Peter Prevc iskreno o težkih trenutkih kariere in o očetovstvu

Borut Pahor je v aktualnem podkastu Mastercard navdiha gostil Petra Prevca. "Peter Prevc je živa legenda slovenskega in svetovnega smučarskega skakanja in letenja, je prvi človek na svetu, ki je poletel dlje od četrt kilometra, v sijajni športni karieri je osvojil zelo velika in prestižna športna in druga priznanja, tudi veliki kristalni globus. S štirimi olimpijskimi medaljami je postal najuspešnejši slovenski zimski olimpijec," je napovedal svojega gosta, s katerim sta se tokrat pogovarjala na odru Slovenskega oglaševalskega festivala SOF v Portorožu.

 

Smučarski skoki so Petra Prevca omrežili zelo kmalu, že kot 9-letni deček je v skakanju videl velik izziv. Na vprašanje: zakaj prav smučarski skoki, simpatično odgovori: "Zato, ker smučati nisem znal dobro." Pravi, da je bilo za otroke takrat dovolj le dva metra strmega klanca, pa so si priredili zabavo. Do skakalnice mu ni bilo treba daleč in najprej je – kot vsi otroci – skakal s klasično smučarsko opremo.

Klanci so postajali večji, Peter Prevc vse boljši in oče ga je počasi pripeljal v klub, kjer so za njegov razvoj skrbeli bolj usposobljeni kadri. Njegova želja po napredovanju je bila velika, njegov veliki vzornik v tistem času pa Robert Kranjec. Peter Prevc je hitro napredoval. "Delal sem zelo majhne, ampak zanesljive korake. Nisem prišel v enem letu na vrh, ampak v sedmih," pravi in svojo kariero opiše kot niz sedmih debelih krav, temu je sledilo sedem suhih krav in na koncu še kakšna debela. A prav vsa leta je zavzeto tekmoval, treniral in se trudil.

Prvi v zgodovini, ki je poletel več kot 250 metrov

Februarja 2015 je Peter Prevc kot drugi slovenski skakalec postavil nov svetovni rekord in postal prvi v zgodovini, ki je preletel 250 metrov. V sezoni, ki je sledila, je osvojil veliki in mali kristalni globus v smučarskih poletih, dobil novoletno skakalno turnejo in osvajal rekord za rekordom. Več ne gre, bil je v špici vrha, in to prinaša s seboj tudi svojevrsten izziv. Vse, kar je manj, ni dovolj dobro, je samo povprečje.

"Takrat pričakovanja samega do sebe in pričakovanja drugih tako zrastejo, da vse, kar je okrog vrha, ni zanimivo, ti ne zadošča" pravi Prevc. Takrat je uspeh začel bledeti, sledilo je sedem težjih let. Videl je, da so ga nekateri že malo odpisali, sem in tja kakšna pripomba je začela spodjedati njegovo samozavest. A v njem je vedno gorelo prepričanje, da je sposoben še enkrat stopiti na vrh.

Uteho je iskal in našel pri družini, trenerjih, psihologih, a hkrati spoznal, da je na rampi sam, in da čeprav ima okoli sebe najboljše ljudi, bo moral ključni korak narediti sam in spremeniti določene stvari v življenju, naj mu je to všeč ali ne: "Se odločiš, kdaj boš zjutraj vstajal, kdaj boš hodil spat, s kom boš preživljal čas, kaj boš jedel, kaj boš oblekel, kaj boš pil. Ko se vse te odločitve sestavijo skupaj, potem se nekako obrne na gor."

Ob tem ne more mimo izjemne podpore domačih, predvsem izpostavi svojo soprogo Mino (pravi, da je najboljše rezultate svoje kariere dosegal od tedaj, ko je spoznal njo). Dom je bil zanj vedno zavetje. "Ne glede na to, ali pridem domov kot šampion ali kot največji poraženec, je doma točka nič, kjer dobiš brco in objem, odvisno, v katerem vrstnem redu to potrebuješ. Tam nabereš moči, si opomoreš po boju in greš naprej," pravi Peter Prevc, ki se je izkazal kot zelo premišljen človek, ki pretehta vsako svojo besedo, da njegovi stavki zvenijo kot modrosti iz kakšne knjige, hkrati pa tudi kot zelo duhovit in iskriv sogovornik. 

Nepozabna Planica 2024 in najbolj čustvenih pet dni

Skupaj je kariera Petra Prevca trajala 15 let in se zaključila z letošnjim nepozabnim vikendom v Planici. "Planiški vikend je zame pomenil pet najbolj čustvenih dni mojega življenja," pravi Prevc. Do danes so se vtisi in misli že nekoliko umirile. Prepričan je, da se je v tistih marčevskih dneh vse postavilo na svoje mesto. Čuti se zadoščenega: "Vse svoje želje po dokazovanju sem nekako dosegel s tisto zadnjo, petkovo zmago v Planici. Po dolgem času sem še enkrat sebi in drugim dokazal, da še zmorem stopiti na vrh in po tistem nimam več želje tekmovati." 

Toda kako mu je uspelo, da je prav v Planici tako vrhunsko kronal svojo kariero? Sam pravi, da se to ni zgodilo čez noč, ampak so mu bile ena velika šola olimpijske igre v Pekingu leta 2022, kamor je šel s povprečnimi rezultati, domov pa se je vrnil z dvema olimpijskima medaljama in četrtim mestom. Takrat, pred olimpijskimi, je sam sebi rekel: "Ne pričakuj nič, v sebi pa bodi pripravljen na vse".

Bil je prepričan, da bo vse naredil za uspeh, in hkrati pomirjen s tem, če uspeha morda ne bo. "Takrat se telo umiri, sprosti in nekako je tam že s skoki na treningu vse začelo dobro funkcionirati. Tako sem se takrat naučil tudi za naprej," pravi Peter Prevc. Ko je pred letošnjo Planico razmišljal o tem, da bo tam že petnajstič in kaj vse je že dosegel, se je pomiril, iz tega je črpal moč, umirjenost in osredotočenost.

Ko je v nedeljo, 24. marca, zadnjič v svoji karieri Peter Prevc stal na vrhu letalnice, si je dovolil poslušati navijače. Pravi, da imajo slovenski skakalci ta privilegij, da svoje navijače slišijo, ker so tako glasni. "Ta zadnji skok sem si rekel – pridi cel do dol. To je bilo vse," pripoveduje o občutkih, ki so ga prevevali v tistih trenutkih, ko je pod seboj opazoval v slovenske zastave odeto dolino pod Poncami. Ki brez njega ne bo nikoli več ista.

"Ko stopiš na prvo 'štengo', je pa zmeraj dobro"

Peter Prevc velja za zelo premišljenega, karizmatičnega in tankočutnega sogovornika, ki ne kliče po pozornosti javnosti, prej se zdi, da mu je na trenutke medijski pomp odveč. A ob tem iskreno prizna, da je tudi on – kot verjetno vsak profesionalni športnik - potiho hrepenel po slavi, prepoznavnosti: "Tudi če jaz nikoli nisem znal, mi ni bilo blizu, da bi bil ljudski človek – pismo, ko pa stopiš na prvo štengo, je pa zmeraj dobro!"

Sam sicer skromno pravi, da ne ve, kaj je slava, ve pa, kaj je prepoznavnost. To je zelo dobro občutil, ko se je preselil v Radovljico in je bil prava atrakcija na cesti, ampak so se hitro drug drugega privadili. Sicer pa je prepričan, da športniki zelo dobro vedo, da morajo ostati skromni, sicer jih hitro prizemljijo rezultati.

Kot tak je Peter Prevc velik vzor številnim otrokom, kar mu je v čast, hkrati pa je lahko to tudi breme, ko te opazujejo in posnemajo na vsakem koraku. Sam poskuša to obrniti v svojo korist in se še bolj truditi: "Je pa zelo lepo slišati vse te zgodbe, ko si kakšnega otroka navdihnil, mu pomagal čez kakšno težko obdobje. Ni nujno, da je nekdo začel trenirati smučarske skoke, lahko je samo lažje premagal kakšno bolezen ali lažje prenaša stiske, ki jih ima doma. Ni namen športa samo v tem, da si vzor, da privabiš nove ljudi v šport, ampak da se izkažeš v družbi, da pomagaš ljudem, ki imajo res težke osebne stiske, da si lahko tudi njim v navdih. "

Peter Prevc po športni karieri … 

Največji vzornik in junak pa je Peter Prevc zagotovo svojima sinovoma, za katera ima v zadnjem obdobju, ko se mu je vsakodnevni ritem povsem spremenil, precej več časa kot kadarkoli prej. Ob tem Pahorju simpatično zaupa, da njegov starejši, sin Ludvik, ni prav srečen, da je končal kariero, ter da ga sprašuje, kateri šport si bo pa zdaj izbral, da ga bo lahko gledal po televiziji.

Zdaj, ko je zelo veliko doma, je Peter Prevc pomirjen, zelo uživa in prizna, da je tudi obnašanje otrok bolj umirjeno, ker imajo kot družina eno stalnost. "Prej je bil oče tisti, ki je prišel domov za dva dni, pa ga spet ni bilo … Starši se kdaj ne zavedamo, kako pomembna je očetovska vloga. Čeprav se ti zdi, da te otrok 'ne šlivi', se pa zelo dobro zaveda, kdaj si blizu njega, kdaj pa ne," pravi Peter Prevc, ki po koncu športne kariere ne bo ničesar obljubljal (kot ni nikoli, kajti velja za zelo premišljenega človeka). Verjame pa, da mu ne bo dolgčas. Dogovarja se s sponzorji, smučarko zvezo, skupaj s soprogo Mino si želita nekaj vrniti družbi. Predvsem pa – živeti umirjeno, rutinirano življenje brez večjih pretresov.