“Ko ženski odvzameš moč, odvzameš moč celotni družbi” (o nosečnosti v Sloveniji z Urško Repnik)

Kot se je takrat želja po podpori žensk v tem najranljivejšem obdobju vzbudila v meni, se je vzbudila tudi v Urški Repnik. Najini poti sta kljub istemu cilji zavili vsaka v svojo smer, a vsakič, ko se pogovarjam z njo, začutim, kako malo bi bilo potrebno, da bi bil svet čudovit. Če bi bilo na njem le več takšnih, kot je Urška. 

Urška, pred petimi leti si se odločila, da boš diplomo iz češkega jezika postavila v kot in se kljub pričakovanjem družbe, ki narekuje urnik od osmih do štirih, podala na pot za svojim srcem. Danes si svetovalka za dojenje, poporodna doula in soustanoviteljica prve spletne šole za starše. Ko nosečnica danes na spletu karkoli vpraša, jo mamice kmalu napotijo k tebi. Si zaveznica stotine slovenskih žensk. Kje se je vse začelo? 

Pred osmimi leti sem zanosila. Želela sem si lepega poroda, zato sem se nanj zelo aktivno pripravljala. Prebrala sem kup literature, hodila na priprave na porod in si celo omislila doulo, ki je bila moja porodna spremljevalka. Naredila sem vse, kar se je v tistih časih dalo narediti za lep porod. In res. Porod je bil čudovit. Če bi lahko, bi ga še večkrat ponovila. 

S sinom sem zaradi lepega poroda nemudoma začutila močno vez, istočasno pa sem dojela, da se nisem niti malo pripravljala na poporodno obdobje. Dojenje nama ni steklo. Tudi ko sva prišla domov, je bilo grozno. Danes se tega obdobja spominjam kot enega najtežjih v mojem življenju. Nihče me ni opozoril nanj, niti malo nisem bila pripravljena. 

Nekje v sebi sem čutila, niti se ne spomnim, nisem kaj dosti razmišljala, samo čutila sem, da bom dojila in da potrebujem pomoč. V porodnišnici je nisem dobila. Ko sem spraševala mamo in teto, mi tudi nista znali kaj dosti pomagati, saj sami nista dojili ali sta dojili le kratek čas. Niti ne vem, kako mi je uspelo, ampak na koncu mi je. 

Najprej sem želela nosečnicam pomagati pri pripravi na porod, zato sem začela pisati Pod srcem in predavati na temo porodnih želja. Potem sem videla, da je dojenje večji problem, zato sem se usmerila v to.  

To ni bilo prelomno obdobje samo zate, nekje v istem času so se začele pojavljati zasebne šole za starše, predavanja na različne teme, blogi, zapisi. Zakaj misliš, da si ena izmed tistih, ki ji je bolj uspelo? 

Uspelo, hmm. Če govorim iz podjetniškega vidika, so šole za starše in podobne pred in poporodne pomoči dobra tržna niša. Kaj ene loči od drugih pa ne vem. Mogoče vrednote. Ena od pomembnejših stvari, ki sem si jo oz. sva si jo skupaj z Marino (P. Frangež, soustanoviteljico šole za starše Veva) jasno začrtali, so bile vrednote, ki jim bova sledili in od njih ne bova odstopali. 

S tem mislim predvsem na to, da sva se odločili, da bova raje rasli počasi in delali na kakovosti ne na masi, kot da bi se odločili za sodelovanja s podjetji, ki ženske nagovarjajo iz drugačnih stališč kot midve. 

Privlačiva ljudi, ki jim lahko dava vsebino, ne sponzorske vrečke. 

Kdo je vajina ciljna skupina?

Na začetku vse ženske, ki lahko brezplačno prebirajo najin blog in dobijo vse osnovne informacije. Nato skupaj z drugimi članicami nudiva precej močno podporo v Facebookovi skupini, v kateri odgovarjamo na vprašanja in pomagamo pri izzivih. Šola za starše oz. moj obisk, moja podpora na točno določenem primeru, je šele tretji korak. Tukaj gre ponavadi za zelo ozaveščene ženske, ki poznajo osnovne informacije, že vedo kje poiskati pomoč in kaj spraševati. 

Zakaj misliš, da je v porodnišnicah v Sloveniji danes tako stanje? Zakaj ženske ne zaupajo strokovnemu osebju? 

Težko bi govorila o celotnem sistemu. Že zdavnaj sem se odločila, da sistema ne morem spreminjati. Lahko pa delujem na drugem področju, ki mu rečem pleme žensk.

Kar se dojenja tiče, mislim, da je veliko neznanja. Čeprav se zadeve odvijajo na bolje, to vem, je to še vedno sistem stekleničk. V porodnišnici jih prinesejo brez večjih pomislekov. 

Gre za to, da se danes že učijo, da stekleničke lahko ovirajo dojenje. Ampak kaj to pomaga, če se ne učijo, kako pomagati dojiti? Odmakniti stekleničke ni rešitev, če ženska nima podpore pri dojenju. 

Zaradi splošnega ozaveščanja ženske že prepoznajo, kdaj se jim govori neresnica, kdaj se jih prepričuje v nekaj, kar je zastarelo. 

Moram pa poudariti, da je tudi v porodnišicah vse odvisno od posameznika. Od pristopa ženske in od osebja, na katerega naleti. Tudi v porodnišnici imaš lahko zelo lep porod. Samo glasne moramo biti, poznati svoje želje, svojo moč in aktivno sodelovati pri porodu. 

Za širjenje informacij si dobro izkoristila družbena omrežja, ki so lahko dobro orodje za dostop do mamic, obenem pa so nevarna, saj lahko vsak napiše svojo zgodbo in s tem vpliva na širše mnenje. 

Facebookove skupine so bile na začetku moj vir informacij. Videla sem, o čem ženske razmišljajo, kaj jih skrbi, kje iščejo odgovore. Moje znanje je bilo takrat že preširoko, da bi se lahko spet vživela v obdobje prve nosečnosti in mi je to prišlo zelo prav. S svojimi odgovori sem mnogim pomagala in tako sem si počasi zgradila ime. 

Družbena omrežja pa so lahko tudi zelo nevarna. Predvsem poporodno obdobje se mi zdi zelo slabo pokrito. Opažam veliko popolnosti, veliko prikrivanja težkih trenutkov materinstva, hitro natreniranih poporodnih teles, sprenevedanja … Ženske na videz (in glede na klike in všečke) veliko bolj zanima, kakšen voziček si kupila, kot to, da imaš prerezan presredek. 

To, koliko ženska trpi, ko ima prerezan presredek, je premalo senzacionalistično. 

Kako smo ženske na to pristale? Zakaj nam je bolj pomemben material kot naše počutje, naše telo? Govoriva o polovici človeštva, ki je tiho in ne govori o povsem naravnih stvareh. 

Ker smo zaspale. Ker so nam odvzeli moč. Pred sto leti so se porodi preselili v porodnišnico. Definitivno ogromno pozitivnih sprememb: higiena in manj smrti. Ampak zdravniki so porod in obdobje po porodu zaradi tega bili primorani sistemizirati. Določili so na koliko ur se mora otrok dojiti, koliko mora tehtati, kako se mora obnašati. To je povzročilo, da so ženske izgubile moč. 

Redko katera ženska je še v stiku s svojim materinskim instinktom. Zaradi tega si ne zaupa, se ne posluša in si ne verjame. 

To so izkoristili tudi prodajalci. Nikogar ni lažje prepričati v nakup, kot žensko, ki bi za svoje otroke naredila vse in je prepričana, da dela nekaj narobe. Z izdelki, ki naj bi jim pri teh problemih pomagali, mnogi dobro služijo. In taisti ustvarjajo nove probleme, da lahko prodajajo nove izdelke. Pomoč pri uvajanju goste hrane, pomoč pri spanju, pomoč pri navajanju na kahlico, pomoč pri … In me jim nasedamo, ker stalno dvomimo vase. 

Kako se tega problema lotevaš ti? 

Počasi, a vztrajno. Grem od ene do druge in konkretno pomagam. Po eno in eno žensko prebujam. Učim jih zaupati si. Ko zaupaš sebi, slišiš sebe. 

Zaupaj si, draga ženska! Če bi rada rodila na vseh štirih, si zaupaj in poišči podporo pri tem. Če bi rada dojila, si poišči podporo pri tem. Če želiš lepši odnos, si zaupaj, tako pristopi. Če bi si bolj zaupale, bi bil svet danes drugje.

Verjamem, da bo svet veliko lepši, ko bodo ženske spet prebujene. Morda bodo to že naše hčerke.

Če bi bila še enkrat noseča, kaj bi spremenila? 

Veliko bi brala, hodila bi na sprehode, skrbela zase, veliko bolj, kot sem. Spet bi šla na priprave in se na porod dobro pripravila. Bolj bi si zaupala. Predvsem pa bi varčevala za po porodu. Hrano bi si pripravila vnaprej ali jo naročala. Bownovo terapevtko bi imela na primer. Svetovalko za dojenje, poporodno doulo. S partnerjem bi pripravila poporodni načrt in ga vključila. 

V času nosečnosti bi naredila vse, da bi imela lepo poporodno obdobje.  

Kako je z dojenjem v Sloveniji? Je še tabu tema? 

Se mi zdi, da ne. Da je lepo sprejeto. Sploh glede na to, da živimo v svetu stekleničk. Stekleničke so na vsakem koraku, tudi kot simboli na previjalnicah in kot okraski na oblekah. 

Bolj je problem v strokovni podpori. Začne se v porodnišnici. Sestre nimajo časa, da bi se lahko ukvarjale s pomočjo doječim mamicam. Nadaljuje se s patronažnimi sestrami, ki nekatere nimajo dovolj znanja oz. nekaterih delo z dojenčki sploh ne veseli. Utrujene so, ker so pred tem oskrbele starejšo osebo ali celo umirajočega človeka. Za moje pojme, bi morale obstajati patronažne sestre, ki bi skrbele samo za mamice po porodu in njihove dojenčke. In bi bile tudi svetovalke za dojenje ali pa bi imele eno svetovalko s sabo.

Žalostno je, da je dojenje največji tabu v teh krogih, ki bi morali mladim mamicam pomagati. 

Svetovalk za dojenje se bojijo. Nekateri nas imajo kar za čarovnice. 

Mislim, da to izhaja iz tega, ker vejo, da ne vejo dovolj. Skrbi jih, da bomo izničile njihovo delo. Ampak me si v resnici želimo samo sodelovati. 

Kaj pa dojenje v javnosti in dojenje otroka starejšega od enega leta?

Dojenje sploh ni vezano na starost. Kaj je v resnici razlika med 364 dni starim otrokom in 400 dni starim otrokom? Če otrok pri dveh letih pije kakav, nam ni nič čudno, če pa se doji, je pa čudno.

Mleko svoje vrednosti ne izgubi nikoli, vendar je treba upoštevati tudi psihološki vidik. Ta pa se gleda individualno, ni vezan na starost. Če je dojenje način, na katerega se malček zvečer pred spanjem pocrklja, potem ni nič narobe, če pa je dojenje edini način, s katerim se triletni otrok lahko umiri, potem je to lahko problem. 

Kot svetovalka za dojenje pomagam pristavljati, pomagam pa tudi odstavljati. 

Glede dojenja v javnosti je problem. Dojke dojemamo kot seksualni simbol, Freuda imamo, ki prepričuje o nevarni navezanosti in avtomatično jemljemo dojenje v javnosti za neprimerno. Čeprav je popolnoma naravno. Se pa ozavešča. Počasi. 

Porod, dojenje, vzgoja. Toliko pravil, toliko alternativ. Zdi se mi, da smo mamice ves čas ogrožene, ker se nam stalno zdi, da nekaj delamo narobe. Ko se primerjamo, ko primerjamo svoje otroke, smo redkokdaj prepričane, da delamo prav. Zato je med ženskami sploh ogromno enega kreganja. Ker si ne zaupamo, ker se počutimo ogrožene. Ves čas.

Ja, res je. Če bi se samo pogovarjale in priznale. V to smer se trudim. Mamice imamo občutek, da smo same v tem in nas bodo vsi drugi samo obsojali. Zdi se nam, da ne bomo dovolj dobre, da delamo stvari narobe. Ker so nam vzeli našo moč. 

Najprej so vse skupaj sistemizirali (še enkrat poudarjam, da je to prineslo ogromno prednosti, ampak danes že vemo, da bi lahko mariskaj prilagodili posamezni ženski), potem so našo ranljivost v najbolj občutljivem obdobju izkoristili prodajalci. Danes se ženske, namesto na porod in poporodno obdobje, pripravljamo predvsem materialno. To je zgrešeno. 

Zaupati si. Zaupati v moč lastnih teles. Zato smo bile narejene. Samo zaspale smo. Vztrajam pri prebujanju. Ena po ena. 

Z Urško nama je prehitro zmanjkalo časa. Po intrevjuju jo je najbolj skrbelo, da bo izpadla pocukrana in dramatična. Še ena ženska stvar, ki si je niti tiste najbolj prebujene, ne upajo več privoščiti. Urška, čudovita ženska si in meni si izpadla vrhunsko. Če bi bila moški, bi ti močno stisnila roko in ti prikimala v potrditev vseh tvojih besed. Ker pa sem ženska, se ti zahvaljujem iz srca in te objemam, ker si tako zelo topla, nežna, ljubeča in ženstvena! Svet potrebuje ženske, kot si ti! 

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec