Damjan Kozole: "Vedno te nekje čaka tvoja preteklost"

Tako veliko, da sem o filmu morala spregovoriti z režiserjem. Neprimerljivo bolj pomirjen od vseh likov v filmu je Damjan Kozole mirno srkal čaj in brez ovinkarjenj povsem odprto odgovarjal na moja vprašanja. Bolj je bil to pogovor kot intervju. Pravkar je prebolel zoprno virozo, po kateri se kar ne moreš spraviti k sebi, a vseeno je bilo v njem zaznati veliko zvedavosti.

Med najinim pogovorom je opazoval dogajanje okrog naju v lokalu ter na koncu, ko sva končala 'moj del', tudi sam začel spraševati. Kot da je ves čas na preži za trenutki. Zdaj vem, zakaj lahko ustvarja tako poglobljene filme, zakaj mu uspe ustvariti film, ki še dolgo ne gre iz glave. Čeprav je videti minimalističen, kot Polsestra.

Zakaj ste izbrali polsestri? Ali ju poznate? Kaj je bil povod za ta film?

Poznam nekaj podobnih zgodb, a povod je bilo pravzaprav razmišljanje o človeških značajih, o situacijah, s katerimi večina ljudi, ki živi v nekih normalnih odnosih, nima veliko stikov, ali pa o tem ne govori; večina nima težav z izkazovanjem čustev naklonjenosti. So pa ljudje, ki v življenju preprosto naletijo na blokado.

Zaradi raznih vzrokov, predvsem pa zaradi družinskih odnosov in tudi zaradi zamer, ki se lahko prenašajo iz generacije v generacijo. V njih se to naseli tako globoko, da niso več sposobni kazati čustev naklonjenosti, niso sposobni komunicirati z ljudmi in to je tisto, kar me je zanimalo v tem filmu. Človeški značaj.

Vsaka, še tako majhna zgodba, je za nekoga pomembna. V Polsestri gre za tako majhno, vendar pomembno zgodbo. Sovraštvo in zamere, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, ne da bi jih sploh še reflektirali, je nekaj, kar ni le intimna, temveč tudi kolektivna travma slovenskega naroda. V teh razmišljanjih sem videl izziv za film.

Mislite, da smo Slovenci zelo zaprti? Prej ste rekli, da večina družin zna izražati čustva, a odločili ste se, da dogajanje postavite v osrednji del Slovenije, v Ljubljano …

… zgodba se samo razrešuje v Ljubljani, travme pa prihajajo iz periferije, v tem primeru iz Izole. V Ljubljano smo skoraj vsi od nekod prišli. Jaz sem prišel iz Krškega. Vsi moji prijatelji so od nekod prišli. Ljubljana je mesto, v katero smo vsi od nekod prišli in v katerem potem rešujemo in razrešujemo svoja življenja, svoje travme in konflikte.

Slovenci smo precej zaprti ljudje. Ogromno je zamolčanih stisk, tragedij, zgodb. Veliko je patoloških odnosov. Recimo nasilje v družini, o katerem se dolgo ni govorilo, ker so to pač »družinske zadeve«. O tem se je končno le začelo govoriti in tega se dotika tudi ta zgodba. Pomembno se mi zdi, da film odpira tudi takšna, intimna vprašanja o mračni strani človeške narave.

Zelo dobro vam je uspelo. Najbolj me je navdušilo 'človeško ogledalo', ki odseva skozi ves film in je tako vrhunsko izpeljano, da v krohotanje spravi celo dvorano.

Hvala. Hotel sem narediti film, ki bo nelagodje človeške eksistence razbijal s humorjem. Kot sem že večkrat rekel, živimo v nevarnih časih, ko na površino prihajajo norci in psihopati in vse, kar nam preostane, sta sočutje in humor. To je film o sočutju skozi humorne prizore.

Prideš v leta, ko začneš razmišljati o svojem življenju in prideš do preprostih zaključkov. Življenje je kratko: nekaj filmov, ki si jih posnel, nekaj tisoč filmov, ki si jih videl, in nekaj ljudi, ki si jih imel rad. In to je približno to. In to te pripelje do tega, da tudi v filmih likom daješ podobna razmišljanja.

Moji liki so vedno sestavljeni iz fikcije, iz dela mene in iz dela ljudi, ki jih poznam, od blizu, ali pa včasih zelo površno, včasih koga samo bežno ujameš in začutiš filmski karakter. Vedno bolj me zanimajo predvsem karakterji. Ko pišeš scenarij, seveda pišeš fikcijo, vendar vedno govoriš tudi o svojih izkušnjah. Če te izkušnje niso avtentične, če niso doživete, se to v takšnem minimalističnem filmu takoj začuti.

Torej je res, da je prav vse v vaših filmih avtentično, čeprav niste sami šli skozi vse, kar se dogaja vašim likom? Poiskali ste celo prava neprijetna, klavstrofobična stanovanja. V Izoli in Ljubljani. Zanimivo je bilo, kako podobni sta si bili stanovanji. Omara sicer ni bila ista, ampak … ta hlad, ki ga odseva dom, začutiš tako v Ljubljani kot  pri mami.

To ste dobro opazili. Zanimivo je, kako se ljudje, ki živijo v nekem estetskem okolju, v tem primeru je to prazno, hladno stanovanje, lahko preselijo na drugi konec sveta in si tam oblikujejo tako rekoč enako stanovanje. Saj veste, pred samim sabo in pred svojimi izkušnjami iz otroštva preprosto ne moremo pobegniti.

Strupeno, toksično ozračje, ki ga je imela Irena z mamo doma v Izoli, v Ljubljani nadaljuje s polsestro. To so vzorci, ki se nam v življenju kar naprej ponavljajo in jih zelo težko presekamo. Ponavljajo se nam tako v karakternih lastnostih kot v človeških odnosih in razmerijih. Kot otrok ali najstnik si prisežeš, da nikoli ne boš takšen kot moja mama ali oče.

Ko pa si enkrat star 35 ali 40 let, vidiš, da ješ na isti način kot tvoj oče, hodiš na isti način kot tvoj oče, da so tvoja razmerja z ljudmi podobna, kot jih je imel tvoj oče, in takrat se zaveš, da sam pred sabo ne moreš pobegniti. Vedno te nekje čaka tvoja preteklost.

Koliko je vaših korenin v filmih, če vam o tem ni pretežko govoriti?

Ne, ni mi težko govoriti o tem. V vsakem filmu se na nek način razgaljam, v vsakem karakterju je najbrž del mene. Ne bi ga znal napisati, če vanj ne bi dal neke svoje izkušnje. Te izkušnje k sreči niso tako boleče, kot so često v mojih likih, vendar vseeno obstajajo strahovi, frustracije, bolečine, ki so univerzalne, ki jih čuti večina ljudi, najbrž je to empatija.

Ni treba, da se krivica dogaja tebi, lahko se dogaja nekomu drugemu. Vse to so stvari, o katerih se mi zdi pomembno, da govorimo o njih skozi film. Film ni samo zabava in akcija. Vsi ljudje ne nosijo svojih čustev na pladnju, marsikdo čustva potlači, pa vseeno zelo intenzivno čuti. Ti ljudje me najbolj zanimajo. Film je lahko tudi terapevtsko raziskovanje anomalij in frustracij, ki bi se jih radi znebili ...

Pa vam je skozi film uspelo spremeniti kakšno svojo anomalijo? Vam je uspelo skozi umetnost preobraziti vsaj kakšen delček sebe?

To je približno takole: vedno je veliko lažje biti bolj pameten za druge kot zase. Seveda se skozi filmsko ustvarjanje tudi samoanaliziram. Včasih še preveč. Vsak film je neke vrste avtopsihiatrična analiza. Vedno, v vsakem filmu, potrebujem točko identifikacije, da v njem vidim lastno pozicijo.

Pri Polsestri je bila to kombinacija izkušenj mojega odnosa z bratom in hkrati izkušnja očetovsta. Moj sin je star približno toliko, kot sta stari junakinji v tem filmu. Zelo lahko si predstavljam, kaj bi bilo, če bi se od nekje pojavila polsestra, kako bi se ti odnosi naenkrat vzpostavljali iz ničesar, iz niča, ki ni bil grajen nikoli prej. Lepota medčloveških odnosov je, da se ti odnosi gradijo, saj ne moreš nenadoma reči: zdaj pa so. Lepota in težavnost odnosov je prav v tem, da se počasi gradijo in hitro rušijo.

V filmu je ogromno sovraštva. Mama Albanka pa je poosebljena ljubezen …

Liki nosijo vsak svoje frustracije. Na eni strani je Irena, starejša polsestra, zaznamovana z bolečino mame, ki ostane trideset in več let zataknjena v sovraštvu in ne želi stopiti iz njega. Irena je pravzaprav prevzela sovraštvo iz solidarnosti do mame, kar zveni absurdno, vendar je takšnih vzorcev ogromno.

Na drugi strani imamo Nežo, mlajšo polsestro, ki ima izrazit občutek nepripadnosti tej družbi. Prepričana je, da je zaznamovana s tem, da je njena mama Albanka. Njena travma je zavedanje (in v majhnem mestu je to še veliko bolj opazno), da je že samo s tem, da obstaja, fizični dokaz očetove izdaje. Da je na drugi strani nekdo, ki zaradi tega trpi.

Potem je tukaj oče, ki se nikoli ni znal soočiti z zapleteno situacijo. Ampak če se o problemih ne pogovarjaš, jih samo potiskaš pod preprogo, enkrat morajo udariti na plan, z vso silovitostjo.

In potem mama Albanka, očetova druga žena, ki se ravno tako zaveda, da je zaradi ljubezni uničila življenje neki drugi ženski in to kompenzira z nežnimi čustvi ... Komplicirano, tako kot je to često v življenju.

Obenem ste predstavil dve slovenski mesti, ki ju vsi poznamo, zelo drugače, kot smo vajeni.

Čisto začetna odločitev je bila, da del zgodbe postavim v Izolo, preprosto zato, ker imam rad morje pozimi. Rad imam praznino in veter. Zame je pravo morje pozimi, morje poleti mi je banalno. Vedno me navdušujejo obmorska mesta, ki so pozimi skoraj prazna.

Ko ob petih popoldne ni nikjer nikogar več. Ko so kafiči prazni. Ko so ljudje zapeti v bunde in kapuce, da jih sploh ne spoznaš. Najlepše mi je, kadar piha burja.

In na drugi strani Ljubljana, v katero smo vsi od nekod prišli. Hladna, brezosebna podnajemniška stanovanja. Šiška, ki daje iluzijo, da je Ljubljana veliko mesto. Svet, ki ga jaz poznam, ljudje, ki jih jaz poznam, smo vsi prišli sem, v Ljubljano študirat in potem tu ostali.

S tem so povezani posebni občutki prihodov in odhodov v Ljubljano in 'domov'. Ta občutek je bil pri meni vedno povezan z nekim nemirom, ki ga ne znam natančno definirati. V tem filmu pa sem ga želel ujeti. Obe sta v izgubljenem položaju, znajdeta se v majhnem in praznem stanovanju, ki deluje kot kolodvor, deluje samo začasno, kjer čakaš, da boš šel nekam naprej. Težko je živeti brez občutka, da imaš nekje svoje gnezdo.

A v Ljubljani smo vsi prišleki najprej živeli tako.

Ja, vendar Irena ni več tako mlada, v filmu ima 33 let. To je obdobje, ko imajo številne njene vrstnice verjetno že otroka, imajo stanovanje, avto, vse te materialne stvari  … Vsemu temu se je zavestno odrekla.

Tisto, kar mi je bilo najbolj všeč pri tem liku, je prav to, da so ljudje, ki so pripravljeni vse, kar imajo, zavreči zaradi ideje, zaradi dostojanstva, zaradi občutka, da se jim godi krivica.

In si kljub materialni varnosti in lepemu stanovanju pri možu izbere tisto neprijazno najemniško stanovanje, ki me je spominjalo na stanovanja, v kakršnih smo živeli tudi mi, prišleki, ko smo začeli živeti v Ljubljani.

Tudi jaz sem imel podobno izkušnjo. Stanovanja, v katerih sem bival na začetku, so bila obupna. Vem, da se je ta situacija danes samo še poslabšala. V filmu se omenja Airbnb, ki je opustošil stanovanjski trg. Izrinil je mlade in študente, najbolj vitalen del prebivalstva, na periferijo, ker si enostavno ne more privoščiti življenja v središču mesta.

Airbnb je na začetku morda funkcioniral kot poceni nastanitev in preprost zaslužek za tiste, ki potrebujejo dodatni denar, danes pa se je brez dvoma sprevrgel v metaforo o pohlepu, ki za sabo pušča pravo opustošenje, ustvarja mesta-kulise in generira hudo stanovanjsko problematiko, predvsem za mlade.

Poglejte si center Ljubljane ali Izole, kjer si normalen človek najemniškega stanovanja ne more več privoščiti. Vprašanje je, zakaj je sploh potrebno toliko turizma, mar ni to še ena slepa ulica neoliberalizma, ki daje lažen občutek, da nam je v življenju uspelo?

Kakšen je uspeh, da si kupiš poceni letalsko karto, najameš poceni Airbnb in mlatiš paštete v tujem mestu, medtem ko domačini zaradi tvojega užitka dobesedno nimajo kje živeti? So središču Ljubljane res potrebne horde turistov, ki največkrat ne vedo niti tega, ali so v Ljubljani ali v Pragi? Jaz mislim, da ne. Skupnost, družba in razvoj mesta od tega nimajo nič.

Pa je bilo težko najti stanovanje za snemanje v Ljubljani? Na snemanje filma v studiu ne pristajate …

Ja, težko je bilo najti stanovanje za najem, saj pravim, da to postaja vedno težje, ne samo za najem, tudi za snemanja filmov. Pa še zelo specifično stanovanje smo iskali. Vmes smo že skoraj obupali.

Čeprav bi bilo najlažje te prizore posneti v studiu, sem vztrajal, ker sem prepričan, da v studiu nikoli ne bi dobil prave vizualne, pa tudi igralske atmosfere in pravega občutka klavstrofobičnosti in utesnjenosti.

Majhno stanovanje pa za snemanje povzroča ogromno težav in ovir. V našem primeru razen igralk, kamere in mikrofona ni bilo prostora za nikogar več. Stiskali smo se po stopnišču.

Potem pa je prišel prvi sosed in vprašal, kaj delamo. Ko smo mu povedali, da snemamo film, je rekel, da dela v Avstriji in pride domov samo enkrat na teden prespat in nam je ponudil svoje stanovanje. Kar nismo mogli verjeti, da so še ljudje, ki imajo radi film in ki brez kompliciranja pomagajo.

Kot sva se prej pogovarjala, včasih so odnosi težavni in brezupni, včasih pa je vse tako preprosto. In ravno zato je življenje tako zanimivo.

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev