Enaka drugemu, ne pa tudi ista! (piše: Nataša Zupanc)

Pravijo, da različnost bogati, in osebno si zares ne bi želela živeti v svetu Stepfordskih žensk ali izkušati življenje distopične družbe Gilead Margaret Atwood.

Tudi zato me odpor do poskusov (re)vkalupljanja vsega, kar po mnenju reakcionarnega dela družbe domnevno štrli iz sivega povprečja, ne naredi slepo za poskuse vsiljevanja 'vrednot' pod pretvezo, da gre zgolj za 'vrojene' razlike in tradicijo. Ker slednjo gre bojda brez ugovorov le spoštovati?

Še kako ugovarjam!

Želim si verjeti, da nam v 21. stoletju življenja prav zares ne smejo več krojiti stare šege, predsodki, vraževerja in običaji, tovrstne ’tradicije’ pa tudi sicer praviloma potiskam v domeno muzejev, gledališč, filma, knjig in ne nazadnje prireditev za radovedne turiste.

V mislih seveda še zdaleč nimam simpatičnega spuščanja gregorčkov po Ljubljanici ali simboličnega zažiganja slamnatih čarovnic na pustni grmadi, temveč predvsem številne polpretekle navade (in vzorce mišljenja), ki nam jih raznorazne interesne skupine in posamezniki še vedno vsiljujejo kot žive in potentne.

Plitkost diktata feminilnosti

Ena takšnih je zagotovo zgolj na videz benevolentno pozivanje žensk k več ’feminilnosti’, ki da so jo s kratkimi pričeskami in bulerji namesto stiletk nekje po nemarnem in bojda ’izgubile’.

Da so med najbolj glasnimi nostalgiki za ’dobrimi starimi časi, ko je moški bojda še bil moški, ženska pa ženska’, tudi številne ženske, me že dolgo ne čudi več.

Samo-osvobajanje od priučenih prepričanj in ponotranjenih pritiskov družbe 20. stoletja (pri nekaterih tudi stoletja in celo tisočletja pred njim) potrebuje svoj čas, predvsem pa energijo in voljo. In čeprav sem se sama začela preizpraševati o teh stvareh že zelo zgodaj, proces najverjetneje nikoli ne bo končan.

Ker smo seveda na različnih stopnjah osvobajanja tega, čemur najraje rečem resnični (ali pristni) jaz, gre seveda pričakovati razlike, ki smo jim vsi skupaj dnevno priča.

Pa jaz?

Meni se prav nič ne kolca po časih, ko so ženske v službo morale hoditi npr. v kostimih.

Še dobro se spomnim trenutka, ko mi je kot najstnici mama ponosno pokazala svojo novo pridobitev rekoč, da ’veš, ko boš ti enkrat hodila v službo, se boš morala tudi začeti drugače oblačiti’. Groza ob misli, da mi bodo nekoč vsilili krilo, ki ga od prvih razredov osnovne šole organsko nisem več prenesla na sebi, skupaj s tistimi debelimi žabicami vred, je bila naravnost paralizirajoča.

Na srečo so se do takrat, ko sem že stopila v bulerje številk na oddelku za odrasle, zapovedi o kodeksu oblačenja na delovnem mestu drastično sprostile, kar še posebno drži za poklice, ki veljajo za nekoliko boemske (berite: 'svobodne' alias prekarne). To je nato postal odličen paravan za mojo globljo averzijo do vseh vrst diktatov, ki bi me morda želeli utesnjevati - in to ne le (v izraznosti) navzven, temveč tudi navznoter. Še posebno navznoter.

Glede na mnoštvo prebranih knjig, k čemur sem bila kot deklič celo spodbujana (za kar se je ne tako dolgo nazaj na drugem koncu sveta v smrtno nevarnost spravljala pakistanska aktivistka Malala Jusafzaj), česa drugega tudi ne gre več pričakovati.

A naj so se časi v nekaj desetletjih na tem prostoru in v tem oziru še tako spremenili, se iz družbe še naprej (in se najverjetneje še dolgo bodo) histerično oglašajo nazadnjaški ’elementi’.

Ali: kako naj pač drugače rečem subjektom (in le redke od njih osebno poznam), za katere se zdi, da so v sebi že povsem okosteneli v primežu privzgojene rigidnosti pripisanih jim vlog, tako da jim je očitno nazadnje že umanjkalo zraka za prepoznanje, razvoj in bohotenje lastne unikatne iskre?

Ta komaj še notranje živa in na zunaj čuteča bitja, ki so pred časom skorajda preprečila vpis dikcije ’čuteča živa bitja’ za živali v stvarnopravni zakonik, ostajajo glasniki takšnih in drugačnih delitev znotraj v resnici nepregledno pestrega zbira unikatnih, živih, čutečih, razmišljujočih in neprestano razvijajočih se posameznikov, ki skupaj tvorijo družbo enakih, ne pa tudi istih (in to ne glede na katerokoli osebno okoliščino in umetno ustvarjeno nasilno podkategorijo, torej tudi spol).

Ker akcija rada spodbudi reakcijo, zaradi ljubiteljev vseh vrst predalčkov, tipov in predsodb, s katerimi si naivno ’urejajo’ (in hkrati siromašijo) pogled na življenje in svet, danes videvamo ženske, ki v želji, da bi moškemu postale enake, postajajo zgolj in samo 'iste'. Iste kot … moški? Nikakor.

In zato vse tiste, ki jih moti, da so nekatere ženske tako v prenesenem kot dobesednem pomenu oblekle hlače (slednje osebno tudi zelo močno pozdravljam, saj je tako ukrojeno oblačilo neprimerno bolj praktično in nosljivo), zavračam s prezirljivim: »Meh!« V odziv običajno dobim, da me je vendar škoda in da zanikam svojo ženstvenost, ki naj bi bila vendar tako zelo čudovita.

Kot da sem kdaj trdila, da to ni!?

In ko nato taiste vprašam, kaj po njihovem ženstvenost sploh je, mi praviloma govorijo zgolj o nje vidnih (in v resnici zgolj navideznih) znamenjih, ki to nikakor niso. Mar resno?

Če bi bile stiletke, ki v želji daljšanja nog habijo kolke, gležnje in kolena, znak ženstvenosti (in torej bojda bistvo žensk), človeštva danes ne bi bilo več. V stiletkah je namreč strašno težko ujeti avtobus, praktično nemogoče pa uiti predatorju. In brez tistega dela družbe, ki je še kako soudeležen pri spočetju in nato donositvi novega člana družbe, pač slej ko prej ne bi bilo več taiste družbe.

• Ob tem vlogo žensk in moških pri ustvarjanju družbe, ki sploh lahko ima prihodnost (tako v nje fizičnem kot skupnostnem in kulturnem nadaljevanju), nikakor ne vidim v zgolj goli reprodukciji, preštevanju novorojenčkov in precenjevanju statusa biološkega starševstva. Saj vendar nismo žirafe ali konji! Medtem ko se ti skoraj takoj po skotitvi postavijo na noge, človeški mladički za to potrebujejo celo leto. V letih in desetletjih postopnega opolnomočenja pa še zdaleč ne potrebujejo zgolj skrbnikov (naj so to njihovi biološki starši, rejniki ali skrbniki, v vseh primerih pa upajmo da srčni odrasli, kar žal ni samo po sebi umevno), ampak 'celo vas' in torej celotno skupnost. Kaj hudiča imajo skratka z vsem tem sploh lahko opraviti stiletke, razen v seksi scenarijih 7 nasvetov, kako ga zapeljati (da vam ne bi slučajno ušel z drugo in mlajšo), ki v praksi nato sploh ne delujejo?

Da bi me torej bolj ženstveno naredila zgolj nošnja rožnate barve v zameno za odtenke modrih, zelenih ali meni najljubše črne?

Precej trapasto, še posebno, če pomislim …

Moje asociacije ob pogledu na rožnato so skratka vse kaj drugega kot rožnate.

Pa nikar me ne razumite narobe. Nikomur ne bom očitala, če se oblači v rožnato ali na roza pleska otroško (skoraj zagotovo dekliško) spalnico. Vendar mi v zameno tudi vi ne boste skušali oporekati mojih (barvnih) izbir (še zlasti, če dvomim, da so bile vaše izbire resnično vaše), še posebno pa tega nikar ne storite pod krinko domnevne ženstvenosti, ki to v resnici ni.

Za razliko od infantilnih karikatur ženstvenosti (čemur v cestnem žargonu rečemo tudi afne, saj jih značilno izdajajo punčkasto cviljenje (običajno brez vidnega razloga za resnično vzhičenost), neprestano hihitanje namesto osvobajajočega krohotanja, skrivanje vsakega znamenja inteligence in odločnosti ter predvsem odsotnost pristnega stika z lastnim jazom) tam zunaj prav zares obstajajo tudi ženske, ki v resnici premorejo skorajda mitske (ker so tako redko opažene) kvalitete ženstvenosti. To je: notranje kvalitete in izjemne moči, o katerih je v eni od meni najljubših knjig pisala že dr. Clarissa Pinkola Estés.

To so ženske, ki svojo izjemno moč črpajo iz virov, ki so večni in neusahljivi.

To so ženske, ki so se s tekom življenja pridobljeno modrostjo osvobodile ponotranjenih steznikov in nagobčnikov, ki so jim jih nadeli dušebrižniki in samooklicani varuhi stebrov tradicije.

Ženstvenost zame skratka ni nič fizičnega ali vizualnega. Je notranja kvaliteta. Je nežnost, sočutnost, blagost, dobrohotnost … ženstvenost zna prisluhniti, potolažiti, razume ali vsaj želi razumeti, ne sodi, ni ostra v svojih sodbah, temveč je človeška, razumevajoča.

Ženstvenost pa je zame tudi močna, odločna, zaščitniška. Pa tudi divja in neuklonljiva, če to od nje zahtevajo izzivi življenja.

Ženstvenosti tudi nikakor ne gre istiti z materinstvom, še posebno ne na način, da bi prva ne mogla obstajati mimo slednjega. Še več. Prava ženstvenost se ograjuje od precenjene (in vsiljene) glorifikacije v navezi na biološko identično potomstvo (čemur tako in tako oporeka znanost, ki že nekaj časa dobro ve, da otroci niso kloni svojih bioloških staršev, temveč nasprotno: popoln unikum nepredvidljive genetske kombinatorike). Tako ženstvene kot materinske so še kako lahko tudi ženske brez lastnih otrok, v katerih življenju so vendarle tudi otroci (neredko jih je celo več), kot ženske, ki so skrbnice otrokom, četudi ti niso biološko njihovi lastni.

• Kot da slednje samo po sebi resnično čutečega ne bi zbodlo naravnost v srce. Namreč: lastni? Kot da so otroci lahko last nekoga in v resnici ne zares darilo (naj bo naravnost z neba ali pač iz čudovito vsemogočne narave, kakor si kdo čudež novega živjenja razlaga), ki nam je z vso resnostjo dano bolj kot ne v začasno skrb? Tiste, ki tega ne razumejo, je mogoče prepoznati po najrazličnejših sodbah, ki jih je mogoče rangirati od omaloževanja drugačnih osebnih izbir glede lastnega potomstva drugih ljudi do tega, da 'tisto ni moj otrok, zato mi je vseeno (in to ni moj problem)', če je na drugem koncu sveta lačen in v nevarnosti ali pa se ne more cepiti zaradi svojih drugih kroničnih bolezni!

Še več.

Kvalitete ženstvenosti osebno sploh nikoli nisem omejevala glede na spol.

In pri tem še zdaleč nisem edina.

Davno je že tega, ko me je s svojo teorijo kolektivnega in osebnega nezavednega nagovoril pionir analitične psihologije Carl G. Jung, ki je kot prvi opisal primarna antropomorfna arhetipa anime in animusa, ki se preigravata tako v človekovi psihi kot medosebnih odnosih.

Da o tem, da včasih vse kvalitete, ki smo jim v lastni omejenosti nadeli ime ’ženstvenost’, lahko še kako izžarevajo in izražajo tudi (zreli in modri) moški, niti ne govorimo.

Enako pač ni tudi isto

Da tok misli po nepotrebnem za bralce ne zapletem še bolj, kot mi je to s pridom uspelo že do sedaj, naj pisanje zaključim še z razmislekom o tem, da nas kot ljudi (ne glede na spol, barvo kože, prepričanja, starost in pripadnost določeni državi, skupnosti ali skupini) druži neprimerno več, kot bi nam radi dopovedali tisti, ki nas tako radi razdvajajo (pa naj bo to iz lastnega koristoljubja, nazadnjaštva ali neumnosti (kar vsekakor pripisujem vsem tistim, ki še vedno verjamejo v bizarne floskule o domnevnih moških z Marsa in ženskah z Venere)).

Če naj se dobro razložim, se moram najprej lotiti naslednjega, zgolj na videz le semantičnega oreha.

Namreč: ENAKO & ISTO – med obema besedama prav zares vidim vsebinsko razliko, ki torej ni zgolj črkobralska!

Če mi rečete: »Ooo, ti imaš pa isto obleko kot jaz!«

Vsi vemo, kaj ste mislili, a vas bom jaz vseeno popravila: »Nimam iste obleke kot ti, sicer bi ta hip ti pred mano stala gola. Imam pa enako obleko kot ti.«

In to bi storila nalašč.

Namreč: enako ni isto kot isto, čeprav v pogovornem jeziku vsi vemo, kaj smo želeli povedati.

Zakaj torej dlakocepiti, če se razumemo? Zato, ker se nato ne razumemo tam, kjer stvari postanejo zares pomembne. Veliko ljudi ima namreč veliko preveč težav kasneje, ko je govora o enakosti med ljudmi. Enakost namreč tako kot v banalni priliki z obleko, nato razumejo (ker si tako prevedejo) kot istost. Kar je usodna zmota, saj se zdaj zaradi komunikacijskega šuma naenkrat (po nepotrebnem) ne razumemo več.

Tisti isti (ali ista), ki v zgornji anekdoti isti dve podobni, vendar konfekcijsko, na novo zarobljeni, drugače nošeni ali sprani ter morda celo barvno različni obleki, bi kaj lahko dobesedno jemal nekaj, kar je bilo v resnici mišljeno preneseno.

Medtem ko v mojem svetu enako pomeni enakovredno, enakopravno, enako zastopano, enako pomembno, enako – navkljub drugačnosti, pa kakršnakoli že ta je, je slednjega lahko naravnost groza, da z enako v resnici mislim isto, kar bi bilo:

• po njegovem nasilje nad družbeno sprejeto nam ’različnostjo’ (t. j. umetno ustvarjenih delitev med ljudmi),
• po moje pa nasilje nad naravo, ki evidentno prisega na pestrost (t. j. vseh oblik, evolucijskih odzivov in nadaljevanja življenja kot takšnega).

Nobeden od naju si skratka v tem oziru nikakor ne želi istosti, zagotovo pa si jaz med drugačnimi želim predvsem enakosti.

In če se osredotočimo na delitev po spolu (ki je po mojem mnenju nepotrebno rigidna in črno-bela, glede na znanstvena in psihološka spoznanja pa tudi neupravičeno ozka in obremenjena s številnimi predsodki), seveda velja, da kot bitje, ki mu po žilah teče več estrogena kot testosterona, težje dvignem vrečo s cementom kot nekdo, ki mu po žilah teče več testosterona kot estrogena. Po drugi strani pa tudi ta ’naravni doping’, zaradi katerega telo postane večje in bolj mišičasto, ne pomaga marsikateremu moškemu tam zunaj, ki v resnici zmore dvigniti manj kot jaz.

Podobno bi se zgodilo v športu, kjer štejejo fizična eksplozivnost, hitrost in moč. Seveda so tam zunaj moški, ki tečejo veliko hitreje od mene. Še več. Večina žensk teče hitreje od mene. Po drugi strani pa tudi jaz tečem hitreje od 50 kilogramov pretežkega starčka, ki ga pesti cel kup kroničnih zdravstvenih težav, med drugim tudi obrabe skeleta spodnjih okončin.

A kakor koli že, prav zaradi domnevno večje fizične moči povprečnega moškega nasproti povprečni ženski (kar pomeni, da sta si nasproti stala neobstoječa stereotipa) je bil v preteklosti že uporabljen kot argument za upravičenost pripisane ’večvrednosti’ moških. Da je to v časih, ko za dvigovanje in prenašanje vreč s cementom že davno ne potrebujemo več človeške sile, saj to neprimerno bolje opravijo stroji, s katerimi zlahka rokujejo tudi ženske (če jih ti k njim pripustijo), neprimerno, če že ne neumno, pa mi po vsem že povedanem najverjetneje ni treba več izdatno poudarjati.

Poskusi opravičevanja domnevne večvrednosti so v preteklosti med drugim šli še:

• na račun inteligentnosti …

• … ter čustvenosti na račun racionalnosti.

Takšnih in podobnih predsodkov glede na spol je seveda še nebroj. Za vse pa je značilno, da nas po nepotrebnem razdvajajo, zastrupljajo naše odnose in nas osebnostno usodno omejujejo.

O včerajšnjih rožah

Hvala torej za včerajšnje rože, vendar ...

Bolj kot njih se bom razveselila leta, ko bomo 8. marec prvič praznovali v duhu sprejemanja resnične enakosti edinih resničnih (in tako dragocenih) razlik med ljudmi v obče.

Osebno ne poznam namreč nobene ženske tam zunaj, ki bi bila povsem ista kot jaz.

Peščica jih je, ki so mi morda na videz podobne. Celo tako, da bi me na cesti z njimi morda lahko na hitro tudi zamenjali. In nekaj jih je, s katerimi delimo podobne poglede (in odzive) na življenje in svet. Z nekaterimi me družijo podobne življenjske izkušnje (ali vsaj kakšno od epizod), obstajajo pa tudi takšne, s katerimi si delim isto ime in priimek, horoskopski znak ali (ne)okus za čevlje.

Po drugi strani so tam zunaj tudi moški, v katerih neprimerno lažje najdem sogovornika kot z večino žensk. In obstajajo tudi moški, za katere dobro vem, da so neprimerno srčnejši od nekaterih žensk, ki sem jih v svojem življenju že uspela spoznati.

A kakor koli že: z nikomer, ampak zares nikomer na tem svetu, pa si nisva ISTA.

• In si ne moreva biti ista ali isti niti, če bi si nek laboratorij tega sveta omislil narediti moj klon. Človeka kot neponovljivo unikatnega posameznika namreč ne naredijo zgolj njegovi geni, temveč ga pomagajo soustvarjati tudi njegovo okolje, neponovljive izkušnje in njegove lastne odločitve.

Isto tudi nikoli ne bi smel postati naš cilj.

Isto nikoli ni bil cilj vseprisotne in vsemogočne narave (in z njo življenja).

Smo si pa lahko (v naših drugačnostih in podobnostih hkrati) enaki!

Zaradi številnih skupnih imenovalcev, ki jih je zagotovo več kot tistih, ki nas delajo drugačne, a zato toliko bolj zanimive.

Je to res tako težko razumeti?

Glede na zadnje poročilo OZN, ki ugotavlja, da ’je vsaj 90 odstotkov ljudi pristranskih do žensk’, pri čemer naj bi se kar 50 odstotkov moških izreklo, da ’imajo večjo pravico do službe kakor ženske’, tretjina vprašanih pa je bila mnenja, da ’je sprejemljivo, če moški udari partnerico’, očitno je!

• Če bi lahko, bi teh 90 odstotkov ljudi (med katerimi so ljudje vseh spolov) vsaj enkrat v življenju posedla v eno od klopi ameriške učiteljice tretjih razredov osnovne šole Jane Elliott. Njen inovativni razredni eksperiment iz leta 1968 danes upravičeno velja za psiho-sociološko klasiko. Ne poznate? Naj spomnim.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec