Zakaj je dobro s sprehodi v gozdu nadaljevati tudi po koncu pandemije (piše Petra W.)

Sama imam z gozdom zelo človeški odnos, poln vzponov in padcev. Medtem ko sem se kot otrok v gozdu rada zgubljala ure in ure, se mi je sprehod v gozdu v času pubertete zdel ena sama kazen. Pozneje sem do gozda, še zlasti ko je bilo treba skreniti z uhojenih poti, začela gojiti strahospoštovanje, ki je preraslo v en sam strah. Kaj šumi v grmovju? Je ta predel gozda znan po medvedih?

Drevesa in podrastje z vsemi poki vejic in šumom vetra v krošnjah vred so mi znova prirasli k srcu, ko smo gozdne poti ponoči odkrivali v prijateljevi katrci. Ob obvezni glasbeni podlagi iz kultne nadaljevanke Twin Peaksa smo se z minimalno napolnjenim rezervoarjem za gorivo odpeljali v nam še povsem neznan gozd in preizkušali svojo vzdržljivost. Tisti, ki je prvi zaprosil, da se vrnemo v civilizacijo, je naslednji dan, kaj pa drugega, poskrbel za pijačo.

Ko sem ustvarila družino, sem v gozdu znova čutila nelagodje. Pozornost in strah pred tistimi največjimi zvermi sem preusmerila na mikrozajedalce, klope. Negativna izkušnja s klopnim meningitisom, ki jo je na svoji koži izkusila največja ljubiteljica gozda in vsega gozdnega, moja mami, se mi je močno vtisnila v spomin. In ti mali sesalci krvi me imajo zelo radi. Če je le mogoče, se me oprimejo že na urejeni trati pred hišo. Vse do pred kratkim sem tako gozd, ki ga imam tako rekoč na dosegu roke takoj, ko odprem vhodna vrata hiše, obiskala le ob vztrajanju družinskih članov.

Vse do letošnjega marca, ko o gozdu znova razmišljam tako kot takrat, ko sem se z njim prvič spoznala. Neobremenjen vikend odnos je prerasel v vsakodnevno ljubezen. Za precej intenzivno zvezo z gozdom, ki jo gojim danes, so zaslužne še do nedavnega obvezna karantena in knjigi, ki sem ju prebrala na mah,  Šinrin-joku, Japonska gozdna kopel in Z gozdom do sreče in zdravja.

Gozd je v času karantene na družbenih omrežjih kar naenkrat postal novi Pariz, London in New York.

Če ti je uspelo prelistati vse dnevne zgodbe, si lahko dobil občutek, da vsak Slovenec, pa naj živi v centru Ljubljane ali na obrobju Kranja, pozna svoj skriti neobljudeni kotiček v gozdu. Čista zmaga, če ti v lovljenju cilja do 8.000 korakov na dan, ni naproti prišla sleherna duša. In tako so fotografije dreves, prvega gozdnega cvetja in magične igre svetlobe in senc  nadomestile razgled z manhatnske stolpnice in pogled na Eifflov stolp. Sprehod v gozdu je tako kar naenkrat postal statusni simbol in jaz imam gozd pred nosom. Ponudila sem mu novo priložnost.

V tem istem času smo morali zaradi koronavirusa odpovedati potovanje na Japonsko, ki bi moral vključevati tudi obisk številnih parkov in gozdov. Vse, kar mi je ostalo, sta bili že prej omenjeni knjigi, ki sta mi sprehod v gozdu približali še s stališča znanstvenih raziskav in dognanj ter starodavnih praks stoletnikov, ki živijo, obdani z gozdom.

Ta trenutek se lahko pohvalim, da sem živi dokaz, da je s sprehodom v naravi mogoče pridelati dobro počutje in novo energijo. 

Na Japonskem temu pravijo 'gozdno kopanje' oziroma šinrin joku. Kopanje v ozračju gozda ali vsrkavanje gozda z vsemi čutili ne pomeni, da v gozdu telovadimo, tečemo ali hitro hodimo. Gre za to, da smo v naravi ter se z njo povežemo z vsemi čutili, vonjem, vidom, sluhom, okusom in tipom. Šele ko uporabimo vsa čutila, se lahko z naravo zares povežemo in preživljanje časa v gozdu občutimo tudi kot pozitivne posledice. Sama sem spoznala, da gozd res lahko ublaži občutek stresa in odžene nespečnost, medtem ko mu strokovnjaki v literaturi pripisujejo moč, da okrepi tudi imunski sistem, zniža naš krvni tlak, lajša depresijo in anksioznost ter sprosti um.

Vonj

Zrak v gozdu ne vsebuje le najvišje koncentracije kisika, ampak je tudi poln fitoncidov. Fitoncidi so naravna rastlinska olja, ki jih drevesa uporabljajo za obrambo (njihova najvišja koncentracija je pri temperaturi okoli 30 stopinj Celzija). Največ fitoncidov proizvedejo zimzelena drevesa, kot so borovci, cedre, jelke in drugi iglavci. Fitoncidi v zraku prispevajo k boljšemu počutju  in večji sproščenosti, saj občutno znižajo raven stresnih hormonov, zavrejo delovanje simpatičnega in pospešijo delovanje parasimpatičnega živčnega sistema ter dvignejo število NK-celic (tako imenovanih naravnih celic ubijalk), okrepi pa se tudi njihova dejavnost. Poleg tega pa je v prsti snov, zaradi katere se izboljša naše razpoloženje, medtem ko jo vdihavamo med sprehodom po gozdu. Gre za pogosto in neškodljivo bakterijo Mycobacterium vacce, ki naj bi aktivirala nevrone, povezane z imunskim sistemom. Zaradi okrepljenega imunskega sistema smo srečnejši.

Negativni ioni

V zraku je še nekaj, kar izboljšuje naše počutje v naravi, pa tokrat ne gre za vonj, ampak za negativne ione. Raziskave kažejo, da negativni ioni uravnovešajo osnovne biološke procese našega organizma, pospešujejo sposobnost mišic ter hormonsko in intelektualno aktivnost. Ko je v zraku od 5.000 do 50.000 negativnih ionov na kubični centimeter, se poveča imunska obramba telesa. Negativni ioni so sposobni iz zraka odstraniti vso umazanijo in tako zmanjšujejo respiratorne in bronhialne težave, prehlade, astmo ter so zaradi dejstva, da virusom in bakterijam onemogočijo, da bi se oprijeli lebdeče umazanije in se gibali, tudi učinkovita zaščita pred nalezljivimi boleznimi. Ker negativni ioni nastanejo ob silnem udarcu ali visoki napetosti, je teh največ ob slapovih, tekočih vodah v gozdu, v gozdu in na obalah. Za primerjavo: v zaprtem prostoru večje pisarne je od 30 do 50 anionov/cm3, v gozdu ali ob slapovih do 5.000 anionov/cm3.

Pogled

Številne klinične raziskave so dokazale, da pogled na drevesa in zelene površine blaži anksioznost in depresijo. Pozitivni učinki dreves na duševno zdravje ljudi trajajo dlje časa kot kratkoročni izbruhi sreče, kakršne občutimo na primer, ko dobimo povišico, si kupimo nov avto ali se poročimo. Pomirjajo nas tudi vsi naravni vzorci, ki naj bi obremenitev s stresom zmanjšali tudi za 60 odstotkov. Ob pogledu na naravo nas napolni globoko spoštovanje in takrat nehamo misliti nase. Ta občutek nam pomaga, da pozabimo na skrbi.

Zvok

Danes v hrupnih mestih živi več kot polovica svetovnega prebivalstva. Hrup lahko zvišuje krvni tlak, moti zbranost in spanje ter povzroča pozabljivost. Kronični hrup povzroča stres. Naravna 'tišina' tako velja za enega od najbolj ogroženih virov sveta. Naravna 'tišina', med katero štejemo tudi zvoke narave (šumenje dreves, zvok dežnih kapelj, petje in žvrgolenje ptic, žuborenje potoka, šelestenje listov …), zmanjša delovanje simpatičnega živčnega sistema (sistem za beg ali boj), okrepi pa delovanje parasimpatičnega živčnega sistema (sistema za počitek in okrevanje). Ljudje smo najbolj dojemljivi za zvoke s frekvenco od 2.500 do 3.500 Hz (v tem razponu žvrgolijo ptice). Zvok gozda nam tako pomiri podivjane misli, olajša duševno utrujenost in ponudi 'tišino', v kateri lažje razmišljamo.

Dotik

Gozdne kopel naj bi po nasvetih strokovnjakov končali s kopeljo v toplem vrelcu, če to ni mogoče, se z zemljo lahko povežemo ter ohranimo pretok energije tudi tako, da se preprosto sezujemo. Temu rečemo 'ozemljitev', saj prejmemo krepak odmerek zdravilnih elektronov. Usnjeni čevlji v nasprotju s tistimi iz umetnih materialov prav tako prevajajo elektrone ter ohranjajo električno povezavo z zemljo, ki našemu telesu pomaga pravilno delovati. Če se ne želimo sezuti, se z naravo lahko povežemo tudi tako, da dlani potisnemo v kup listja, iz potoka poberemo kamen ali se naslonimo na drevo.

Okus

Razmišljam o zdravi, počasni in divji hrani, o kateri mi vsakič znova potrpežljivo razlaga moja mama. Tako sem letošnjo pomlad začinila z jedmi iz divjega zelja, regrata in čemaža ter številnimi zeliščnimi čaji, ki seveda izvirajo iz naših gozdov.

Ljudje spadamo v naravno okolje, in če hočemo ohraniti ravnovesje, moramo dihati čist zrak, pod nogami čutiti zemljo in se sprehajati med veličastnimi drevesi, ki od nekdaj obkrožajo naš življenjski prostor.

 

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec