Za vse sama: zakaj nisem zmožna prositi za pomoč? (piše: Danaja Lorenčič)

Nemočno sem obležala v postelji in se čudila, da se svet ni porušil, ko sem priznala, da ne zmorem peljati otroka v vrtec, sprehoditi psa, napisati članka, pospraviti stanovanja. Nič strašnega se ni zgodilo, ko sem se zvalila pod odejo in si privoščila počitek.

Pravzaprav sem znova odkrila, da imam ob sebi zanesljivega, ljubečega moškega, ki mu ni potrebno dvakrat reči, da ga potrebujem. Še dobro! Kajti že enkrat je bilo to izjemno mučno izgovoriti.

Za pomoč redko prosim, ker me žene potreba po dokazovanju in naivno pričakujem, da bom zaradi tega nagrajena.

Vedno znova sicer spoznam, da si s tem otežujem življenje, vendar je ponos največkrat močnejši od mojih resničnih čustev. In tako se pogosto znajdem v vlogi cankarijanske matere, ki samoiniciativno nosi kavo in za to pričakuje zahvalo. Ko pa je ne dobim, sem besna na ves svet in se pritožujem, da ne počnem nič drugega, kakor služim vsem drugim.

Opažam, da nisem edina, ki ni zmožna prositi za pomoč in priznati, da česa ne zmore. Kar je po eni strani osvobajajoče, po drugi pa zaskrbljujoče.

Zdi se mi, da je tovrstna drža žal značilna predvsem za nas, ženske. Poznam jih kar nekaj, ki tako kot jaz pogosto igrajo vlogo vsemogočnega bitja, ki ne potrebuje podpore.

Ko pa neizogibno spoznamo, da vendarle nismo nepremagljive, se začnejo poglabljati občutki ogroženosti in hitro zdrsnemo v vlogo žrtve.

Sama se v takšnih trenutkih iz dobrotnice, ki želi ugoditi vsem okoli sebe, prelevim v napadalno volkuljo. In se skupaj s sotrpinkami zgražam nad moškimi, ki si znajo izboriti svoj prostor v odnosu, vzeti čas zase in za tisto, kar jih veseli. Pa naj bo to tek, igranje videoiger, vožnja z motorjem ali branje.

Zmrdujem se nad njihovimi hobiji in jih zmerjam z nedoraslimi otroci.

In potem se počutim obupno. Umazano. Lažnivo. V resnici namreč zavidam moškim, ki znajo upoštevati svoje potrebe. A le tistim, ki tega ne počnejo zato, da bi pobegnili pred odgovornostmi in z zadovoljevanjem svojih želja ne oškodujejo svojih bližnjih.

Svojemu najdražjemu večkrat neupravičeno očitam, da se zapre v svojo sobo in piše, medtem ko se jaz posvečam otroku in gospodinjskim opravilom.

Nekoč sem ga primerjala (najbrž je primernejši izraz zmerjala) z ameriškim pisateljem J. D. Salingerjem, avtorjem kultnega Varuha v rži. Ne zaradi genialnosti njegovega pisanja, ampak zaradi neusmiljenega zapiranja v svoj bunker, kamor žena in njegova otroka nista smela vstopiti.

Ta kruta primerjava je bila boleča in predvsem nepoštena. Kajti v resnici me moj moški velikokrat vpraša, če kaj potrebujem in takrat mu s stisnjenimi zobmi (in s še bolj stisnjenim srcem) odgovorim: nič.

Toda cena te samoprevare je izjemno visoka.

Izgovorjeni "nič", ki v mojem notranjem jeziku pomeni "vse je narobe, potrebujem pomoč", namreč v zelo kratkem času zaneti prepir.

Kadar zatrem svoje potrebe, se vame naseli jeza, ki me povsem prevzame. Nekaj časa se še borim proti njej in se spodbujam, naj se ji ne uklonim, a sčasoma butnejo iz mene potlačena čustva.

Jezi se pridružijo razočaranje, žalost, bes in frustracija, ki izbruhnejo kot neusmiljen vihar očitkov. Takrat v svojem moškem ne prepoznam več zaveznika, ampak izdajalca in najin čustveni dom postane bojišče namesto zatočišče.

Šele ko se umirim in se znova začutim, sem zmožna pogledati na položaj bolj razumsko. In se iskreno vprašati, če sem res za vse sama. 

Ali pa se tega oklepam le zato, ker sem ponotranjila idejo, da če bom najprej poskrbela za druge, bom dokazala, da sem dober človek, ki si zasluži najboljše. Toda velikokrat s takšnim odnosom povzročim le najslabše – sebi in svojim najbližjim.

Kajti iz potlačene krhkosti in lažne, navidezne moči se rojeva bridkost.

Največ nesoglasij v partnerskem odnosu sem doživela, ker nisem bila sposobna izraziti in uslišati lastnih potreb. Ker nisem znala prositi za pomoč.

Priznati, da sem nekoliko izgubljena. Izgovoriti: "Potrebujem čas zase." Bala sem se, da bi zaradi tega izginilo občudovanje pri ljubljeni osebi in me zaradi tega ne bi več spoštoval, cenil, ljubil.

Prevečkrat sem slišala, da moški ne marajo šibkih žensk. In premalokrat, da nočejo imeti ob sebi ženske, ki ga odriva proč, pozneje pa mu očita, da ničesar ne postori in da ni zmožen videti nikogar drugega razen sebe.

Na neki točki sem se, na srečo, nehala ukvarjati s tem, kakšno žensko si želijo moški in sem se raje posvetila temu, kakšna ženska želim biti jaz.

In spoznala, da nočem biti napadalna, jezna, zafrustirana. Nehala sem se utapljati v samopomilovanju in počasi sem začela delati korake, ki me vodijo iz vloge žrtve.

Kajti vsakič, ko sem izgubila bitko z imunskim sistemom, sem zatrdila, da bom bolje poskrbela zase, si vzela čas za počitek in užitek. Sčasoma sva bila oba utrujena od mojih praznih obljub. In uničena od viharja, ki ga je sprožila moja pretirano ponosna, vsemogočna drža.

Sedaj se učim pozorneje prisluhniti sebi in svojemu moškemu. Kadar me vpraša, če kaj potrebujem, mu iskreno odgovorim.

Začutila sem, da moje zavračanje pomoči ustvarja bolečo ločenost med nama, zato raje sprejmem njegovo ljubečo podporo, kot da ga odrivam.

In vsakič me presune, da se v tistem trenutku ne počutim šibko, ampak močno, pogumno in varno.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec