Štajerska humanitarka leta 2019 Liljana Jarh: "Najlepše poti so bile tiste, ki jih nisem načrtovala"

Postali ste Štajerska humanitarka leta 2019. Kaj vam pomeni ta naziv?

Sprva zadržano, kajti v vsakem projektu, za katerega sem dala pobudo, sodeluje mnogo ljudi, nikoli ni delo samo moje. Toda ko so me spomnili, kako dragoceno je povezovanje ljudi v zavedanju, da smo skupaj več kot vsak zase, mi je ta možnost postala lažje sprejemljiva. In z mislijo na vse tiste, ki so v projektih sodelovali z mano, sem nagrado hvaležno sprejela.

Kdaj ste prvič začutili željo, da bi pomagali drugim?

Že moja usmeritev v poklic fizioterapevtke je povezana s pomočjo drugim. Ves čas sem v stiku z ljudmi, ki so ranljivi. Toda moje prostovoljno delo je vendarle ločeno od službe in včasih temu namenim ves svoj preostali čas, kar mi ni težko, saj hkrati ogromno prejmem. Hvaležnost je vedno vzajemna.

Delate kot fizioterapevtka na onkološkem oddelku v mariborskem kliničnem centru, obenem ste tudi prostovoljka v Slovenskem društvu Hospic. Pogosto ste v stiku z umirajočimi. Kako sprejemate njihove stiske?

V pogovoru z ljudmi skušam ovrednotiti dani trenutek. Velikokrat čutim, da je nekomu hudo, preplavijo ga čustva, jeza, žalost, bolečina.

Kljub temu pa se zavedajo, da niso samo telo, da imajo svojo zgodbo, svojo življenjsko pot in da so povezani z drugimi. Tako je bil pred nekaj tedni na onkološkem oddelku gospod, ki je bil poln trpkih čustev ob spoznanju, da je bolezen zajela njegovo celotno telo. Nihče ne ve, koliko časa mu je še namenjeno. Ko mu je bilo težko, sem ga skozi pogovor spomnila na njegove neuresničene želje in na želje njegovih bližnjih.

Spodbujala sem ga, da bi morda lahko nekatere od teh želja uresničil ne glede na to, koliko časa mu je še ostalo. V hipu se je spremenil njegov izraz na obrazu, saj se je spomnil, kako lahko sebi in nekomu bližnjemu oplemeniti čas. Moje besede so dosegle namen, saj ni bil več jezen, mislil je na dobre stvari, ki jih še lahko stori.

Za vas je značilno, da pogosto pomislite na dobre stvari, s katerimi ljudem polepšate dneve, med drugim ste dali pobudo za mini park ob onkološkem oddelku. Kako ste prepoznali potrebo bolnikov po stiku z naravo?

Pred dobrim letom na onkološkem oddelku niso imeli fizioterapevta, tako da sem prva, ki je začela delati z bolniki v tem okolju. Potrebno je bilo opremiti oddelek s pripomočki, za terapijo žal nimamo posebnega prostora. Ko pridejo otroci na obisk k mamici, ki je zbolela za rakom, na sosednji postelji pa ugaša življenje, se prav tako nimajo kam umakniti. Vse to me je notranje nagovarjalo in začela sem razmišljati, kaj bi lahko spremenili.

Dotaknila se me je tudi zgodba gospe, ki sem jo spoznala v zadnjih dnevih njenega življenja na oddelku za urologijo, in sva se zelo zbližali. Vprašala sem jo, kateri je njen najljubši vonj. Ni mi odgovorila z imenom kakšnega parfuma, ampak je dejala, da je to vonj po gozdu in da si neizmerno želi, da bi ga še enkrat doživela. Njej se ta želja na žalost ni izpolnila, vendar sem pomislila, kako pomemben je za bolnike stik z naravo v zadnjih dnevih življenja.

Njena zgodba je ostala v meni in prerasla v željo, da bi ob onkologiji naredili vsaj majhen park. Posluh vodstva bolnišnice je bil izjemen, za kar sem jim zelo hvaležna. V projekt je bilo vključenih veliko donatorjev, tudi krajinska arhitektka Tina Kuhar, ki je zaznala najgloblji pomen moje pripovedi in je delala vse pro bono.

Nedavno ste sodelovali pri projektu Čarobni gozd, v okviru katerega je hodnik pod pediatrično kliniko pediatrije UKC Maribor dobil prijaznejšo podobo, ki otrokom olajša pot na preglede in operacije. Kako je nastala pobuda za ta projekt?

Pobudo za ta projekt je dal Tomi Kovačec z oddelka za oskrbo, vzdrževanje in investicije. Ko sva se srečala na podzemnem hodniku, me je vprašal, če bi lahko nekaj spremenili, da bi polepšali prazen, utesnjujoč hodnik. Takrat sem začela razmišljati, kaj bi lahko ukrenili. In nastala je ideja za Čarobni gozd, ki je prelepo delo Ize Ambrožič Simončič in Jasmine Granduč z Likovne šole ArtDidakta.

Vloženih je bilo skoraj 700 ur prostovoljnega dela. Poslikava je visoka več kot 2,70 metra in dolga več kot 30 metrov. Hodnik ima sedaj prijazne podobe otrok in živali, zato imajo otroci občutek, da "potujejo" skozi pravljico.

Ste tudi idejna vodja odmevnega projekta Zgodba o klopeh in ljudeh, s katerim ste želeli v Mariboru oživiti javni prostor in spodbuditi sodelovanje ljudi. Koliko klopi je nastalo v okviru projekta? Kaj je njihova posebnost?

Zgodba o klopeh in ljudeh poteka v Mariboru že štiri leta in pol. V tem času smo postavili 15 umetniških klopi, ki pripovedujejo zgodbe prostorov, kjer se nahajajo. Avtorji oblikujejo unikatne klopi glede na sporočilnost, ki jo želijo podati. Pred leti sem zaznala nezadovoljstvo v ljudeh, veliko stvari je propadalo in nekega večjega premika v mestu ni bilo.

Zdelo se mi je, da lahko s povezovanjem ustvarimo biserčke, ki jih odkrivam tudi na svojih potovanjih. Takrat je bil moj pacient industrijski oblikovalec Nejc Brezovšek, ki je postal avtor prve avtorske klopi v projektu. S svojimi rokami je ustvaril klop, ki se imenuje Odprta knjiga in je obenem menjalnica knjig. Nahaja se pred Univerzitetno knjižnico Maribor.

Od takrat je nastalo še 14 klopi na različnih lokacijah, ki jih neprofitno oblikujejo kiparji, slikarji, arhitekti in industrijski oblikovalci, v procesu nastajanja pa so že naslednje štiri. Vsaka klop ima tudi uporabno vrednost ter namen druženja in povezovanja.

Veliko delate za druge. Kako pa napolnite svoje srce?

S potovanji, o čemer sem pisala tudi v knjigi V daljavo zazrte oči, ki sem jo ustvarila skupaj s fotografom Gregorjem Radonjičem. Ko se zazrem v daljavo in uzrem lepote tega planeta, ki je ni nikdar mogoče do konca raziskati, sem na svoj način izpolnjena. Najlepše poti so bile tiste, ki jih nisem načrtovala, temveč sem samo sledila pobudi. Zelo rada berem, priključila sem se bralnemu klubu, ki ga vodi specializant pedopsihiatrije Aleksander Koroša.

Veliko mi pomeni tudi prostovoljno delo v Slovenskem društvu hospic, v katerem sem srečala čudovite ljudi. Presunila me je visoka raven komunikacije, ki tam poteka, saj nihče nikomur ne seže v besedo, znamo drug drugemu dati prostor, se poslušati in predvsem spoštovati.

V takšnem okolju se stkejo dragoceni odnosi, kot je recimo postalo neprecenljivo moje prijateljstvo s predsednico Slovenskega društva Hospic Renato Roban. Tako je delo v društvu hkrati prežarjeno z lepoto brezpogojnega prijateljstva.

Katere lastnosti najbolj cenite pri ljudeh?

Cenim srčnost in empatijo, znanje, kreativnost, odgovornost, prijaznost, to, da se lahko spoštujemo, si zaupamo, se zanesemo drug na drugega.

Najbrž ste že začeli snovati ideje za nove projekte. Kakšni so vaši načrti za naslednje leto?

Nadaljevala bom s projektom Zgodba o klopeh in ljudeh, ki se nekako že sam "generira", saj si ljudje želijo vezati nastanek unikatne klopi na kakšen poseben dogodek, obletnico in to lahko le podprem. Predvsem pa imam veliko željo, ki je bolj osebne narave.

Moja ljuba in dragocena prijateljica slovenska pesnica Neža Maurer naslednje leto praznuje 90. let. Želim si napisati knjigo o njej in njeni poeziji. Nazadnje, ko sva se dve uri pogovarjali po telefonu, mi je rekla, da je hvaležna življenju za najino prijateljstvo. Je izjemen človek, ki resnično slavi življenje.

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev