Maja Fister | 23. 2. 2020, 07:00
Maruša Žemlja: Ilustratorka, ki riše z eno samo potezo
Kaj se zgodi, ko svoje strahove zliješ na papir, in to v eni sami potezi? Maruša Žemlja je v ilustracijah našla uteho, hkrati pa se je iz nje razvila tudi karierna pot.
Maruša Žemlja pravi, da je risanje zanjo terapija. Eden od prav posebnih načinov, kako se izraža skozi papir, so ilustracije, ki so narisane z eno črto, z eno samo potezo. Ko jih boste opazovali, ne boste našli njihovega začetka, ne konca, hkrati pa bodo v vas vzbudile nek prijeten občutek neskončnosti, ki kroži v svoji zgodbi.
O tem, skozi kakšne tesnobne trenutke ji je pomagalo ustvarjanje, kako pomembno je hraniti domišljijo in zakaj si pri tem ne smemo postavljati preveč meja, ampak se zgolj prepustiti, sva klepetali v tokratnem intervjuju.
Kako bi se predstavili tistim, ki vas še ne poznajo in kako je risanje postalo tako pomemben del vaše poti?
Vedno sem bila preveč sramežljiva, da bi svoje slike komu pokazala. Mogoče sem komu od prijateljev za rojstni dan kaj narisala, pa še takrat sem si skoraj premislila, da bi to res podarila. Kaj pa si bodo drugi mislili, kaj pa, če jim ne bo všeč?
V težkem obdobju soočanja s tesnobo in paničnimi napadi sem uteho našla ravno v risanju. Ko sem ilustracije pokazala terapevtki, bližnjim in tudi kakšnemu neznancu, sem dobila odziv, ki ga nikakor nisem pričakovala.
Četudi ilustracije niso bile najlepše, so govorile svojo zgodbo. Danes si to želim pokazati vsemu svetu. Vsi imamo strahove, dvome, skrbi in težke nahrbtnike preteklosti. Lepo je, ko se o tem lahko pogovarjamo, se izrazimo in jih tako lažje razumemo. S tem pa mogoče pomagamo nekomu, da ve, da v tem ni sam.
Doma mi večkrat rečejo »naša svobodna umetnica«. Mislim, da me to kar opiše.
Že od malih nog sem predana raziskovanju in ustvarjanju na različnih področjih. Iskanju tistih trenutkov, ki ti ogrejejo srce in predajanju svojih občutkov, ki jih lažje kot opišem, narišem. Poleg tega rada preživljam čas v naravi, se izražam v plesu, jem dobro hrano, moja ciganska duša pa me vodi k iskanju svobode, raziskovanju novih krajev in spoznavanju novih ljudi. Verjamem, da pozitivne misli in hvaležnost ustvarjajo polno življenje, ki se ga trudim živeti vsak dan posebej.
Kaj je posebnost ilustracij, ki jih ustvarjate pod One line tale?
Kot pove že ime samo, so to ilustracije, ki so narisane z eno črto, z eno samo potezo. Ideja je res prišla naključno. Ob obiskovanju likovne terapije smo se enkrat med meditacijo morali soočiti s svojimi strahovi, kasneje pa to narisati na papir.
Moji strahovi so v dolgi, prepleteni črti začeli dobivati obraze.
Nekaj časa sem z eno potezo risala le moje strahove in situacije z njimi. Ko sem jih sprejela, pa so začele nastajati podobe, katere si želim risati danes. Zanimivo mi je raziskovati, kakšno zgodbo lahko pove ena sama črta.
Imate danes podobo, ki bo nastala, v grobem že v glavi ali se bolj prepustite toku roke in zgodbo sestavljate po sprotnem navdihu, glede na to, da nima začetka, ne konca?
Podobe vedno nastanejo naključno. Nikoli nisem bila človek načrtovanja. Moje odločitve so bile od nekdaj impulzivne, prav tako moj način risanja. Ko primem v roke pero, ga postavim na papir in se osredotočam samo na svoje občutke. Kako se počutim in kaj si želim izraziti.
Včasih ne rata nič. Včasih točno to, kar si želim izraziti.
Največkrat pa nastane nekaj, česar sploh nisem pričakovala in pove veliko več, kot načrtovana risba.
Kot ilustratorka ste sodelovali tudi pri projektu Mazzini, ko ste citate nagrajenega pisatelja, kolumnista, scenarista, režiserja in še kaj Mihe Mazzinija pospremili z ilustracijami. Kako je ustvarjati s takšno vsebinsko podlago?
Meni je bilo v užitek, hkrati pa tudi velik izziv. Tematike so močne, Miha je res čarovnik, ki besede spretno spiše tako, da se za enim kratkim citatom vedno skriva globok pomen. Večkrat kot sem citate prebrala, drugače sem jih razumela. To izraziti v eni ilustraciji ni tako lahko. Potrebno je bilo veliko premisleka, še več idejnih skic in popravkov.
Hkrati sva si z Lano, soustvarjalko projekta, želeli, da bi bile ilustracije tudi simpatične na pogled. Vsekakor projekt brez medsebojnega sodelovanja, kot ga imamo, ne bi tako lepo nastal. Imamo pa še nekaj super idej na zalogi in se res veselim naslednjih produktov.
View this post on Instagram
Kakšne zgodbe sicer najraje lovite v svoje ilustracije?
Risanje je zame kot prvo terapija. Vsak večer, preden zaspim, se vprašam, kako se počutim, kakšen je bil moj dan in kako bi ga povzela. Vse občutke poskusim skonceptualizirati v risbo. Velikokrat so bile to samo oblike, črte, barve.
Z disciplino so iz čačk pričele nastajati ilustracije, ki mogoče niso vedno perfektne, lepe in pozitivne. Predvsem so življenjske situacije, ki ti dajo misliti in ti pustijo čutiti. Iskrene, igrive, nagajive, včasih pa tudi temne in težke. Tako kot naše življenje, in to je čisto okej. To so te zgodbe, ki si jih želim ''pisati''.
V kakšnih likovnih tehnikah ustvarjate?
Največkrat je to črnilo in klasično pero. Nekaj časa sem se barv kar malo bala. Sedaj rišem tudi z akvareli, barvami na platno, ustvarjam s tehniko kolaža in barvami, ki jih najdem v naravi. S tehnikami si dovolim eksperimentirati, jih kombinirati in poskušati vedno nekaj novega. Vse sem se priučila sama in verjamem, da bi marsikdo odkimaval, ko bi gledal, kaj vse packam.
Mislim, da nas znanje včasih celo omejuje in se hitro postavimo v kalupe. Pri ustvarjanju si poskušam ne postavljati meje, ampak iskati nove, drugačne poti.
Je odnos do unikatnih ilustracij – pa tudi drugih izdelkov – pri nas dober in ali v njem v zadnjem času opažate kakšne premike?
Kaj pa vem. Menim, da se unikatna dela cenijo vedno bolj. Z vsem napredkom tehnologije je domišljija še vedno tista, ki se je robot ne more priučiti. Če primerjamo s tujino, smo verjetno še vedno bolj zadaj, kar pa ne pomeni, da se ljudje ne prebujajo.
Če sam verjameš vase in vidiš svoje delo kot lepo, ga bodo tudi drugi. Vsaj večina. Vsekakor pa se zavedam, da vsem ne more biti vse všeč, da so prioritete vsakega posameznika drugačne in da so si okusi različni. Zato pa je super, da je ustvarjalcev več in vsak lahko najde nekaj zase.
Sicer ste v zaključni fazi magistrske naloge iz arhitekture. V kakšnih vodah torej vidite svojo karierno pot?
To vprašanje sem si že v preteklosti velikokrat zastavila. Tako sem bila vkalupirana v idejo, da se moram odločiti za eno stvar, da mi je ta misel vedno povzročala stres. Vedno sem rada počela različne stvari.
Nekaj časa nazaj sem na letu do Balija gledala posnetek TEDx dogodka, v katerem je Emilie Wapnick govorila ravno o teh multipotencialih, ki nas omejujejo, namesto da bi jih videli kot darilo. (Najdete ga TU.)
Zelo rada načrtujem arhitekturo, oblikujem, vodim ustvarjalne delavnice za otroke in rišem. Mislim, da bom še naprej počela vse to, če mi bo le dopuščal čas. Navsezadnje gre povsod za ustvarjanje. To pa počnem s srcem in me res veseli.
View this post on Instagram
S čim hranite svojo kreativnost?
Oh, z vsem, kar me obdaja! Kot prvo sama s sabo, svojim doživljanjem in opazovanjem. Z igrivim pogledom na svet, naravo, odnosi in še najbolj pomembno od vsega – z razumevanjem, da nič ni prav in nič narobe. Da si dopustim sanjati.
Razum in perfekcionizem ubijata kreativnost. Koliko ljudi mi reče, da se bojijo belega lista papirja.
Da jim nič ni všeč, kar narišejo, da je vse grdo. Važno je, da si dovolimo iskrenega izražanja in sprejmemo, da včasih pač ne uspe in da to ni zid, preko katerega ne moremo. Poiskati je treba par kamnov, si zgraditi stopničke in pogledati čez, v neskončen prostor svojih potencialov, kjer je vse mogoče.
View this post on Instagram
Kako pomembno je, da tudi v odrasli dobi še znamo skočiti v svet domišljije?
Kaj pa bi brez domišljije? Mislim, da je ravno ta ključ do srečnega življenja. Da znamo najti svojega notranjega otroka in se v življenju igrati. Ko se od težke situacije znamo odmakniti, jo pogledati iz drugega zornega kota in uporabiti domišljijo, ne bo več videti tako težavna in grozna.
Življenje je kratko, zato je toliko bolj pomembno, da mislimo s svojo glavo, poslušamo svoje srce, smo pogumni in se ne pozabimo vračati v svoj domišljijski svet. Ravno tam se skrivajo rešitve, radost in upanje.
View this post on Instagram
Kateri od vaših projektov vam je najbolj pri srcu in kakšni so pred vami v prihodnje?
Težko rečem, kateri mi je najbolj pri srcu. Vsem projektom sem predana, vedno ustvarjam s srcem in pustim delček sebe v njih. Zato bi rekla, da so mi pri srcu vsi, a vsak na drugačen, edinstven način.
Projektov je vedno dovolj, le časa je premalo! Kot kaže, bom v naslednjih mesecih pričela s projektom moje prve večje stenske abstraktne poslikave – mural, želim si urediti spletno trgovino ter svoj atelje, v katerem bom imela več prostora za ustvarjanje. Prazna garaža z visokimi stropi in velikanskimi okni, ki gledajo v naravo prav kliče po tem.
Pa seveda spisati magistrsko nalogo, saj bom potem toliko bolj svobodna za delo na novih projektih, ki se jih že srčno veselim. Razmišljam pa tudi o vpisu v program terapevtskega risanja. Res težko najdem besede, ki bi opisale, kakšen doprinos je lahko risanje v življenju. V prihodnosti bi si to želela deliti tudi z drugimi.
Maruši Žemlja lahko sledite na njenem Instagramu, na profilu @Onelinetale, kjer objavlja ilustracije, narejene v eni potezi, TU pa preverite, kaj nastaja pri Projektu Mazzini.
