Sploh vemo, kako opustiti zdravila, ki uravnavajo naša razpoloženja? (piše: Maja Megla)

Pretekli teden je udarila novica o hospitalizaciji kanadskega kliničnega psihologa Jordana B. Petersona, ideologa konzervativne desnice, znanega po knjižni uspešnici 12 pravil za življenje, lansko leto rivala Slavoja Žižka v dvoboju stoletja v Torontu.

Odšel je na zdravljenje v Rusijo, ker so ga skoraj ubili močni odtegnitveni simptomi ob poskusu, da bi opustil  jemanje zdravil proti tesnobi.

Kakšne zdravstvene težave ima Peterson, kakšna zdravila uživa in v kakšnih količinah, ne vemo. Veliko pa je znanega iz javnih posnetkov, na katerih je odprto spregovoril o hudi depresiji, ki jo imajo v družini in se seli iz roda v rod, pa tudi o mešanicah antidepresivov, ki jih redno uživa, o dveh različnih vrstah zdravil, ki jih jemlje zjutraj in zvečer. Njegovih predavanj, nasvetov in mnenj o boju zoper depresijo imate na spletu obilje.

Ena od njegovih strategij je bilo tudi zdravljenje depresije z izključno mesno prehrano. V zadnjem letu pa mu ni nič od naštetega pomagalo. Nasprotno. Njegovi pristopi boja zoper depresijo so ga pripeljali do samomorilnosti in umetne kome.

O težavah v družini je minuli teden spregovorila hčerka Mikhaila Peterson. Povedala je, da je Peterson zaradi težav s tesnobo jemal zdravilo clonazepam iz skupine benzodiazepinov, do katerega je razvil močno avtoimunsko reakcijo in odvisnost. Ko so ženi lani diagnosticirali raka, kar ga je dodatno vznemirilo, so mu odmerek zdravila povečali.

Postajalo je očitno, da trpi tako zaradi zasvojenosti od zdravila kot zaradi reakcije nanj. Ko je žena premagala bolezen, je hotel Peterson zdravilo opustiti, vendar se je soočil s hudimi odtegnitvenimi simptomi. Povzročali so mu ekstremni nemir in samomorilnost. Pristal je v umetni komi, preživel in se odločil za razstrupljanje na kliniki v Rusiji. Hčerka je njegove močne odtegnitvene sindrome opisala kot »popolni pekel«.

Vem. Izkusila sem oboje, tako odtegnitvene simptome ob prenehanju jemanja zdravila, ki bi jih uvrstila med ogabne, kot stranske učinke (samomorilne napade) v času jemanja zdravila. Kot so mi pojasnili farmacevti, lahko do zdravila (ki nam je nekdaj koristilo) razvijemo alergično reakcijo. Meni se je to zgodilo. Očitno se je tudi Petersonu.

Christiane Amanpour, ena najvidnejših poročevalk z vojnih področij in voditeljica na CNN, se je problemu opustitve antidepresivov, ki lahko ujame ljudi, posvetila v pogovoru s psihiatrom dr. Allenom Francesom, avtorjem več knjig in vodjem psihiatričnega oddelka na medicinski fakulteti na Univerzi Duke.

Opozoril je, da antidepresivi ne bi smeli postati »način, s katerim rešujemo muke in bolečine vsakdanjega življenja.« Antidepresivi ne zasvojijo tako močno, kot droge, a imajo hude odtegnitvene simptome, je opozoril. Ljudje se lahko v njih ujamejo in jim je zato težko opustiti zdravila.

»Ni narejene skoraj nobene raziskave o odtegnitvenih simptomih in zanjo ni nobenega interesa farmacevtske industrije. Ta ljudem tudi ne pove, da se s tem, ko gredo na antidepresive, lahko vanje ujamejo za nekaj let ali pa do konca življenja.«

Na koncu pogovora je dodal: »Mi sploh ne vemo, kako dolgotrajno jemanje teh zdravil vpliva na možgane. Prenehati z zdravilom bo terjalo leta. Opustiti jih je treba zelo počasi, drugače lahko nastanejo tako fizične kot psihične reakcije, ob katerih mnogi pomislijo, da se je bolezen vrnila, v resnici pa gre le za stranske učinke odtegnitvenih simptomov.«

Tudi profesor na univerzi v Kopenhagnu Dr. Peter Gotzsche opozarja na nepoučenost psihiatrov.

»Večina psihiatrov sploh ne ve, kako naj svoje paciente pripravijo, da bodo opustili psihiatrična zdravila. In tudi znanstvene literature na tem področju ni.«

Kaj se lahko človeku zgodi ob jemanju tovrstnih zdravil, smo videli na primeru Peterson. Povečevali so mu odmerke zdravila, ki mu je že povzročalo močne stranske učinke. Mu skisali možgane. Zato je svojim kanadskim kolegom obrnil hrbet in odšel po pomoč k Rusom. Tudi meni so zdravila sesirila možgane do samomorilnosti.

Rešila sta me nasveta dveh strokovnjakov. Tri dni po opustitvi zdravila sem oživela. Po tednu dni sem bila nasmejana in radostna kot nekdaj. In storila sem podobno kot Peterson, zahodnim drogam obrnila hrbet in se zatekla po pomoč v indijsko ajurvedo.

O protokolih in strategijah opuščanja antidepresivov ne vemo veliko, o tem se javno ne govori in ni narejenih ustreznih raziskav. Le zakaj bi bile, če je za farmacijo bolj donosno, da smo od njih odvisni.

Antidepresivi (z anksiolitiki in antipsihotiki) so v farmaciji ena od bolj donosnih tržnih niš. Depresiven bolnik je odličen potrošnik. Ko se na zdravilo navleče, ne more brez njega. Ostane mu zvest veliko let. Mnogi do konca življenja.

V letu 2015 smo jih v Sloveniji porabili v vrednosti 24.692.107 evrov, od tega antidepresivov v višini 11,7 milijona evrov, njihova potrošnja pa se je glede na lansko leto povečala za 3 odstotke (vir: Nacionalni inštitut za javno zdravje).

Antidepresive, ki delujejo na naše možgane, spreminjajo vedenje, razpoloženje, kognicijo, čutenje, pa lahko predpisujejo celo splošni zdravniki (!). Enako kot antibiotike.

Depresija je bolezen, ki je dobila razsežnosti globalne epidemije, opozarja Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Do nje se lahko pristopa tudi drugače, ne z zdravili, temveč s psihoterapijo.

Namesto zdravil s stranskimi učinki bi lahko marsikaj rešili s kakovostnim, poglobljenim pogovorom in vedenjsko-kognitivnimi spremembami. Nastalo je že precej raziskav, ki primerjajo učinkovitost antidepresivov in psihoterapije.

Leta 2013 so na nizozemski univerzi VU (Vrije Universiteit Amsterdam) naredili meta-analizo (to je raziskava dotedanjih raziskav), v kateri ugotavljajo, da je »kombinacija obeh bistveno bolj učinkovita, kot zgolj farmakologija«.

Na cenjeni britanski univerzi v Cambridgu je bila leta 2016 objavljena meta-analiza, v kateri se je izkazalo, da je »psihoterapija učinkovitejša od farmakoterapije«.

Na ameriških straneh ADAA (Anxiety and depression Association of America) beremo, da »zdravljenje zgolj z zdravili in zdravljenje zgolj s psihoterapijo enako ublažita depresivne simptome.«

Mnogi psihiatri opozarjajo na pretirano uporabo zdravil. Predpisujejo se vsem v težavah, namesto da bi se jim nudilo strokovno pomoč, da te težave prebrodijo. Osebi, ki bi ji morali izpuliti zob, ker ima granulom, vnetje pustijo, predpišejo pa zdravila proti bolečinam.

Takšen sistem zdravljenja sploh ne zdravi, temveč prekrije problem. Drogirajo nas, da ne čutimo težav. Zdravstveni sistem ne nudi tistega, kar je res potrebno, kvalificirane strokovne osebe, terapevte, ki bi pomagali, da se soočimo s problemom in ga razrešimo.

Na tem bojnem polju med farmakologijo in psihoterapijo se bo še kresalo. Farmacija ne bo izpustila iz rok svoje donosne kokoši, ki nese zlata jajca. Lobirala bo na vse načine, da bo ohranila obstoječe stanje, to je predpisovanje zdravil.

Na drugi strani se bo krepila fronta tistih, ki se z vsemi sredstvi borijo zoper antidepresive. Dobili bomo goreče nasprotnike in vihrave privržence. Vmes pa bo peščica tistih, ki zdravila resnično potrebuje. Tudi takšni namreč so.

Dejstvo je, da bi se morala zdravila, ki posegajo v naše glave, posebno pozorno spremljati. Vendar se ne! In tisti, ki jih želi opustiti, ne dobi učinkovitih, jasnih, strokovno podprtih in znanstveno raziskanih navodil, kako opustiti takšna zdravila. Mnogi, ki se s tem srečajo, gredo skozi »pekel«. Ustrašijo se in vrnejo nazaj k zdravilom. Sistem je narejen tako, da ostanemo odvisni.

Antidepresivi so lahko zdravilo, lahko pa strup. In večina jih sploh ne potrebuje!

Le želimo, pritiskamo in zavzemamo se lahko, da bodo izračune naredile še zavarovalnice. Kratkoročna psihoterapija, ki dokazano učinkovito pomaga enako kot zdravila, je tudi cenejša od doživljenjskega uživanja zdravila s številnimi pogubnimi stranskimi učinki.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec