sledil navodilom, že so me, ko sem prevozil približno polovico ovinka, zaslepile luči. Od kod? Kaj se dogaja?
Misli so začele neurejeno švigati ena prek druge, v glavi mi je začelo ropotati in v tej silni zmedi sem brž prižgal smernike, saj sem tudi za seboj zagledal avtomobilske luči. Počutil sem se ujetega. Avto pred mano, avto za mano, na desni ograja.«
Spontano se je začel umikati na odstavni pas. Ampak … Joj, prejoj. Avto je začel na spolzkem asfaltu drseti. Za las se je ognil ograji. Za las je ušel trku z nasproti vozečim. Ali je imel klobuk ali ne, ni videl. Prav tako ni videl, ali je moški ali ženska.
Ko, meni nič tebi nič, avtomobil obrnejo kar sredi avtoceste
»Kako sem pripeljal do doma, ne vem. Ne spomnim se niti enega metra poti. Vse čas so mi v mislih odzvanjala vprašanja, kaj se je zgodilo z voznikom za menoj. Se je uspel rešiti? Kako sem se sam uspel ogniti trku? Medtem sem po radiju prestregel novico o vozniku, ki po avtocesti drvi v napačno smer,« grenke spomine pretresa mož, s policije pa pristavljajo, da se je tokratna vožnja v napačno smer tako rekoč srečno razpletla.
»Ugotovili smo, da je voznik, star je 79 let, na avtocestnem razcepu pri Ljubljani obrnil avto in zapeljal v nasprotno smer. Pri tem je ena od voznic zaradi umikanja trčila v odbojno ograjo, poškodovan ni bil nihče. Voznik ni bil vinjen, zaradi suma kaznivega dejanja 'nevarne vožnje' pa zbiramo obvestila in bomo z njimi seznanili tožilstvo.«
Tako se bere policijsko poročilo, ki navrže dve ključni ugotovitvi:
- Ni nujno, da vozniki že na avtocesto napačno zapeljejo, ampak avto v narobno smer obrnejo kar sredi avtoceste.
- Med povzročitelji; starejši vozniki.
- Vožnja v napačno smer na južni strani Alp že skoraj vsak drugi dan.
Koliko je še podobnih zgodb? Kakšni so razlogi za vožnjo v napačno smer? Kdo je odgovoren? Iz listanja po policijskem arhivu in v družbi psihologinje in prometnega strokovnjaka izluščimo slednje podrobnosti.
Koliko?
Leta 2018 je po slovenskih avtocestah ali hitrih cestah skoraj vsak drugi dan, lani pa vsak tretji oziroma četrti dan eden od voznikov peljal v napačno smer.
Lani so policisti prejeli 104 sporočila o vožnjah v napačno smer, leta 2018 160, iz številk pa gre razbrati, da se število – z izjemo lanskega leta – skokovito veča.
Kdo?
Narobe vozeči so starejši, vinjeni in omamljeni. Krepko vinjen je v napačno smer na avtocesto pri Arji vasi jeseni 2009 krenil tudi Branko Maček. Umrli so trije mladi; Peter, Nataša, Tjaša.
Kako?
Avto obrnejo kar sredi avtoceste, izberejo napačen uvoz na avtocesto, lomijo ga na počivališčih. »To se je znanki zgodilo v Avstriji. In ko je po nekaj metrih ugotovila, da ga je pokronala, je zapeljala na odstavni pas in ko na avtocesti ni bilo nobenega vozila, je obrnila. Takoj zatem so jo že ustavili policisti,« znankino izkušnjo deli psihologinja in sodna izvedenka Alenka Sever.
Zakaj?
Vinjeni imajo zmanjšane kognitivne sposobnosti, in če zgrešijo odcep, slika Severjeva, ni nujno, da peljejo do naslednjega izvoza, ampak avto takoj obrnejo. Na avtocesti. Tako utegnejo obračati tudi dementni, ki v trenutku ne vedo več, kje so.
Tu so še nedeljski vozniki s klobuki, zlasti starejši. »To, da vozijo le občasno, zna biti hud problem. Že tako imajo zaradi starosti manjšo sposobnost predvidevanja, počasnejše reakcije. In potem na uvozu na avtocesto naletijo na množico prometnih tabel. To jih lahko zmede. In se narobe odločijo.«
Odgovornost?
Robniki, svetleče in druge kričeče table, zaviti uvozi, ki ovirajo vožnjo v napačno smer. »To je le peščica Darsovih ukrepov za preprečitev voženj v nasprotno smer. Pa se te še kar vrstijo. Enake so zgodbe iz tujine. Avstrijske izkušnje recimo kažejo, da celo grablje na uvozih, ki napačno vozečemu prerežejo gume, ne pomagajo,« z dejstvi streže strokovnjak za prometno infrastrukturo Peter Lipar. Rešitve je zato treba, je prepričan Lipar, iskati drugje.
Med drugim, besedo preprime Severjeva, v zdravstvenem sistemu. »V krajših čakalnih vrstah na specialistične preglede, saj bi marsikateri starejši voznik hitreje izgubil vozniško dovoljenje. Tako pa se dementni brezskrbno vozijo. Prav pred kratkim se je eden pripeljal za mano.«
Rešitev bi bili tudi širši avtocestni pasovi. Po ameriškem zgledu. A kaj, ko je tu še vedno velika, prevelika podalpska navezanost na sleherno ped zemlje.
»Edina rešitev je zato naša večja previdnost, preudarnost. Da dosledno sledimo opozorilom na avtocestah. Tako glede ovir, zapor, omejitev hitrosti. In da pred vožnjo po avtocesti ali hitri cesti vključimo radio in spremljamo prometna obvestila,« zaokroža Lipar.
Kajti; veste, da se Dars na izredne dogodke na avtocestah odzove najhitreje v Evropi?
Pa ste vedeli, da se lahko v napačno smer vozijo eni in isti vozniki? Očividci namreč njihovih registrskih tablic največkrat ne vidijo, avtocestne kamere pa jih zaradi varstva osebnih podatkov ne posnamejo. In tako se roki pravice vse prevečkrat izmuznejo.
Lani so jih policisti uspeli ujeti dobro petino; 22 voznikov, leta 2016 so jih ujeli 11, leta 2017 17, leta 2018 16 oziroma desetino.
