Alenka Klun | 19. 1. 2020, 07:30
Eva Jesenovec v svoji prvi odrski glavni vlogi: "Soliranja" ne maram najbolj
Eva Jesenovec je pri 27 uveljavljeno igralsko ime: že nekaj sezon je članica ansambla ljubljanske Drame, širša slovenska javnost pa jo je spoznala v glavni vlogi v odmevnem generacijskem filmu Ne bom več luzerka režiserke Urše Menart.
Zdaj ima naslovno vlogo v Marii, prvi slovenski uprizoritvi sodobne in aktualne igre znamenitega britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. V tem delu eden najplodnejših britanskih dramatikov občutljivo zaznava probleme in bivanjske stiske našega negotovega sveta in skozi oči glavne junakinje Rie tudi poda svoj optimistični in humorni komentar nanje.
Z Evo, ki jo tako pred kamero kot na odru odlikuje naraven način igre, zaradi katerega se gledalcu prek svojih likov še posebej približa, sva se pogovarjali nekaj dni po uspešni premieri Marie, prve ponovitve se bodo v Drami zvrstile po 23. januarju.
Iskreno je spregovorila o negotovostih igralke na začetku svoje poklicne poti, razmišljala o vzporednicah med svojima največjima vlogama doslej in tudi o tem, kaj bi jo prepričalo, da bi se poslovila od svojega zaščitnega znaka, dolgih las.
Ria, čeprav je v tretjem tisočletju rojena pripadnica generacija tako imenovanih »digitalnih domorodcev«, ni navdušena uporabnica družbenih omrežij. Raje na pametnem telefonu gleda dokumentarce, ker bi rada razumela, kako deluje svet. Poleg mladostniške nosečnosti je njena življenjska situacija precej zapletena še v marsičem. In čeprav se je Ria z marsičim sprijaznila, sta v njej tudi jeza in sovraštvo, na izkušenjski ravni pa ji je popolnoma jasno, kako (ne) deluje družba, katere del je.
Čestitke za uspešno premiero Marie! Kako bi opisali to vmesno obdobje po krstni uprizoritvi in pred ponovitvami ... Ste začutili olajšanje ali gre šele zdaj "zares"?
Bilo me je strah, da mi bo utesnjujoče, potem ko po obdobju, ko toliko delaš, pride daljši odmor - tokrat imamo med premiero in prvo reprizo skoraj dva tedna "luknje". Po navadi si moram taka obdobja, recimo poletja, kar dobro načrtovati, da si zapolnim dneve. Med igralci je znano tudi stanje, ki ga lahko opišemo kot nekakšna "popremierna depresija".
V resnici pa mi ti prosti dnevi zdaj kar ustrezajo. Vesela sem bila tudi dobrih odzivov in kritik, tako da nam je očitno uspelo in s predstavo nismo razočarali. Najverjetneje bomo imeli na dan prve ponovitve kakšno obnovitveno vajo, ker je med premiero in reprizami tokrat res velika "luknja", sicer pa načeloma prostora za popravke ni več.
Pred katerim občinstvom imate največ treme? Je bila to kulturniška srenja na premieri ali bodo pravi preizkus dijaki, Mariini vrstniki?
V resnici nisem ravno oseba, ki bi imela veliko treme. Je pa tako, da tega ne moreš predvideti. Pred to premiero sem je imela vseeno kar nekaj, to je bila moja prva glavna vloga v gledališču. Veselim se repriz, saj v času, ko predstavo odigraš večkrat zapored, bolj zaživi.
Kot pravi mlada igralka, resnično uživa v nastopanju pred najmlajšim občinstvom. Že od leta 2017 otroke v vlogi Nine zabava v predstavi Peter Klepec ali Kako postaneš pravi junak.
Je Maria še posebej zahtevna predstava za vas kot glavno igralko, ker ste čisto ves čas na odru in ste v interakciji z vsemi drugimi liki?
Vsekakor. A med predstavo, razen če te zasebno kaj res zelo muči, na to niti ne pomisliš. To je ena od tistih situacij, po kateri utrujenost pride za tabo, ko je mimo. Ne le to, da sem na odru celi dve uri, ampak je dve uri Rie res dosti, saj je zelo intenzivna in energična oseba, ki govori ves čas (smeh). V fizičnem smislu zato tokrat najbolj trpi glas.
Maria je sicer še čisto sveže delo (doslej so jo uprizorili le v hamburškem Thalia Theatru, op. a.), a pri gledaliških igrah je pogosteje tako, da so bile vloge odigrane že velikokrat poprej. Se med študijem poglobite tudi v to, kako so se jih lotile igralke pred vami ali se temu raje izognete?
Seveda, velikokrat. Nisem ravno obsedena s tem, da bi želela preučiti vse podrobnosti, saj bi lahko potem to vplivalo tudi tako, da bi se ujela v past posnemanja. Je pa zanimivo videti, kako drugače so se lotevali stvari recimo pred štiridesetimi leti.
Za Mario sem sicer videla le napovednik na YouTubu in hamburška postavitev je bila videti res zanimiva. (Zanimivo je gotovo tudi dejstvo, da tam 18-letno Rio upodablja 40-letna Lisa Hagmeister, op. a.)
“Ne bom več luzerka” je film o Špeli, trmasti diplomantki umetnostne zgodovine, ki se nekaj let po končanem študiju počasi postavlja na lastni dve nogi. Ampak vse ne gre ravno po načrtih in nehote pristane na kavču svojih staršev.
Seveda se povezave z vašo aktualno vlogo in tisto v filmu Ne bom več luzerka ponujajo kar same. Tako Maria kot omenjeni film sta kritika krutega kapitalizma, a ohranjata dobro mero humorja in optimizma. Kako vi vidite vzporednice med likoma Rie in Špele?
Morda sta si podobni, čeprav seveda drugače razmišljata. Ria je res zelo mlada in uporniška, medtem ko želi imeti Špela vse pod nadzorom, je vendarle na pragu tridesetih in veliko resnejša.
Obe pa boli, da ni več pravih vrednot, da so nas o svetu učili precej drugače, kakor se nato izkaže v življenju. Ria se sicer "izobražuje" predvsem prek dokumentarcev, medtem ko gre pri Špeli za poglede, ki so ji jih vcepili starši.
Pri obeh projektih gre za sodobne vsebine, pri katerih je dokaj lahko potegniti vzporednice.
Ne zgodi se pogosto, sploh pa v Sloveniji, da igralka v zgodnjih dvajsetih dobi tako odmevno vlogo, kakršna je bila vaša Špela v "Luzerki". Vas je na neki točki začelo dejstvo, da vas ves čas sprašujejo o njej, obremenjevati?
Sploh ne, saj imam vlogo rada in smo se imeli res lepo na snemanju tega filma! V resnici pa niti ni bilo takšnega navala name, saj sem bila v času promocije Luzerke na različnih prizoriščih doma in v tujini zaposlena s študijem predstave Ali: Strah ti poje dušo.
Glede tega, da sem zamudila veliko projekcij, mi je prav žal, saj bi bila lahko v neposrednem stiku z občinstvom in izkusila, kakšni so njihovi odzivi na film.
Eva Jesenovec v vlogi Barbare v kritiško hvaljeni uprizoritvi Fassbinderjeve drame Ali: Strah ti pojé dušo (režija Sebastijan Horvat).
Ko smo že pri filmu ... Ravno včeraj so razglasili nominirance za oskarje. Spremljate hollywoodsko produkcijo ali bolj umetniški film? Kaj pa serije?
Niti ne. Serijam se v resnici izogibam prav zato, ker se potem ne bi mogla odtrgati od njih, že tako imam težave z nespečnostjo. Zdaj, ko imam malce več prostega časa, si bom gotovo pogledala kak film, v načrtu imam Polsestro (v novem filmu Damjana Kozoleta eno od dveh glavnih vlog igra Urša Menart, režiserka filma Ne bom več luzerka, op. a.).
Veliko vaših igralskih kolegov se za dodaten zaslužek poda v televizijske vode, celo žajfnice. Tudi vas kaj mikajo?
Mislim, da so projekti vedno bolj kakovostni in gotovo nimam predsodkov do tega, me pa skrbi, kako bi uskladila urnike dela v gledališču in na snemanjih. V smislu izkušnje pa bi me to vsekakor zanimalo.
Jeseni 2016 je na odru (Male) Drame debitirala kot Ollie v Pomoni Alistairja McDowalla (režija Jaša Koceli).
Kaj pa tujina? Nimate (še) tujega agenta?
Do akademije res nisem niti razmišljala o tem, zdaj, pri teh letih, pa imam že kdaj občutek, da ne bom zdržala ves čas na istem mestu. Pri igralcih je seveda prisoten problem jezika, razen ko gre za kakšne tipizirane vloge, pri katerih je "eksotičen" naglas dobrodošel.
Po izkušnjah kolegov, ki so se podali v tujino, pa je "zunaj" v resnici zelo težko. Veliko napora je treba vložiti v samopromocijo, da na zasičenem trgu vlogo sploh dobiš.
A tudi pri nas s tem ni najlažje. Na akademiji so letniki vse večji, študij igre končuje vse več ljudi, dela za vse pa ni. Sama sem imela srečo, da sem se lahko že po magisteriju zaposlila, in to v Drami, kjer se odlično počutim.
V uprizoritvi Marie sodeluje petnajst igralcev, nekateri v več vlogah: poleg Eve Jesenovec Saša Tabaković, Vanja Plut, Sabina Kogovšek, Silva Čušin, Valter Dragan, Barbara Žefran, Rok Vihar, Matic Valič, Gorazd Logar, Boris Mihalj, Eva Stražar, Branko Jordan, Klemen Janežič in Matija Rozman.
In dobivate resnično vidne vloge, zdaj celo naslovno ...
Res je. Tega sploh nisem pričakovala. Na začetku me je bilo prav strah, tudi po tem, ko sem prebrala besedilo in videla, koliko je v njem Rie, sem bila pod stresom, a nato sem jo vzljubila. Ansambel je krasen, vsi so mi stali ob strani, zato je bilo prevzeti odgovornost malce lažje in je celotna izkušnja lepa.
Podobnost med Rio in Luzerko je tudi v tem, da sem imela kljub temu, da je produkcijska ekipa pravzaprav velika, večino časa občutek, da sem bila na vajah sama z režiserko oziroma režiserjem. Ko so se mi pred kamero in na odru v zadnjih fazah pridružili tudi drugi člani zasedbe, sem kar zaživela, saj "soliranja" ne maram najbolj.
Tudi petje ni nekaj, kar bi na odru počela z veseljem, zato sem si pri Januszu (Kici, režiserju Marie, op. a.) uspela izpogajati, da Ria na odru ne poje (smeh).
Dolgi lasje so postali vaš zaščitni znak. Bi se bili v primeru, da bi to od vas zahtevala vloga, pripravljeni ločiti od njih?
Ne! Razen če bi bila tudi zasebno v nekem obdobju, da bi si to želela. Verjetno se nekega dne vendarle bom postrigla? Joj, res ne vem, kakšna vloga bi morala to biti (smeh).
Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev
