Dejan Jarič: "Veliko ljudi pričakuje čudežne tabletke, čudežne ozdravitve, čudežne palčke, vendar tega ni"

Študij medicine je zaključil leta 2011. Ko je delal specializacijo iz pediatrije, je bil zaradi svojega celostnega pristopa nerazumljen. Kmalu pa se je lotil še druge  – iz nefrologije (ledvične bolezni). Vmes je tri leta študiral na Inštitutu transpersonalne psihologije in pridobival dodatna znanja iz celostnega pogleda na človeka.

Sproti se je še dodatno izobraževal na področju epigenetike, tudi pri celičnem biologu dr. Liptonu, enem od vodilnih na svetu, ki je dokazal, da nas geni opredeljujejo le 3 do 5 %, vse drugo pa so vplivi okolja oziroma tega, kako se mi odzivamo na vplive iz njega.

Naši geni na naše zdravje vplivajo le 3 do 5 odstotkov, drugo so vplivi okolja, pravite?

Res je. To je zdaj že dokazano. Vse skupaj velja enako kot to, da Zemlja ni središče vesolja. Nova, modernejša znanost epigenetike govori o tem.

Do enakih zaključkov prihaja tudi kognitivna nevroznanost, ki razlaga, da smo mi kreatorji svojih življenj, da s svojimi prepričanji, miselnimi procesi in čustvenimi stanji ustvarjamo svojo realnost in seveda tudi svoje zdravje ali bolezen, srečo ali nesrečo.

Ko sem poglobljeno začel študirati holistično, celostno medicino, sem dejansko videl, da je tukaj ključ. Izhajal sem tako iz lastne izkušnje kot iz dela z najrazličnejšimi pacienti, največ ledvičnimi in onkološkimi bolniki ter otroki. V resnici sem že kot študent medicine vedel, da je samo ukvarjanje s fizičnim telesom premalo. In da ne bo pomote, tudi s takšnim pogledom ni nič narobe.

Pogled na telo in njegovo zdrav(ljen)je sta odvisna tudi od tega, na kateri stopnji zavedanja je posameznik. Po Kenu Wilberju, avtorju Preglednice duhovnega razvoja človeka, je za ljudi, ki so popolnoma na miselnem, torej na egu, to povsem v redu. Pri njih gre za črno-belo razmišljanje, ni vmesnega, ni sivo, temveč je ali tako ali tako.

Govorim o klasičnem razmišljanju in tako na žalost še vedno razmišlja večina ljudi. To na neki način tudi še vedno deluje,  deluje po zakonih Newtonove fizike. Pa vendar je treba zadevo pogledati malce globlje, če se želimo res ozdraviti na vseh ravneh. Morda je človek fizično zdrav, nima nekih simptomov, toda če je kar naprej ljubosumen ali ves čas jezen, to pomeni, da miselno-čustveno ni prav zares zdrav. Človeka je treba pogledati celostno in videti vzroke težav.

To se pravi tudi zdravje ledvic? Če ste recimo prej delali kot nefrolog in predpisovali zdravila, ker ste jih morali, zdaj tega ne delate, svojim strankam rečete, da jim ni treba več jemati zdravil?

Ne, ne. Ne sekam, ne govorim proti, vse, kar delam, je kot nadgradnja oz. dopolnilo temu, kar ljudje počnejo. Vemo, da so ledvica po kitajski medicini povezana s strahom, zato se pri ledvičnih bolnikih veliko ukvarjamo s strahovi. Strah je v domeni ega, to pomeni, da tukaj ni odprtega srca in ljudje so večinoma na nivoju uma.

Tukaj vlada strah, strah pa v resnici v telesu sproža povišanje stresnih hormonov, torej kortizola, adrenalina, kar je danes vzrok velike večine bolezni.

Kaj pa, če imamo težave z ledvicami že od otroštva?

Na našo zavest deluje več vplivov. Vpliv staršev, razvoja, kulture, izobraževanja, filmov, torej vsi vzorci, ki smo jih do šestega, sedmega leta, ko je otrok v theta stanju - v enakem stanju kot smo vsako noč, preden zaspimo - in absorbira, črpa vse informacije od staršev oziroma tistih, ki so nas vzgajali.

Vsi vzorci, kot so: nisem dovolj dober, moram trpeti v življenju, moram garati, ne zaslužim si ljubezni, nisem vreden idr., v nezavednem še delujejo.

Podzavest je izjemno pomembna in v psihoterapiji se z njo ukvarjam že več kot deset let. Korak za korakom po protokolu pomagam pacientom čistiti omejujoča, nezavedna prepričanja, ki jih potem prek enotnega kvantnega polja tudi zamenjamo, torej reprogramiramo nezavedni um in negativne vzorce spremenimo v pozitivne, ki človeku pomagajo priti v globlji stik s sabo.

Če je um skladen z resnico v srcu, imamo možgane povezane s srcem. To pomeni, da smo usklajeni. Če pa imamo v umu nekaj, kar nas ovira na poti življenja in srca, ne bomo mogli odpreti srca in se povezati z ljubeznijo, ki je že v nas. Seveda so tukaj še vplivi prednikov, torej epigenetski vplivi, karmični vplivi …

Kaj pa nas največkrat v umskem svetu omejuje, da bi odprli srce?

Strah je ključen. Vemo, da je strah nasprotje ljubezni, in kjer je strah, manjka ljubezni. Večini ljudi danes manjka ljubezni.

Ljubezni do sebe?

Absolutno. Osnova je ljubezen do sebe. Če ne premoremo ljubezni do sebe, bomo v zunanjem svetu naleteli na osebe, ki nam bodo to kazale. Z nami bodo ravnali grdo, manipulirali bodo z nami, nas izkoriščali …

In ko ste vi občutili dovolj ljubezni do sebe, ste zbrali pogum in šli iz cenjene in varne cone statusa zdravnika specializanta. Bi jo lahko imenovali celo zlata kletka?

Lahko jo tako imenujeva, ja. V bistvu je bilo res. Kot kvantni preskok, ki se je zgodil, ko sem upošteval sebe, poslušal sebe, čutil sebe …

Ljudi vedno vodim tako, da (za)čutijo sebe. Pomagam jim, da najdejo svojo pot, da spoznajo, kaj je njihovo poslanstvo duše, tisto, kar so si izbrali za to življenje. In če se vrneva na vaše vprašanje – dejansko sem tudi jaz dokončno videl, da je moja vloga zdravnika celostni pristop do zdravja.

Moja naloga je, da sem tukaj zato, da premikam neke dogme, da spreminjam. Najprej v Sloveniji, potem tudi širše. Moj cilj je iti globalno, v svet, in narediti mednarodno kariero na področju celostnega, holističnega zdravnika, ki se seveda tudi sam veliko ukvarja z osebno in duhovno rastjo, kar je osnova.

Ali vaš program uporabljajo tudi kolegi iz zdravniške stroke?

Ja, tudi določene zdravnike učim, postal sem namreč njihov trener. Delam po posebnem programu, ki je namenjem prav njim. Ogromno zdravnikov je nezadovoljnih v sistemu.

Čedalje več? In čedalje več jih gre iz črno-belega razmišljanja, ki ste ga omenili na začetku najinega pogovora?

Ja. Ta številka se povečuje, saj vidijo, da je samo klasični miselni način mišljenja premalo. V resnici smo duhovna bitja v fizičnem telesu, imamo um in imamo izkušnjo na planetu Zemlja, zato je človeka res treba pogledati celostno na vseh nivojih. Vse več ljudi je, tudi zdravnikov, ki se odpirajo takemu razmišljanju in so odprti za drugačen pogled na človeka in na njegovo zdravje.

Kako torej zdravite vi? Če sem prav razumela, gre za celostno zdravljenje, torej pogledate trenutno stanje pacienta, trenutno travmo in začneta iskati vzroke v otroštvu?

Ja, običajno prideva do otroštva, kjer so nastali ključni zapisi za to življenje, miselni vzorci, blokade, torej prepričanja. Stranka to najprej ozavesti prek psihoterapije, vodim jo z usmerjenimi psihoterapevtskimi vprašanji, prek katerih najprej ozavesti težavo.

Vemo namreč: če ne ozavestimo težave, je ne moremo očistiti, v nezavednem je, vpliva na nas, ves čas deluje v ozadju, mi se tega ne zavedamo, vendar imamo težavo. Druga stvar je soočanje, torej, da se resnično, iz oči v oči, sooči s težavo, brez bežanja. Zato vedno vprašam človeka: "Pred čim pa bežite s temi vzorci, čemu se izogibate? Kakšne navidezne koristi imate od tega vzorca?"

Ker vemo, da tudi bolezni velikokrat ljudem služijo za to, da dobijo pozornost, ljubezen, sočutje, to, kar jim je primanjkovalo v  otroštvu. V psihoterapiji temu rečemo 'D-need', torej 'deficit need' – potrebe pomanjkanja in iz tega pomanjkanja si lahko ljudje sami ustvarimo bolezen na nezavedni ravni, da dobimo pozornost, ki jo potrebujemo.

Veliko primerov sem imel pacientk s težavami s ščitnico, hipotirozo, ki so bile na nadomestni hormonski terapiji z Euthyroxom. Prek terapije smo ugotovili, da so v otroštvu že skreirale to bolezen, da so dobile ljubezen in pozornost staršev, ki so bili npr. ves čas odsotni.

Ko pacientke to ugotovijo, so hitro pripravljene živeti brez tega, saj negativne vzorce zamenjamo z novimi, pozitivnimi. Ko je ena od pacientk šla čez 14 dni na hormonski pregled, je bilo vse v redu in ni več potrebovala tablet. Recimo … takšne stvari se dogajajo.

In rak?

Pri raku je bolj kompleksno, ker je tukaj dejansko treba telo razstrupiti, spremeniti prehrano. Vemo, da je danes hrana osiromašena, nima toliko zdravilnih hranil, hkrati pa je treba poskrbeti, da se telo razstrupi. Dr. Max Gerson, ki svetuje sokove in kavni klistir, je tukaj naredil zelo veliko.

Albert Schweitzer, nobelov nagrajenec, je rekel, da je dr. Gerson eden od največjih genijev v zgodovini medicine. Za zdaj ima največ dokazanih ozdravitev raka.

Torej tudi vi priporočate Gersonovo terapijo rakavim bolnikom?

Seveda, zraven pa še spreminjanje miselnih vzorcih – odpravljanje blokad, zamera, ker vemo, da je rak močno povezan z zamerami, z negativnimi čustvi, ki jih ljudje tlačijo v podzavest. Pri zdravljenju raka mora biti pristop celosten, pomembna pa je tudi sprememba načina bivanja. Nujno se je treba posvetiti tudi gibanju, spanju, hrani, jogi, meditaciji, umiritvi uma …

Dokazano je tudi: če ima oseba negativna omejujoča prepričanja, kot so npr. ne zaslužim si zdravja, ljubezni, moram trpeti in garati, mu tudi najboljša ekološko pridelana hrana ne pomaga, saj celica ne more sprejeti koristnih, hranljivih snovi, ki so potrebne za zdravje. To danes dokazujejo tudi priznani strokovnjaki, kot sta npr. dr. Lipton in dr. Dispenza.

Pa so vsi bolniki pripravljeni to narediti za svoje zdravje?

V bistvu ne. Niso še vsi tam. Za zdaj še ne morem pomagati masi, ljudje še niso na takšni stopnji zavedanja, vendar se bo tudi to kmalu spremenilo.

Ali večina ljudi še vedno hodi k zdravnikom po zdravilo, da jih bo pozdravilo?

Ja, veliko ljudi pričakuje čudežne tabletke, čudežne ozdravitve, čudežne palčke, vendar tega ni.

Vendar bi bilo dovolj, da bi pritisnili na stikalo do sebe in tako prižgali luč, ki bi v hipu odgnala nadloge, ki nas tarejo?

Ja, gre za kemijo, ki deluje na celični ravni. Recimo, da spet najdemo sebe. Ljudje smo dostikrat izgubili stik s seboj in ponovno se je treba spomniti. Zgolj spomniti. Ni se nam treba naučiti, ker v resnici v sebi že vse vemo.

Vse informacije že imamo: o stiku s sabo, s svojo zavestjo, vendar smo pozabili in se moramo ponovno spomniti, kdo smo, zakaj smo tu, od kod smo tukaj in kaj je naša naloga, ki jo moramo tukaj opraviti. To je naše poslanstvo, misija, kakor koli že rečemo. Torej: zakaj smo tukaj in kakšen pečat bomo pustili na tem planetu ter kaj bomo pustili, ko bomo zapustili to telo, ko bomo šli s tega planeta.

Vi ste mislili, da naj bi to naredili kot zdravnik, potem pa ste ugotovili, da se v beli halji ne morete zares uresničiti.

Ja, medicina je bila zelo dobra osnova, zelo sem hvaležen za vse znanje in izkušnje, veliko sem se naučil o delovanju človeškega telesa na fizični ravni, in to znanje mi zdaj samo pomaga. V bistvu so moj študij in delovne izkušnje zdravnika res samo prednost, da lahko zdaj celostno pogledam človeka in upoštevam tako fizični kot duhovni ter seveda miselno-čustveni vidik, vse skupaj pa se lahko združi v celoto.

Kako so se vaši kolegi zdravniki odzvali, ko ste rekli, da greste?

Moji kolegi so me pri tem podprli. Tudi v zdravniških strokah je veliko ljudi, ki se posvečajo sebi, vendar morda za zdaj nimajo toliko poguma, da bi se kakorkoli izpostavili. Sam sem zbral ta pogum in zdaj grem po tej poti. Vem, da bodo še prepreke, da bodo še nagajanja. Na to sem pripravljen.

Koliko časa bo še trajalo, da bodo terapije zamenjale tablete?

Najverjetneje bo trajalo še kar nekaj časa. Farmacija bo še vedno delovala in še vedno bodo zdravila za določen odstotek ljudi najprimernejša izbira. Tudi to je v redu, ker vsi ljudje niso prav zares pripravljeni pogledati resnici v oči ter pogledati vase.

Ljudje iščejo rešitve zunaj sebe, to je lažje, lažje je vzeti nekaj od zunaj, kot pa se ukvarjati s sabo, se poglobiti vase in se ukvarjati z vzroki za svoje stanje. Zagotovo bo trajalo še deset ali dvajset let, da bodo ljudje masovno osvojili višjo raven zavedanja, da se bodo zavedali, da so v nas, v našem notranjem miselno-čustvenem stanju vedno vzroki za vse težave.

Pa menite, da nas bodo vse spremembe, ki se dogajajo prav ta hip, kaj približale sebi? Bo po vsem, kar se bo zdaj zgodilo, svet drugačen, naše dojemanje telesa drugačno, ali bo ljudi le še bolj strah?

Definitivno bo marsikaj drugače, predvsem je odvisno od vsakega posameznika, kaj bo naredil - ali bo v navidezno varni coni udobja ali pa bo prevzel odgovornost za svoje življenje in tudi v tej krizni situaciji naredil nekaj dobrega za svoj imunski sistem, recimo z redno meditacijo, kneippanjem, jogo, te metode dokazano okrepijo imunski sistem, zato so tudi okužbe manj verjetne.

Virusi, tudi koronavirus, vibrirajo na precej nizki frekvenci, to je 5,5 Hz–14,5 Hz. Ljudje, ki vibrirajo na zelo nizkih frekvencah,  so večino časa v strahu: 0,2–2,2 Hz, jezi: 1,4 Hz, žalosti, ponosu, bolečini: 0,1–2 Hz itd. Ali bodo bolj verjetno podlegli okužbi, ne le s tem virusom, temveč tudi s kakšnim drugim mikrobom?

Če ljudje z iskrenim in poglobljenim delom na sebi dvignemo svoje stanje zavesti in smo v energijah visoke vibracije, torej velikodušnosti: 95 Hz, hvaležnosti: 45 Hz, občutku enosti z drugimi ljudmi: 144 Hz, sočutju: od 150 Hz in več, ljubezni: od 150 Hz in brezpogojni univerzalni ljubezni: od 205 Hz in več, potem smo za okužbe praktično nedotakljivi. V teh časih se je prav zares še bolj kot kdajkoli prej dobro zazreti vase, kajti tam prebivata ljubezen in modrost.

V sebi torej že imamo vse odgovore in rešitve za popolnoma zdravo, srečno in izpolnjeno življenje, polno obilja na vseh področjih. Seveda je treba biti iskren do sebe in vsaj malo pogumen, da pokukamo v svojo podzavest in tam odkrijemo prave vzroke za to, da ne moremo vedno biti v energijah visoke frekvence. Kot je rekel že švicarski zdravnik in psiholog Carl Gustav Jung: "Dokler ne ozavestimo podzavestnih ovir, bo to vodilo naše življenje in to boste imenovali usoda."

Torej je samoizpraševanje na prvem mestu?

Ja, pomembno je, da si zapomnimo, da si sami kreiramo svojo realnost in se odločamo iz trenutka v trenutek, kako bomo živeli, ker imamo svobodno voljo in možnost izbire! To pa seveda pomeni popolno odgovornost za svoje življenje. Vsak je povsem odgovoren za vse, kar se mu zgodi!

Večina ljudi danes tega ni zmožna sprejeti, zato imamo toliko bolezni, trpljenja in nezadovoljstva ljudi po vsem svetu. Od nas samih sta torej odvisni naša sedanjost in prihodnost. Ali bomo rasli, uspevali ali bomo v položaju obrambe ali zaščite - takrat pa zapiramo rastne mehanizme. Ali bomo torej živeli v ljubezni, ki je najmočnejša sila na tem planetu, ali v strahu? Odločitev je vedno naša! In to ni dogma, temveč resničnost!

Celo naravoslovci so spoznali, da je vse eno. Pri enosti gre za ljubezen, to pomeni občutenje enosti – nasprotje od občutka ločenosti, iz katerega se poraja strah, ki je v domeni ega. Ljubezen je zato nasprotje strahu. Ljubezen, in ne strah, je temeljni zakon življenja. Ljubezen kot enost je močnejša od ločenosti. To pomeni, da je ljubezen močnejša od strahu. Je neomejeni, popolni potencial, ki se lahko sama ustvarja, je to, kar mi v resnici prav zares smo.

"Če ste pripravljeni spremeniti svoja najgloblja omejujoča podzavestna prepričanja o sebi in svetu, lahko spremenite svoje življenje na bolje. To, o čemer razmišljate, na koncu tudi postanete!"

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec