"Težko je v naši državi biti star!" ali zakaj v Sloveniji ne poskrbimo za starejše?

Kajti kakor pojasnjuje Biserka Marolt Meden, predsednica združenja Srebrna nit, slovenska družba v preveliki meri odriva upokojence na obrobje, mirna in dostojna starost pa je žal vse bolj rezervirana le za tiste z debelimi denarnicami.

Zato je napočil čas, da Slovenija vsem svojim upokojencem končno prizna položaj, ki so si ga zaslužili.

Združenje Srebrna nit zahteva sistemske spremembe, eden najbolj prepoznavnih obrazov boja za pravice starejših pa je prav Biserka Marolt Meden, ki je pred upokojitvijo kot poslovna direktorica vodila Pediatrično kliniko UKC Ljubljana.

V nekdanji Jugoslaviji je bila priljubljena krilatica "Lepo je v naši domovini biti mlad!". Bi danes za Slovenijo lahko rekli "Težko je v naši državi biti star!"?

Za vse upokojence, ki imajo pokojnino, ki jim ne omogoča dostojnega življenja, in teh je približno 268.000, vsekakor velja, da jim je zelo težko in to je nesprejemljivo za Slovenijo, ki se hvali, da je socialna država.

Ali smo že na točki, ko je varna in udobna starost dosegljiva izključno premožnim, revnejšim pa je usojeno, da "zlata" leta preživljajo v hiralnicah na Hrvaškem ali pa so odvisni od pomoči humanitarcev?

Na žalost je res socialna varnost odvisna od socialnega statusa. Torej tisti, ki imajo dostojne pokojnine, prihranke in še kaj, živijo dostojno v starosti.

Preveč pa jih je, ki z mizernimi pokojninami komaj poravnajo položnice in morajo velikokrat po pakete hrane na Rdeči križ, Karitas ali katero drugo humanitarno organizacijo. Ali pa jim pomagajo sorodniki.

Kako težko je v tem trenutku dobiti spodobno posteljo v nekem urejenem domu za starejše v Ljubljani?

Zelo, zelo težko. Na enoposteljno sobo na varovanem oddelku za osebe z demenco se čaka po nekaj let. Posteljo v domu dobiš hitro le, če si hudo bolan v UKC Ljubljana in ti tamkajšnja socialna služba pomaga urediti namestitev v domu.

In to ni nujno v Ljubljani, ker se Ljubljana sooča z največjim pomanjkanjem postelj v domovih starejših. Danes je na območju Ljubljane 12.887 aktivnih prošenj oziroma prosilcev in 5954 aktualnih prošenj za takojšnjo namestitev in nobene proste postelje.

Srebrna nit spodbuja stanovalce in njihove bližnje, da vam poročajo o dobrih praksah in nepravilnostih v domovih za starejše. Česa je več?

Na žalost je več pritožb sorodnikov, kajti še vedno se nam zdi, da če je nekaj dobro, tega ni treba razglašati naokoli.

V naši kulturi je, da težko pohvalimo.

Zato dobre prakse iščemo sami in smo zadovoljni, da jih lahko širimo.

Kako sicer sodelujete z domovi za starejše? So vodilni dovzetni za spremembe, izboljšanje razmer?

Dobro sodelujemo. V mnogočem se strinjamo in si prizadevamo za sistemske rešitve, ki bodo omogočile še boljše razmere za delo zaposlenih in bivanje starejših. Vodilni pa so zelo različni. Nekateri predloge sprejmejo dobronamerno in si želijo sprememb na bolje, drugi ne.

Pred leti ste opozorili na težave doma Viharnik v Kranjski Gori, v katerem je bila nastanjena vaša mama. Kaj se je tam dogajalo?

V Kranjsko Goro ne hodim več od maja 2018, ko je mami umrla. Dom je eden lepših v Sloveniji. Težave so bile zaradi velike fluktuacije kadra. Ob vikendih in med prazniki je bilo čisto premalo kadra, še posebej, če so bile vmes bolniške odsotnosti in dopusti.

Mama je bila ob mojem prihodu prevečkrat v ponečedenih plenicah, še posebej ob odvajalnih dnevih. Imeli smo tudi težave z zdravstveno oskrbo, ker so se zdravniki prehitro menjali in potem težko govoriš, da imajo starejši osebnega zdravnika, ki jih pozna in se ustrezno odziva na njihove potrebe. Tudi pasirana hrana ni bila najbolj okusna.

Se je direktorica ustrezno odzvala na vaše opazke?

Pričakovala sem drugačen odziv. Velikokrat so bili na dnevnem redu izgovori, da je vse v skladu s pravilniki, da preveč pričakujem, da o tem in onem odloča lastnik.

Predstavljam si, da mora biti precejšen šok, ko se človek znajde v institucionalnem okolju doma za ostarele in spozna, da bo tukaj verjetno preživel preostanek življenja. Kako težko je s psihološkega vidika bivanje v domu in kako se lahko posameznik uspešno prilagodi in najde zadovoljstvo?

To je zelo težko vprašanje. Če je človek zdrav (a teh praktično v domovih skoraj ni, ljudje gredo v dom, ko so hudo bolni ali onemogli in ne morejo skrbeti zase), ima svoje konjičke in socialno mrežo, ki jo ohrani, in ima enoposteljno sobo s kopalnico, je bivanje v domu lahko prijetno.

Ker sam odloča o svojem življenju in lahko izbira, kaj bo delal,  jedel … Hudo pa je, če si bolan, nepokreten in daleč od doma. Še huje, če si v sobi z neznano osebo ali celo dvema in moraš sobivati z njimi.

Na Nizozemskem in v Avstriji delujejo ustanove, v katerih starostniki in mladi bivajo skupaj. Študenti pomagajo upokojencem, ti nanje prenašajo svojo modrost in izkušnje in menda se sistem odlično obnese. Pri nas so domovi za starejše zasnovani kot svetovi za sebe, v katerih so stanovalci ločeni od preostanka družbe. Zakaj je tako? Zakaj pri nas starostnike odrivamo na obrobje?

Tudi pri nas se trudijo, da bi v domove prihajala mladost. Domovi sodelujejo z vrtci, šolami, izvajajo pripravništvo za dijake in študente, a to so samo občasne aktivnosti in se težko primerjajo s sobivanjem, kot ste ga omenili.

Morda bomo takšno sobivanje uvedli tudi pri nas, ko bomo zgradili kakšen sodoben javni dom starejših. Res je vse preveč starizma/staromrzništva v naši družbi in se premalo zavedamo, da imajo starejši modrost, ki je neprecenljiva.

Veliko se bomo morali ponovno naučiti, kako sobivati in si pomagati, mlajši starejšim in starejši mlajšim.

Kdo je odgovoren, da ni zadosti domov za starejše, da primanjkuje medicinskih sester, terapevtk in negovalk, tiste, ki so, pa so podplačane in zgarane? Nenazadnje v državnem zboru že več mandatov deluje tudi upokojenska stranka.

Stranka DeSUS je obljubljala višje pokojnine, a vemo, kako pokojnine zaostajajo in so vedno nižje in ne zagotavljajo dostojnega življenja starejših. Starejši niso bili ustrezno zastopani v politiki, zato zahtevamo samostojno ministrstvo za starejše, da bo minister ali ministrica za starejše res zagovarjal  oziroma zagovarjala interese vseh starejših.

Celotna politika se ni zavedala, da bi morali že pred dvajsetimi leti zavihati rokave in sprejemati ukrepe za sledenje demografskim trendom.

Ko so sprejeli deregulacijo in deinstitucionalizacijo ob sočasnem sprejemu zakona o dolgotrajni oskrbi in krepitev skupnostnih oblik storitev, so prepustili socialno politiko trgu, nehali graditi sodobne domove starejših in niso sprejeli zakona o dolgotrajni oskrbi.

Ker imamo zastarele kadrovske normative, so kadri v domovih starejših preobremenjeni, ker se je struktura stanovalcev bistveno spremenila. Včasih so bili stanovalci bolj zdravi in so rabili v večji meri socialno oskrbo, danes je večina bolnih, z več kroničnimi boleznimi, ki potrebujejo poleg socialne zdravstveno oskrbo 24 ur na dan.

Vsi kadrovski normativi za zdravstvene profile niso prilagojeni sedanji populaciji v domovih in so popolnoma neustrezni.

Ste lahko še malce bolj konkretni?

Starejši v domovih potrebujejo več ur zdravnika na leto, več diplomiranih medicinskih sester, tehnikov zdravstvene nege, bolničarjev negovalcev - vseh teh na tržišču zdaj primanjkuje-, fizioterapevtov, psihiatrov, kineziologov.

Za ustrezno prehrano bi potrebovali kliničnega dietetika. Dobro bi bilo, da bi referenčne ambulante organizirali tudi v domovih starejših in medicinske sestre opolnomočili za vodenje kroničnih bolezni in na primer predpisovanje medicinskih pripomočkov in bi tako razbremenili zdravnike.

Venomer poslušamo, da ni denarja za gradnjo novih domov. Pa je to res?

Slovenija ima največji proračun do sedaj in denarja je dovolj, saj je predviden tudi presežek. Žal pa nimamo pravih prioritet, oziroma starejši niso nobena prioriteta.

Odločevalci se premalo zavedajo, da s tem, ko poskrbijo za starejše, pomagajo mladim, da se lahko posvetijo svojim otrokom in karieri. Zato je treba razmisliti o prerazporeditvi obstoječih sredstev v proračunu, da bomo lahko zagotovili nujne nove namestitve v ustreznih, sodobnih domovih.

Vsi politiki imajo v programih skrajševanje čakalnih dob v zdravstvu, skoraj nihče pa ne zmanjševanja čakalnih dob na sprejem v dom starejših, kjer ni bližnjic, saj so zasedeni vsi domovi: javni in zasebni s koncesijo.

V čigavem interesu je, da v Sloveniji ne bi imeli delujočega sistema medgeneracijske solidarnosti? Tuji investitorji se menda že pripravljajo na privatizacijo sistema domov za starejše.

Očitno politiki mislijo, da bodo večno mladi in se ne bodo nikoli postarali. Premalo poznajo demografske trende in se ne zavedajo, da število starejših nezadržno hitro raste in bomo za njih morali poskrbeti.

Če bomo ostali socialna država in ne bomo starejših prepustili neoliberalnim smernicam, da bo trg vse uredil, bomo morali narediti korenite premike. V nasprotnem primeru bodo starejši umirali sami doma, na cesti.

Okrepiti moramo medgeneracijsko sodelovanje in skupaj poskrbeti za medsebojno pomoč. A časa ni več. Zdaj spet lahko računamo na mrtvi tek, vsaj pol leta, dokler se vlada ne skonsolidira.

Tuje korporacije so ugotovile, da so starejši tržna niša in priložnost za zaslužek in v Sloveniji imamo že dva tuja izvajalca storitev. Država pa še kar razpisuje koncesije in ne izvaja nalog, ki ji jih narekuje naša ustava.

Upokojenci pa si želimo možnost izbire in solidarnostno zagotavljanje storitev za vse starejše.

Zato nestrpno pričakujemo sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi, skupaj z novim stebrom socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki bo zagotavljal integrirane socialno-zdravstvene storitve vsem starejšim, ki jih potrebujejo. Doma ali v instituciji. 

PREBERITE ŠE: Atek so me 'delali za ženo' ob nedeljah (zgodbe slovenskih starostnikov) ALI Danica Vidmar: "Pri skoraj 58 sem se prvič vpisala na klasični balet"

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev