Polona Požgan: "Slovenci imamo kot narod kar precej prepričanj, ki nam ne služijo"

Skozi navdihujoče predavanje želi ljudi spomniti, da so vredni, videni in slišani. Da je vredno živeti, delati s strastjo, biti prijazen, se večkrat nasmejati in ceniti dejstvo, da živimo v prekrasni deželi. Ki pa bi bila po njenem mnenju še bolj krasna, če bi bili ljudje v njej bolj prijazni do sebe in do drugih.

Skupaj s prijateljico Mojco Pehant vodi podjetje Retorik d.o.o., v okviru katerega poučujeta komunikacijo, ki je pot do boljših medosebnih odnosov v številnih slovenskih podjetjih.

Polona Požgan pravi, da je za dobro ozračje v delovnem okolju potrebno dobro ozračje znotraj vsakega zaposlenega. In da sta (ne)nasmeh in (ne)prijaznost odraz našega notranjega sveta, povezanega z voljo do življenja in vsega lepega, kar nam je dano.

Njena želja je spodbuditi ljudi, naj uporabijo svoj nasmeh, da spremenijo svet, in naj ne dovolijo, da svet spremeni njihov nasmeh. 

Vaše motivacijsko predavanje Prijazno je biti prijazen je namenjeno podjetjem, ki verjamejo, da tim niso ljudje, ki samo delajo skupaj, ampak se spoštujejo, si zaupajo, jim je mar zase in drug za drugega. Je v Sloveniji veliko takšnih podjetij?

Na srečo jih je vedno več. Vodstvo podjetij se vse bolj zaveda, da je podjetje vredno toliko, kot so vredni ljudje, ki v njem delajo. Na delovnem mestu preživimo v povprečju 160 ur mesečno, zato bi bilo dobro, da bi se tam, kjer preživimo toliko časa, tudi dobro počutili.

Kako pa lahko to dosežemo in poskrbimo za dobro ozračje na delovnem mestu?

Samo in izključno z dobrimi medosebnimi odnosi, na katerih delamo vsak dan znova. Medosebne odnose gradimo s komunikacijo. O slednji se večina ljudi ni nikoli naučila ničesar, niti ni razmišljala o tem, da bi jo lahko nadgradili in posledično izboljšali tudi svoje odnose.

Menda ste bili šokirani, ko so vam zaposleni v podjetjih, v katerih ste predavali, odgovorili na vprašanje: "Zakaj je v podjetju premalo prijaznosti?" Kakšni so bili njihovi odgovori?

Najhuje je, ko je posameznik na delovnem mestu že več let zapored nezadovoljen, hkrati pa vztraja in ne spremeni ničesar, ker si govori, da "je treba potrpeti", "ker tu dobim vsaj plačo", "ker je bilo vedno tako, zakaj bi bilo zdaj drugače" in ker "zdržim še ti dve leti do penzije".

Več kot 80 odstotkov ljudi ni zadovoljnih na delovnem mestu.

Da o sreči na delovnem mestu sploh ne govorimo. Če si osem ur dnevno, 40 tedensko in 180 ur mesečno nezadovoljen, če greš z muko v službo, če ti ta predstavlja svojevrstno trpljenje, potem se ne moremo čuditi tudi vsem statistikam o depresiji, brezvoljnosti, anksioznosti in pregorelosti.

So kakšne posebne tehnike, kako preživeti v službi, ki ti vzbuja odpor in nezadovoljstvo?

Ja. Odpoved in iskanje druge službe. Lahko tudi v obrnjenem vrstnem redu. Če ti nekaj več let vzbuja odpor in nezadovoljstvo, potem druge rešitve skorajda ni. Ali spustiš pričakovanja in standarde in sprejmeš to, kar imaš, ali pa se boriš dalje in na drugih področjih.

Seveda je dobro, da se pred odpovedjo vprašaš, če sploh obstaja možnost, da boš zadovoljen kje drugje, ali pa so morda nezadovoljstvo, pesimizem in nerganje zasidrani v tvoji glavi in v tvojih mislih. V tisti glavi, ki jo boš s sabo odnesel tudi na drugo delovno mesto.

Kaj svetujete tistim, ki se vsakodnevno spopadajo z zahtevnim delodajalcem in napornimi sodelavci?

Zaposleni ne more izboljšati delovne klime v podjetju. Vsaj ne sam. Za to je vselej odgovoren vodja.

Pravite, da je dobro ozračje na delovnem mestu mogoče zagotoviti z dobrimi medosebnimi odnosi. Je torej priporočljivo ustvariti prijateljstva v službi?

Glede na to, koliko časa preživimo v službi, je po mojem dobro imeti kakšnega prijatelja. (smeh)

Na vašem predavanju se dotaknete tudi vprašanja, kakšna so prepričanja Slovencev in kako jih preseči. So prepričanja Slovencev omejujoča?

Prepričanja so vedno omejujoča in vedno jih je težko izkoreniniti. Najprej jih moramo diagnosticirati, torej prepoznati, potem jih lahko, če nam ne ustrezajo, tudi spreminjamo.

Kar se tiče prepričanj Slovencev kot naroda, pa mislim, da imamo kar precej prepričanj, ki nam ne služijo.

Kažejo se že v obliki rekov in pregovorov, ki nam ležijo nekje v zavednem ali podzavednem delu možganov: "Ne smej se danes, ker boš jokal jutri." "Življenje ni praznik, življenje je delovni dan." "Življenje je trpljenje." "Vsaka ljubezen enkrat mine." "Ne hvali dneva pred nočjo." "Denar spridi človeka."

V kolikšni meri temelji predavanje na vaših osebnih izkušnjah? Ste imeli tudi vi težave na delovnem mestu?

Že od začetka svoje kariere sem sama svoj šef, tako da ja, včasih sama sebi povzročim precej neprijetne izkušnje na delovnem mestu. (smeh) Predvsem preveč dela si znam naložiti in še vedno treniram tisti ljubeči "ne".

Sicer pa sem skorajda vsak dan v drugem podjetju, med drugo skupino ljudi. Večinoma imam z ljudmi dobre izkušnje. Sama grem v odnose zelo zaupljivo in zelo iskreno in načeloma to tudi dobim nazaj. Ne vselej, večinoma pa.

Kaj je bila za vas najbolj neprijetna izkušnja na vaši poklicni poti?

Odhod iz Radia Center. Ne zato, ker je bil po mnenju delodajalcev čas, da se poslovim, ampak zaradi načina, na katerega so to izpeljali. Torej - zaradi odnosa.

Neprijetno novico je mogoče sporočiti na več različnih načinov. Takrat so izbrali najmanj primernega. Kljub temu se danes iz tistega obdobja spominjam samo in zgolj lepih stvari in krasnih ljudi, tako enih kot drugih je bilo veliko.

Vsedrugo jemljem kot lekcijo za življenje.

Ob radijski karieri ste obenem delali v podjetju Retorik, čemur ste se v zadnjih letih povsem posvetili. Ste zadovoljni s svojim delom?

Moje delo je moj hobi in moj hobi je moje delo. Kar ni vedno najboljše. Svoje delovne razmere in svoj delovni čas si ustvarjam sama, prevzeta sem nad vsebino, s katero se ukvarjam in hvaležna za ljudi, ki jih na svoji poti srečujem.

Nisem samo zadovoljna. Delo me osrečuje.

Kaj vam prinaša največ zadovoljstva pri delu?

Svoje delo jemljem kot servis za ljudi, za njihovo komunikacijo, ki jo vodijo sami s sabo in posledično tudi z drugimi.

Največ zadovoljstva mi prinaša to, da lahko ljudem s svojim znanjem in izkušnjami pomagam, se ob tem učim in izpopolnjujem tudi sama ter od tega živim.

Uživam v kreativi, ki jo moje delo dopušča in v tem, da se lahko lotim katerekoli teme in jo na podlagi svojih 22-letnih izkušenj povežem s komunikacijo.

Katere vrednote so za vas najpomembnejše na delovnem mestu?

Najbolj cenim osebno svobodo na vseh področjih, med sodelavci pa zaupanje, prevzemanje odgovornosti iz moje in njihove strani ter skupno veselje, ki ga čutimo ob delu in uspehih, povezanih z njim.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec