Zala in Gašper: "Po vsaki težki situaciji je najin odnos še bolj trden"

Zlobni komentarji in velika pričakovanja ju sicer niso pustili ravnodušna, vendar sta uspela najti ravnotežje in preliti svoja občutja v glasbo. Pred kratkim sta izdala album 4, ki ga bosta 27. februarja in 27. marca predstavila v Ljubljani in Mariboru.

Zmaga na EMI je bila najbrž velika preizkušnja za vaju. Kako se je vajino življenje spremenilo po tem?

Zala: Ogromno sem se naučila o sebi in o ljudeh okoli sebe, o glasbi in glasbeni industriji. Spoznala sem tudi, da iskrenost ni vedno zaželena. Čeprav je bilo preteklo leto zelo valovito, sem bogatejša za številna spoznanja. Ko sva predala nagrado na EMI Ani Soklič, sem se počutila olajšano.

Gašper: Po EMI sva imela 30 koncertov, ker nisva želela pretiravati z nastopanjem, saj sva imela veliko drugih obveznosti. Nastopala sva na Dunaju, v Moskvi, na Nizozemskem in vsa prizorišča so bila polna. Za relativno nova glasbenika na glasbeni sceni je to uresničitev sanj.

S slovensko glasbo sva navdušila občinstvo v tujini celo bolj, kot z najino glasbo v angleščini. To je odlična popotnica za nadaljnje ustvarjanje, saj je za naju zelo dragoceno, da lahko materni jezik širiva na takšen način.

Dosegla sva tudi to, da spadava pod najmočnejšo divizijo založbe Universal Music. V ZDA in Kanadi sva zdaj pod divizijo Republic Records, kar pomeni, da sva v isti kategoriji kot Drake, Ariana Grande, Taylor Swift. Vse pogoje imava, zdaj morava le ustvarjati glasbo.

Kar pa verjetno ni tako preprosto, kot se sliši, saj glasbena industrija zahteva od glasbenikov veliko več kot le ustvarjanje glasbe. Kako se znajdeta v mehanizmu konstrukcije glasbenih zvezd?

Zala: Presenetljivo je, kako hitro se situacija spremeni. Sprva večinoma ustvarjaš glasbo, nato pa skorajda ni več časa za to. V zadnjem letu sva se večinoma ukvarjala z drugimi stvarmi, z intervjuji in nastopi, razen takrat, ko sva zaključevala album.

Želim si, da bi lahko samo ustvarjala, vendar obenem razumem, da je potrebno skrbeti tudi za promocijo, če želiš, da ljudje spoznajo tvojo glasbo. V zadnjem letu sva se navadila na vse, kar spada h glasbi, hkrati pa se še bolj zavedava, kako pomembno je za naju ustvarjanje.

Delujeta čista in krhka. Kako vaju pritisk, ki je sledil po EMI, ni zlomil?

Zala: Na neki točki me je zlomil. Čeprav ti vsi svetujejo, da ne beri, kar pišejo o tebi, je to težko. Sedaj se na te stvari odzivam drugače. Skušam si predstavljati človeka, ki sede za računalnik in si ustvari uporabniško ime, da lahko piše negativne komentarje. In v tistem trenutku se mi tako zasmili, da niti ne morem biti jezna nanj.

Takrat pa sem bila žalostna, zdelo se mi je nepošteno. Če bi ljudje prebrali vse najine intervjuje, bi imeli širšo sliko o nama, vendar na žalost preberejo samo tisto, kar jih zanima. Prizadelo me je, ko je nekdo, ki naju sploh ne pozna, napisal stvari, ki so bile daleč od resnice, recimo, da sva ignorantska do izraelske in palestinske politike, kar nikakor ne drži.

Gašper: Glasbenik, ki nastopa na EMI, se takoj znajde pod drobnogledom. Letos je bila priljubljena šala, da sta pust in EMA z razlogom na isti dan. Ali si ljudje res želijo, da so glasbeniki oblečeni v črne večerne obleke, da bi bili vsi isti in ne bi bilo raznolikosti v medijskem prostoru? Verjetno ne. Ravno tiste stvari, nad katerimi se ljudje najpogosteje zgražajo, so najbolj zanimive in zaradi tega tudi gledajo EMO. Zdi se mi, da bi bilo treba v umetnosti spodbujati več kontroverznosti.

Pesem Me & My Boi govori o vajinih občutkih v času Evrovizije. Je ustvarjanje za vaju terapija?

Zala: Da, glasbo sem pravzaprav začela ustvarjati na takšen način. Ko me je nekaj obremenjevalo, nisem tega zapisala v dnevnik, ampak se mi je bilo lažje izraziti s pomočjo glasbe. In tudi odkar ustvarjava skupaj, delava na takšen način.

Če želiva nekaj povedati, to narediva s pesmijo.

Vse, kar sva povedala s pesmijo Me & My Boi, bi lahko povedala z besedami, a bi bilo bolj čudno. Odločiva sva se, da to zapakirava v besedilo in glasbo, kar je tudi bolj diskretno.

Gašper: Najine pesmi ne nastanejo s tonom ali z ritmom, ampak z idejo, ki se pojavi iz nekega čustva. Zato potrebujeva za ustvarjanje več kot dve uri na dan. To namreč ne zadostuje, da razčistiš določene stvari in narediš nekaj, kar ti bo veliko pomenilo tudi čez deset let. Verjamem namreč, da nama bodo najine pesmi veliko pomenile do konca življenja. Če želiva ustvarjati na dolgi rok, potrebujeva čas za samorefleksijo in razvijanje idej.

Se zaradi tega, da bosta imela več časa za samorefleksijo in ustvarjanje, selita iz Ljubljane v Maribor?

Zala: Da. Seveda ni kriva Ljubljana, da nimava veliko časa za ustvarjanje. Toda, če bi živela drugje, bi marsikaj uredila po telefonu ali mejlu, namesto na sestankih. Maribor je bolj miren in hitreje se lahko umakneš v naravo, kar nama je dragoceno. Toda bolj kot to, kje živiva, se mi zdi pomembno, da večkrat zamenjava kraje in prostore, saj s tem pridobivava nove izkušnje in občutke, ki jih lahko uglasbiva.

Gašper: Vsi potrebujemo distanco, da lahko sami sebe bolje razumemo in ne ponavljamo istih napak, zato je dobro, da se lahko večkrat seliva. Prednost najinega dela je, da nisva vezana na kraj.

Kako pa skupno življenje vpliva na vajino ustvarjanje in odnos?

Zala: Če ne bi delala skupaj, bi se zagotovo bolje razumela. Trenutno živiva v garsonjeri in sva večinoma v istem prostoru, kar je zelo intenzivno. Pomembno je, da si vsak od naju vzame čas zase, za prijatelje in si dava priložnost, da se pogrešava. V zadnjem času sva veliko skupaj, ker imava veliko dela in nimava dovolj osebnega prostora, da bi lahko predelala določene stvari. A sem hvaležna za te izkušnje. V najstniških letih, ko sem gledala ameriške romantične komedije, sem namreč mislila, da je prava ljubezen idealna, brez težav. Sedaj pa vem, da ni tako. Vendar je zame to, kar imava midva, idealno.

Gašper: Zaradi dela se je najin odnos večkrat znašel pred preizkušnjo, vendar ni bil nikdar zares ogrožen. Po vsaki težki situaciji je najin odnos še bolj trden.

Na valentinovo sta izdala album, ki sta ga poimenovala 4. Ima to število kakšen poseben pomen za vaju?

Zala: Več pomenov ima. Ko sva napisala tretjo pesem S teboj, sva opazila, da imata Valovi in Baloni enako končnico – i, zato sva se šalila in preimenovala pesem v S teboi. Nato je nastala Sebi in tako sva imela štiri pesmi z enako končnico. Zatem so sledile štiri pesmi v angleščini, zato sva album poimenovala 4. Pozneje sva odkrila, da to število simbolizira jadro, obenem pa je to moja najljubša številka.

Ena od treh besed, ki povezujejo vajin album – poleg barke in ljubezni - je voda. Kar je tudi naslov skladbe, s katero je letos Ana Soklič zmagala na EMI. Kaj svetujeta novi predstavnici Slovenije na Evroviziji?

Zala: Da prepozna ljudi in odnose, ki jih je imela pred zmago na EMI. In poskrbi, da ti odnosi ostanejo trdni in dobri, kajti vsako leto se pojavijo ljudje, ki se prilepijo na zmagovalce EME. Najbrž ji bo marsikdo svetoval, naj to priložnost maksimalno izkoristi. Ni ji potrebno imeti 200 koncertov na leto, če tega ne želi, saj bo lahko kljub temu uspešna.

Gašper: Ljudje pogosto spregledajo izkušnje, ki jih je imel glasbenik pred EMO. Midva sva bila obravnavana kot amaterja, čeprav sem jaz sodeloval pri ploščah, ki so dobile grammyja, Zala pa je delala za gledališče, prav tako so v nekem trenutku vse slovenske založbe želele sodelovati z njo. In tudi najine pesmi so pogosto predvajali na radijskih postajah. Ampak na to so ljudje pozabili. Podobno je pri Ani, ki ima izjemno glasbeno ozadje. Četudi ne bi zmagala na EMI, bi bila ena od najbolj uspešnih slovenskih glasbenic. Sicer pa menim, da je najbolj pomembno poskrbeti za svoje zdravje in dobre odnose.

Treba je dobro poznati lastne vrednote in jih ohraniti, ne glede na to kaj ti govorijo drugi.

V skladbi Box govorita o tem, da se sami postavljamo v situacije, ki nas spravljajo v stisko. Kdaj se počutita utesnjeno?

Zala: Včasih mi je neprijetno že, če me kdo čudno pogleda na ulici. Lani je bilo veliko neprijetnih situacij. Nekaj časa me je motilo, ko mi je Gašper rekel, da sem jaz tista, ki se odloči, če odzivi okolice vplivajo name. Vendar je imel prav. Treba si je ustvariti okolje in rutino, ki ti ustreza. Včasih si je težko priznati, da ti kakšna oseba, okolje in situacija ne ustrezajo. Pesem Box govori o tem, da si lahko ustvariš škatlo, ki ti predstavlja utesnjenost ali pa zatočišče.

Gašper: Ljudje naredimo veliko kompromisov za ceno lastne sreče, vendar bi morali narediti več kompromisov za to, da dosežemo lastno srečo.

Zala, v pogovorni oddaji Od blizu ste priznali, da pogosto jočete. Se to zgodi tudi med snemanjem pesmi?

Zala: Vsekakor. Pesmi me pogosto ganejo do solz. Nazadnje se je to zgodilo, ko sva posnela priredbo pesmi skupine Dan D – Novo sonce. Tudi pri skladbi Baloni je bilo podobno, ker nisva vedela, kdaj se bova naslednjič videla. Če me že v procesu snemanja, ko moram biti osredotočena na tehniko in izgovorjavo, premagajo čustva, je to nekaj posebnega.

Gašper: Zame je najbolj čustveno obdobje, ko razmišljam o ideji in strmim v praznino.

Dandanes ni veliko ljudi, ki priznajo, da strmijo v praznino, ampak precej raje gledajo v telefon in spremljajo družbena omrežja. Kakšen je vajin odnos do tega? Kako najdeta ravnovesje med ustvarjanjem in objavljanjem na Instagramu in Facebooku?

Zala: Najraje ne bi uporabljala družbenih omrežij, ker me utesnjujejo. S tem, ko deliš neko svojo fotografijo, se razgališ. Ironično je, da sva glasbenika, a kadar deliva stvari, ki so povezane z glasbo, to naleti na precej manjši odziv, kot če objaviva, kaj jeva za zajtrk. Vendar vem, da na takšen način pridobiš zanimanje ljudi za tvoje ustvarjanje.

Gašper: Popkultura ima precej svojih zakonitosti. In ena od teh zakonitosti je, da je bolj pomembno, kako karizmatičen je glasbenik in kako zna komunicirati z občinstvom, kot glasba. Instagram je eden od medijev, ki ti omogoča komunikacijo z oboževalci. Po eni strani ti daje krila, po drugi strani pa ti nadene okove. Kajti tudi ko se slabo počutiš, moraš podajati informacije. In kadar nimaš energije, je to mučno.

Nocoj bosta nastopila v Kinu Šiška v Ljubljani, naslednji mesec pa v Mariboru in nato v Celju. Kako naporno je za vaju obdobje pred koncerti?

Zala: Pred koncerti imam tremo. Toda, ko začutim energijo ljudi, uživam na odru. Velika čast je nastopati v Kinu Šiška, a obenem čutim pritisk, ker si želim, da bi koncert izpolnil pričakovanja poslušalcev.

Gašper: Želiva si, da bi zadovoljila pričakovanja poslušalcev. A to ni nujno dobro. Kajti če pripraviva koncert, s katerim bova sama resnično zadovoljna, bodo tudi poslušalci dobili tisto, kar si najbolj želijo. Nadgradila sva avdio in vizualno plat koncerta, da bo atmosfera, ki je najpomembnejša za najin nastop, res vrhunska. Zelo se veselim koncertov.

PREBERITE ŠE: Ana Soklič (zmagovalka Eme 2020): "Samo Jezus Kristus je ta, ki nas vodi skozi življenjske poti" ALI To je prva, a obetavna 18-letnica, ki bo pela v novem Jamesu Bondu

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec