Maja Fister | 31. 10. 2019, 06:00
Nea Likar: Če stvari delaš rad, to še ne pomeni, da niso delo
Nea Likar je tisto dekle z ognjene rdečimi lasmi in pisano domišljijo. Njena strast je risba. Njene ilustracije pa boste našli marsikje, tudi na nepričakovanih mestih. V pravljicah, še raje pa v erotiki, a tudi na stenah in torbah. Kdo je torej Nea in kakšna je njena zgodba?
Ilustratorka, grafična oblikovalka, umetnica ličenja je nekaj kariernih smeri, v katerih ste se našli. Kako jih usklajujete?
Moja glavna strast je risba, zatorej bi se najraje nazvala kot ilustratorka. To je navsezadnje tudi moja izobrazba. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ravno končujem magisterij oblikovanja vizualnih komunikacij in ilustracije.
Že med študijem sem ugotovila, da je to služba, ki jo absolutno obožujem in je prava izbira. Mi je pa hitro manjkalo delo z ljudmi. Iz tega se je razvila pot umetnice ličenja. V praksi je to videti tako, da poskušam usklajevati oboje. Pridejo obdobja, ko sem veliko na setu in pridejo obdobja, ko sem za mizo in rišem.
Kako široke smeri so to? Kaj vse torej ilustrator počne?
Ilustraciji posvečam največ pozornosti. In ilustracija je zelo široko področje. Delam ilustracije za različne blagovne znamke, promocijske ilustracije, ilustracije za embalaže, modne ilustracije, tudi kot del animacij. Ilustriram poezijo, otroška besedila pa tudi ustvarjam produkte, katerih del je ilustracija.
Veliko je področij, na katerih se trudim biti aktivna. In v Sloveniji moraš pokriti kar nekaj področij, da je to lahko tvoj poklic, s katerim živiš in preživiš.
Na kakšen način iščete nove projekte?
Eden izmed zelo pomembnih načinov se mi zdijo razstave, saj se tam lahko določene stvari primerno predstavijo. Pomembni sta mi celostna zgodba in izkušnja, ki jo kot ustvarjalka lahko ponudim udeležencem razstave in s tem razširim idejo o tem, kaj vse se z ilustracijo da narediti in kaj ilustracija sploh je.
Potem so tu še družbena omrežja, ki mi veliko prinesejo. S tem, da moraš biti tam ažuren na več načinov. Z videi, drugačnimi objavami, ki imajo po možnosti osebno noto, ki prikažejo tvojo zgodbo …
Od ilustracij pravljic do erotike … Kakšne stvari najraje ustvarjate in čemu najpogosteje dajete podobo?
Pomembno mi je, da imajo moje ilustracije bogato simboliko. Rada v podobe skrijem sporočila. Mogoče me zato velikokrat ocenijo kot "ilustratorko za starejše". Še vedno pa se lotim otroških tematik in besedil, ki so mi izziv.
Rada imam bolj mračne tematike ali bolj delikatne teme, blizu mi je ilustriranje kakšne poezije. Ekstremno ljubke reči mi ne gredo najboljše od vsega od rok, ampak tudi to je izziv, ki si ga občasno zadam. Poglavitna tehnika, ki jo imam najraje, mi je še vedno svinčnik s kolažiranjem.
Združujete digitalno in ročno likovno tehniko. Kako gresta z roko v roki?
Kombiniranje obeh tehnik je postal že nek moj prepoznavni slog, ki ga najpogosteje uporabljam. Sem pa v zadnjih mesecih namenila veliko časa temu, da ponovno več slikam. To mi je znotraj tega ustvarjalnega sveta še ostalo kot moj hobi. Fascinira me ustvarjanje na večjih platnih, ko pa vsakodnevno rišem na manjše formate in zelo detajlirane podobe. Zato se trudim, da vadim in ustvarjam v obeh tehnikah – ročno in digitalno.
Znotraj tega poklica si moraš zastaviti veliko takih potovanj. Vedno moraš imeti nek izziv in možgani ti nikoli ne smejo zaspati. Iskati moraš vedno nove načine. Ne smeš se sam sebe naveličati in nasičiti.
Kako pa se ti dve tehniki v praksi združujeta? Kako bi to pojasnili čistemu laiku?
Kombiniram ju tako, da poskeniram ročno risane risbe in jih barvam ter kolažiram digitalno, z grafično tablico na računalnik. Digitalna tehnika ti pogosto vzame določeno spontanost. Ni finega občutka papirja in določenih prijetnih napak, ki se ob tem zgodijo.
Me pa zadnje leto, kot rečeno, vedno bolj vleče nazaj v ročne tehnike. Prilagodiš se. Temu, kaj se ti trenutno dogaja in nenazadnje tudi povpraševanju. Prednost digitalnega pa je tudi v tem, da kdaj pride projekt, ki ga je treba narediti iz danes na jutri, kar je zagotovo lažje in hitreje izvedljivo digitalno.
Pravite, da ljudje spet cenijo originale. Torej smo Slovenci narod, ki zna videti vrednost unikatnosti?
Bi rekla, da ja. V tem nikoli nisem videla težave. Če gledam zgolj v svoji stroki, imamo širok nabor kreativcev, ilustratorjev in prostora je dovolj za vse. Vendar pa ne smeš kar odnehati. Ves čas moraš opozarjati na to, da si še aktiven. Hitro se zgodi, da ljudje mislijo, da nečesa ne delaš več, samo zato, ker tega morda ne objavljaš na družbenih omrežjih.
Pa tudi stvari, ki jih delaš, moraš malo prilagajati dogajanju. Eno obdobje je več povpraševanja po ilustriranih majicah, drugo obdobje pa po printih, voščilnicah ... Odpira se veliko trgovinic, butikov in galerij, v katerih prodajajo ilustrirane stvari. Se mi zdi, da se na tem področju kar veliko dogaja. Nikoli nisem bila črnogleda, češ da se česa ne da.
Znotraj tega poklica je ogromno možnosti, treba pa je imeti nek svoj slog in tematiko, ki jo širše raziskuješ in treba je vztrajati. To je včasih zelo težko. Kot v vsakem poklicu so tudi v naših obdobja, ko se ti zdi, da nimaš več nič globokega za povedati. Ves čas moraš komunicirati svoje delo, zato je pomembno ostati v stiku s seboj.
Stojite za blagovno znamko Sketch. Kaj pod njo nastaja?
Sketch je moja znamka, pod katero delujem. Zakaj Sketchstudio - želim, da se poimenuje kot neko delovno okolje, v katerem zorimo jaz in stvari, ki jih ustvarjam. Znotraj Sketcha že leta delam torbice za ličila z ilustracijami. To je produkt, ki je nastal, ko sem združevala več stvari, ki jih počnem. Torej ličenje, oblikovanje in ilustracijo. To so omejene kolekcije torbic z modnimi ilustracijami, ki jih redno soustvarjam.
Potem so tu še projekti, kot so tapete, s katerimi se trenutno poleg ilustriranja poezije največ ukvarjam. Veliko je tudi tekstila, od majčk, darilnega programa, tiskanih produktov, voščilnic, koledarjev, printov ... Sketch and friends so projekti, ki jih ustvarjam v sodelovanju z drugimi ilustratorji. Delam na tem, da širim ime znamke, tudi v širše zgodbe.
Svoje delo torej opravljate kot svobodnjakinja? Na kakšne izzive ste naleteli na samostojni podjetniški poti?
Vsakodnevno se srečujem z izzivi. V nekem obdobju se z njimi soočam bolj optimistično, v drugem mi je težje. Zagotovo delam kot "one man brand". Sama po naravni nisem samotarka, rada imam sodelovanje. Verjamem, da šele tako pridemo do kakovostne poti in izdelka. Poklic ilustratorja pa je pogosto precej samotarski poklic. In to mi je pogosto največji izziv.
Tu je še usklajevanje organizacijskih stvari, tiska, promocij, fotografiranj … Čeprav je poklic kreativen, kdaj pridejo tedni, ko se zaveš, da je bilo kreative res malo, nekih drugih stvari, ki pridejo zraven, pa največ. Ampak ta poklic imam rada z vsem tem, tudi organizacijski del mi leži. Prihajam pa v obdobje, ko mi je jasno, da bom potrebovala več pomoči, predvsem pri organizacijskem delu.
Poleg tega moraš res vedno skrbeti, da se ne zapustiš. V smislu, da si moraš polniti misli z navdihom. Da ti spet zadogajajo kakšne barve, da greš na kakšno potovanje, da ne zanemariš svojih misli in osebne rasti. Brez tega je težko producirat nove stvari. Treba se je naučiti krmariti med samoto, večimi vlogami, ki jih zahteva poklic, in tem, da si vedno inovativen ter drugačen od konkurence. Da v konkurenci vidiš izziv, ne pa ovire.
View this post on Instagram
Veliko svobodnjakov se lovi tudi s postavljanjem cen za svoje delo. Na kateri točki si rečete, "Ne, pod to ceno ne grem" in kako to predstavite trgu?
Verjamem, da je vedno veliko stvari, ki se jih še moramo naučiti, znotraj vseh poklicev, ne glede na to, koliko let ga že opravljaš. Imam filozofijo, da še vedno kdaj sprejmem kakšno stvar, ki jo naredim za mojo izkušnjo in povsem zastonj. Takšno, s katero se učim, si nabiram izkušnjre, sodelujem na kakšnem zanimivem projektu.
Glede postavljanja realnih cen pa je pametno pogledati primere dobre prakse in komunicirati z drugimi ljudmi iz stroke. Ogromno je faktorjev, ki vplivajo na ceno od časa izdelave, korekcijskih ur, širine projekta, licenčnin, avtorskih pravic in tako naprej.
Ljudem je včasih težko razumeti, da se vedno plača tudi leta in leta znanja in izkušenj, ne samo produkt in čas. To jim je treba pojasniti na nek primeren način ter stati za svojim delom in izdelkom.
Kakšen je delovni proces ali urnik svobodnega umetnika?
Urniki lahko zelo variirajo in niso konsistenčni. Sestavljajo studijsko delo, kar zajema risanje, skiciranje, ustvarjanje novih produktov, delo na računalniku … In terensko delo, v kar padejo tiskarne, šivilje, sestanki, poučevanje ... Včasih tudi delo od doma, delo med vikendi in prazniki. Raznorazne meje se hitro zabrišejo, se pa trudim, da držim nek ritem, ki mi ustreza in usklajujem kreativne in "logistične" ure, saj mi zelo ustreza, da imam nek sistem dela.
Pred kratkim je izšla knjiga o Deklici, ki se je preveč smejala, ki ste jo ilustrirali po tekstu Andreja Grilca. Kako se lotite ustvarjanja projektov, kot je bil ta?
Rada sprejmem tekste o drugačnosti, sprejemanju in strahovih. Pred časom sem risala knjigo o pajkih. Všeč mi je bila, ker je bila drugačna, čudaška, pajkov pa res nihče nima rad. Rada imam take teme. Enako je bilo z deklico. Ona se je preveč smejala, kar ni bilo všeč okolici. Potem se je nehala, spet ni bilo v redu. Tu sem našla izziv.
View this post on Instagram
Ali kdaj primerjate svoje ilustracije danes s tistimi izpred desetih let? Kako se je vaš slog razvijal skozi leta?
Razlika je! Vseeno pa potem hitro vidiš, da se določena simbolika in tematike, ki so ti blizu, ponavljajo. Že pri štirih letih so mi bile živalske tematike blizu. Še danes se v ilustracijah veliko ukvarjam z izginulimi živalskimi vrstami in raziskujem medsebojne odnose. Zgodaj sem tudi kombinirala več tehnik v eno. Vedno sem bila drzna z barvo, vmes sem šla sicer bolj v monokromatsko obdobje, a barve se mi zdaj spet vračajo. Vidiš, da so nekatere stvari vedno bile tam. Se pa to lahko spreminja že zaradi trga in povpraševanja, saj se moraš temu tudi prilagoditi. Pri ilustraciji ogromno časa posvetim raziskavi. Velik del tega poklica je, da raziskuješ ozadja tem in to vključiš. Pa tudi vsakodnevna vaja je zelo, zelo pomembna.
Leta 2017 sem prav zato delala projekt 365 ilustracij, torej vsak dan v letu eno. Projekt me je veliko naučil, me motiviral, bil pa je tudi stresen. Z njim sem se tudi naučila, kako spustiti, kako reči dovolj je, končano je.
View this post on Instagram
Koliko časa vam je vzela ilustracija na dan, vsak dan v letu?
Kakšne pol ure, vsak dan. Seveda so bila odstopanja, kakšna je vzela več časa, a nekako toliko sem si odmerila za ta letni projekt.
Pa se vam pogosto zgodi, da ko pogledate kakšno že končano ilustracijo, pomislite, zakaj tega nisem naredia drugače?
Se mi. Tudi ko dam knjigo v tisk in jo nato listam, si kdaj rečem, zakaj nisem raje takole. V svojem stanovanju imam ilustracije le v eni sobi, prav zato, da jih ne gledam preveč. Sama sebi sem največji kritik, kar je sicer prav, vendar se učim tudi spustiti in se ne preveč navezati nanje. Seveda pa imam tudi dela, ki jih vedno rada vidim in so mi posebej pri srcu.
Katera so torej ta, ki so vam najbolj pri srcu?
Določeni originali in skice, ki jih shranjujem, so mi zelo blizu. Tudi neki mejniki, kot je na primer tapeta v lokalu Ambient v Celju (op. p na spodnji fotografiji), od katerih sem se precej naučila, so mi zelo dragi. Pa ena od stenskih ilustracij na tapeti, ki sem jih zdaj imela na razstavi v Atelje Galeriji z naslovom Blooming in togetherness (op. p na spodnji fotografiji).
View this post on Instagram
View this post on Instagram
To poletje sem se lotila tudi projekta 100 days of better me, torej 100 dni boljše mene. Za zdaj še zelo razmišljam, kako ga pokazati. Mi je prav tako zelo blizu in je oseben projekt.
Torej ga še nikjer niste pokazali?
Ne. Projekt je končan, nastajal je 100 dni in je zelo oseben cikel. Tu se nisem omejevala s časom za ustvarjanje. Za mano je zelo težko življenjsko obdobje, kar je zelo razvidno v teh zgodbah, tehniki, ki sem jo izbrala, in sporočilnosti, ki jo podobe nosijo.
Tudi iz najtežjih delov življenja se pogosto kaj rodi. Bolečina in temačna obdobja so nekaj, čez kar gremo vsi. Te zgodbe nosimo vsi. Sicer mislim, da iz bolečine ne nastajajo nujno vedno najboljše stvari v ustvarjanju, kot si marsikdo mogoče misli, ampak zagotovo se v tem zgodi ogromno sprememb. Spremembe so pa vedno kreativen odskok. Tako da morda zgornjo trditev po tej izkušnji negiram sama sebi. Tudi ta kreativen del je lahko meditativen. Skozi to se lahko marsikaj zaceli, saj si vzameš čas zase in svoje misli. To se tudi nekje pozna.
Kar delaš, te lahko tudi zdravi. In ti s tem koga drugega.
Močna sporočila je zadnje čase pri pripisih k vašim ilustracijam opaziti tudi na vaših družbenih omrežjih. Zanimivo je, kako lahko tudi ilustracija stoji zase brez spremnega besedila, pa jo vsak lahko prebere malo drugače, čeprav to ni njen prvotni namen …
Del moje magistrske naloge je, da delam dve knjigi brez besed. In opažam, da imamo ljudje težavo z branjem zgolj vizualnega, ki ni pospremljeno z besedo. To so stvari, ki jih opažam tudi v oglaševanju in fotografiji. Zasičeni smo s tem, da mora biti vse razloženo na več načinov. Če je tam samo podoba, smo zmedeni. Besedila zato dodam, da usmerim ali odprem neko možnost branja in razmišljanja.
Ilustracija načeloma stoji za neko idejo, zgodbo, besedilom. To je tudi razlika med ilustracijo in sliko. Zato jo pogosto pospremim s kakšno besedo. Na razstavah ljudje včasih razberejo kaj čisto drugega od tega, kar sem sama hotela povedati. Vendar se vprašaš, imajo prav ali narobe? V bistvu si vsak lahko predstavlja, kar si želi. Pozdravljam to. Sicer niti ne delam nekih zelo abstraktnih stvari, se pa rada igram z velikostmi določenih bitij in objektov. Na primer ogromne dlani, majhni svetovi na njih. In tu je lahko veliko interpretacij. Ljudje so v njih videli vse, od feminističnih teorij do česa čisto tretjega. In to je zanimivo.
Mi je pa pomembno, da izpostavim ozadje. Pri ciklu, v katerega sem začela vpletati izginule živalske vrste, je pomembno, da razložim, da ptiča, ki je upodobljen, na svetu ni že vrsto let. To so dodane vrednosti, ki želim, da so razbrane. To je simbolika, ki jo sama poudarjam.
Si ideje za nove projekte, ki vam šinejo v glavo, kam zapisujete?
Poskušam si. Včasih se to zgodi med vožnjo, ali ko se ravno zbudim in pozabim. Ampak potem pride nazaj. Moji "aha momenti" so pogosto povezani z vodo. Ko sem v dilemi, te najpogosteje razrešim pri kakšni reki, morju, valovih ali pa samo pod tušem in celo med pomivanjem posode. Nekaj je na vodi. To mi potrjujejo ljudje z različnih področij.
Marsikateri poklic je veliko bolj kreativen, kot si predstavljamo. Niso kreativni samo naši poklici. Na splošno se mi zdi ta beseda kar malo obrabljena. In veliko ljudi z drugih vetrov mi pravi, da tudi sami pod kakšnim tušem rešijo največ dilem.
Seveda pa včasih ne pomaga niti to. Včasih pomaga adrenalin, tisti rok za oddajo.
Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o ustvarjalcih in svobodnjakih?
To, da uživamo v kreativnem neredu. Jaz ne, res ne. Pogosto se nas drži tudi ta "luftarska" nalepka. Ko kakšen projekt delam od doma, imajo ljudje pogosto v mislih, kot da imam zdaj vedno nek prost čas. Malo se zamejijo meje med delom in prostim časom.
Če stvari delaš rad, ne pomeni, da niso delo.
Kako pomembno je, da tudi v odrasli dobi še znamo skočiti v svet domišljije?
Zelo! Vse nas vabi v to. Več vlog, mask in urnikov, kot imamo, bolj na drugi strani to potrebujemo. Že sam trg povprašuje po svetu domišljije, torej ga potrebujemo. Toliko je vsega, toliko je materialnega, toliko je neosebnega. Zato se tudi vedno bolj nagibamo v iskanju handmade daril, k osebnim prijemom, se vsaj napaja z drugim. In zato ne smemo pozabiti na “pobeg” v hram domišljijskega hedonizma. Naj bo to dobra razstava, koncert, knjiga, svet narave, ples, film in ilustracija. Vsi to potrebujemo.
Na katerega od svojih projektov ste najbolj ponosni?
Veliko mi jih je pri srcu, poleg vseh, ki sem jih že omenila. Zadnje mesece zelo uživam v risanju tapet. So mi izziv. In seveda Sketch produkti, ki jim zdaj iščem mesto, da bodo do konca leta na voljo na večih koncih. V zadnjem letu sem se popolnoma predala svojemu kreativnemu poklicu, saj sem ga prej usklajevala še z drugo službo. Zato sem ponosna predvsem na pot, po kateri pogumno hodim, kot tudi na marsikateri sad, ki ga ta izbira in pot obrodi.
Nei Likar in njenem delu lahko sledite na Instagramu @sketchstudio_nealikar ali Facebooku.
PREBERITE ŠE: Danica Badovinac: Slovenka, ki si je v Indoneziji ustvarila družino in službo ALI Tisti, ki so šli, nam tega ne bodo zamerili