Tanja Skaza: "Ljudje ne razumejo in očitajo"

Le nekaj prestižnih priznanj, ki kraljujejo še med množico drugih. Jaz sem Tanjo želela spoznati drugače. Predvsem kot človeka iz mesa in krvi. Tudi z bolečinami, neuspehi, padci. Kot mamico in kot ženo. Kot žensko.

Dobili sva se v njeni čudoviti pisarni. Tako ženstveni, kot je ona sama. V širokem puliju in hlačah ni bila nič manj ženstvena kot v obleki priznane oblikovalke, saj ženstvenost preprosto seva iz nje. Z nasmehom pove, da se rada lepo obleče in uredi. To se ji vidi. In čeprav mi je povedala, kako odlično se počuti tako 'vsakdanje' oblečena v širok puli, naj povem, da je bil tudi ta čudovit. Tako kot ona, ki mi je sama skuhala zeliščni čaj in mi ga postregla v ličnem Skazinem vrču  (čeprav bi to lahko naredila tudi njena asistentka, kot sem sicer navajena z intervjujev in sestankov).

"Veste, pomembno je, da se v pisarni dobro počutim in da vem, da se v njej dobro počutijo tudi tisti, ki pridejo sem. Premišljujem, da bi te velike mize razstavila, da bi naredila manjše, bolj intimne kotičke, ki ne delajo toliko razdalje med ljudmi."

Meni se zdi pri vas že zdaj zelo lepo, vse v pastelih in premišljeno, toplo in ženstveno.

Boste videli, ko boste prišli naslednjič, kako bo šele potem. Dobro počutje v poslovnih prostorih je izjemnega pomena.

Jaz pa sem danes prišla, da bi spregovorili o malce slabših počutjih in občutjih, ki ste jih doživeli na svoji poti ženske menedžerke, ki je vzor tolikšnemu številu žensk! Želim, da vidijo, da ste tudi vi iz mesa in krvi, da vaša pot ni bila postlana le z rožicami … bi se lahko pogovarjali o tem?

Seveda. Želim si govoriti o tem. Tudi tako dajem ženskam upanje.

Ste kdaj odpovedali sestanek?

Večkrat. Doma je prišlo do nesoglasja z možem. No, temu lahko rečeva tudi zakonski prepir. Po njem sem se počutila povožena in taka ne bi dobro speljala sestanka. Povedala sem, da se ne počutim najbolje, in ga prestavila. Sestanek prestavim vedno tudi, ko zboli moj otrok. Takrat me otrok preprosto potrebuje in povem: Zbolel je otrok, morala sem domov, potrebuje mojo toplino.

Imate svoje podjetje, v njem ste bili direktorica, ki je zaposlovala več kot 300 ljudi, ki ste jim povedali, da je družina in dobro počutje v njej pred podjetjem?

Točno tako. Družina je vedno na prvem mestu. Še vedno se potrudim, da vsak večer pripravim okusno večerjo, ko smo vsi skupaj. Če so otroci bolni, sem z njimi, ker me potrebujemo. Če se z možem ne počutim v redu, če sva v nesoglasju, kako naj dobro delam v podjetju?

Človek se v službi ne more počutiti dobro, če doma stvari niso urejene. In če se ne počuti dobro, če mu misli, tudi nehote, uhajajo v težave doma, ne more biti uspešen. Če pa ga družina doma podpira, če je srečen in zadovoljen, se to odraža tudi na delovnem mestu.

Torej ste družini prijazno podjetje v več pogledih (smeh).

Res je. Lansko leto smo imeli več kot 40 novorojenčkov, to leto pa je tudi zelo veliko nosečnic. Nekateri pravijo, da je toliko nosečnosti lahko za podjetje kar velik problem. Jaz pa pravim, da toliko nosečnic pomeni, da se ljudje pri nas počutijo varni.

Tudi vi se počutite varni – z možem sta vodenje podjetja zaupala dvema novima direktorjema, sami pa ste krenili na svojo pot – napisali ste izjemno intimno in hkrati motivacijsko knjigo o uspehu Spremembe vredna, nastopili ste kot predavateljica in mentorica, z najbogatejšo Slovenko Izo Login pa sta sprejeli novi izziv - ustvarjanje novodobnih organizacij.

Ja, z možem sva se odločila, da bova izstopila iz podjetja kot menedžerja, z največjim veseljem pa v podjetju še vedno delam kot mentorica. Poleg tega delam še vse, kar ste našteli. Polno sem zaposlena, pa vendar ljudje na to gledajo drugače. Kot da ne delam ničesar več.

Mene to ne moti, je pa hudo za otroka, sploh starejšega sina, ki je zdaj v najobčutljivejših letih. V šoli mu očitajo, da njegovi starši ne delajo več. Da imamo vsega preveč, da živimo v vili in ne doprinesemo ničesar več družbi. Ljudje ne razumejo in očitajo.

Vem, da to ne prihaja od otrok, temveč od njihovih staršev. S sinom, z obema sinovoma, se veliko pogovarjamo, da lažje razumeta in dojameta. Ker z možem morava živeti naprej in uresničevati sebe. Sama dvakrat na dan meditiram, vedno večkrat se mi pridruži tudi mož.

Dvakrat na dan?

Ja, zjutraj in zvečer. In prav vsako jutro pišem zahvale za tisti dan, že vnaprej se zahvalim. Danes zjutraj sem se zahvalila tudi za to, da bova imeli lep intervju, s katerim bova dali ljudem točno to, kar trenutno najbolj potrebujejo. In zvečer se bom zahvalila za vse lepo, kar mi je prinesel dan, tudi za učenja, ki mi sprva niso bila najbolj všeč.

Mislite na dogodke, ki jih ljudje radi označimo z negativnimi?

Točno na take. Od stvari, ki nas najprej zabolijo, ki se jim sprva upiramo, ki si jih ne želimo doživeti, se lahko naučimo največ. Tega sem se naučila ob branju knjig za osebnostno rast, ob svojih čudovitih mentorjih.

Če človek hoče rasti, mora ves čas imeti mentorje, od katerih se lahko uči, ob katerih lahko raste. Tako lahko tudi hitreje vidi, da 'negativni dogodki' pomagajo k rasti osebnosti, odnosa ali podjetja, če le nanje pogledamo pravilno in se jim ne upiramo.

Naučili ste se sprejemati življenje, kot je. A niste sprejeli takšnega, v kakršnem bi lahko ostali – kot otrok v skromni delavski družini bi lahko po sledeh staršev ostali za tekočim trakom, delali izključno za skromen denar in živeli neuresničeno življenje. Vas je gnalo v svet, v uspeh in tudi prestiž.

Res je. Vse se da, če se hoče. In jaz sem hotela iti naprej, svojim sanjam naproti. K temu spodbujam tudi svoja otroka. In svoje zaposlene. Prav vsak v našem podjetju lahko od dela za trakom napreduje na direktorski stolček, vsak ima možnost, če si tega res želi in se izkaže.

Prav zato mentoriram ljudi v podjetju Skaza. Da najdejo moč v sebi, da gredo čez svoje prepreke. V našem podjetju si želimo, da ljudje napredujejo.

Pa vendar ste veliko ljudi tudi zamenjali …

Res je. Tudi sama sem naredila ogromno napak. Ko sem še delala v Zlatarni Celje, sem delala izključno z razumom. Ko sem prevzela vodenje podjetja Skaza, sem si močno želela delati srčno. Delala sem izključno s srcem in iskala v ljudeh dobro. Da je zaposleni le imel iskrice v očeh …

Potem sem verjela, da mu bo uspelo in čakala, čakala. Pa vendar, če človek v letu, dveh ne pokaže rezultatov, če so vedno krive neke zunanje okoliščine, rezultatov ne bo. Postajal bo nesrečen, neizpolnjen, in četudi ga bomo prestavili na drugo delovno mesto, bo vedel, da ni naredil, kar si je želel on in česar smo si želeli mi.

To ne prinaša sreče in uspehov ne posamezniku ne podjetju. Če podjetje take ljudi podpira, dela slabo vsem.

Zdaj s svojim znanjem, z vsem, česar ste se naučili in izkusili na svoji koži, svetujete drugim. Po žaru v vaših očeh, po tem, kako mi pripovedujete o tem, pa tudi po razprodanih predavanjih vidim, da vas to osrečuje.

Res me osrečuje, a tudi na tem področju se je treba truditi. Tudi predavanja vedno niso napolnjena v hipu in ljudi je treba takrat dodatno motivirati. Predavala in motivirala sem že tudi prej, ko sem bila še direktorica, in zdaj, ko sem se s tem začela ukvarjati profesionalno in za to zaračunavati, mi nekateri zamerijo.

Kako le lahko to računam! Ljudje imajo radi fine prigrizke in kavo med predavanji, radi sedijo v lepih prostorih, obenem pa ne razumejo, da je za vse to, in seveda za moj trud, dobro pripravo in izkušnje treba plačati.

Slovenci na tem področju še nismo v Evropi?

Nekaj časa še potrebujemo (smeh).

In nekaj dobrih predavanj. Povedali ste mi, da se za vsako podjetje posebej pripravite, da se najprej pozanimate o vsaki podrobnosti v podjetju. Verjamem vam, glede na to, da ste se celo pozanimali, kdo bo z vami delal intervju. Ko ste mi poslali potrditev najinega intervjuja, sem videla, da ste si o meni marsikaj prebrali. Bila sem presenečena, še nikdar se mi ni zgodilo kaj takega.

Vedno želim vedeti, s kom bom govorila, kdo je oseba, s katero bom zgradila nekaj novega, pa naj gre za intervju, sestanek ali predavanje.

Kako vam vse skupaj uspe? Kdaj zjutraj vstajate, kako je videti vaš dan?

Vstanem ob petih. Naredim nekaj jogijskih vaj, meditiram, zahvalim se za stvari, ki si jih za tisti dan želim, da se bodo zgodile, in vse to zapišem v zvezek. Potem grem na bližnji hrib, kar mi vzame uro in petnajst minut. Po tušu pa sem že pripravljena na delovni dan.

Delam do popoldneva, ko čas posvetim družini, vedno skuham večerjo, pri kateri smo prisotni vsi, po deveti zvečer pa spet nadaljujem z delom.

Kdaj pa greste spat?

Okrog polnoči. Ne potrebujem veliko spanja, hvaležna sem za to. Mož je pravkar prebral knjigo raziskovalca spanja Matthewa Walkerja in ga skrbi, da premalo spim. Vendar res ne potrebujem veliko spanja.

S svojim budnim očesom Tanja še naprej želi pomagati, to sem opazila tudi skozi najin intervju – vlivati upanje, poudarjati, da se da, tako kot je uspelo njej. Poročiti se v bogato družino in njihovo podjetje ni bilo lahko, četudi se morda bere kot pravljica. A Tanja se je otresla 'pepela' že davno, preden je pri svojih 28. spoznala Igorja. Od priložnostne natakarice in prodajalke v butiku je zelo hitro napredovala v direktorico trženja v Zlatarni Celje. Prav zaradi njene ambicioznosti jo je Igorjeva družina povabila v svoje podjetje in čeprav je bilo za vse sprva težko, se je Tanja pokazala kot najboljša investicija, če se lahko tako izrazim.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec