Petra Arula | 29. 10. 2019, 06:00
Petra Škarja: Ni uspeha, nazivov in diplom, ki bi dali popolno srečo in zadovoljstvo
Slovenci se radi pritožujemo. Nad sistemom, politiko, neučinkovitim zdravstvom in tudi šolskim sistemom. Tridesetletne Petre Škarja nisem slišala pritožiti se niti enkrat.
Z vsako izkušnjo 'neopravljenega izpita' je Petra Škarja o tem, kako lahko preživeti brez odrgnin, ki jih je med svojo potjo mimogrede dobila ona, napisala knjigo, pripravila predavanja … da bodo drugi lažje prehodili pot, ki jo je sama še utirala, in hitreje dosegli svoj vrh.
Petra, pa obstajajo bližnjice?
Verjamem, da so lahko tudi bližnjice zanimive, tako v gorah (op. a.: v katere se Petra vedno znova vrača in v njih išče navdih) kot v poslu. Ljudje si velikokrat preveč kompliciramo življenja, pa bi bilo lahko mnogo lažje. Ne verjamem pa, da lahko prepreke in izzive popolnoma zaobideš, to pa ne.
Sami ste svoj velik padec na življenjskem izpitu, ki se vam je prvi hip zdel nepopravljiv, popravili v enem tednu z desetko. Kako vam je uspelo kljub bolečini, razočaranju, dvomom?
Ko sem doživela velik življenjski padec, o katerem govorim v knjigi Ameriški milijonarji so spregovorili (več o njej na tej povezavi), sem spoznala, da nas prav bolečina vodi v največje spremembe, udobje ne. Naučila sem se, da padci so bili, so in bodo, da pa ne smem nikoli obstati na tleh, se smiliti sama sebi in za vse kriviti druge.
Spoznala sem tudi, zelo močno, da me zgolj znanje in močan um niti približno ne bosta pripeljala tja, kjer želim biti. Več časa in energije bom morala posvetiti podzavestnim vzorcem in tistim zapisom v telesu, ki smo si jih ustvarili v prvih letih življenja. Zgolj um je tu prešibek.
»Ni poslovnega uspeha, ni nazivov in ne diplom, ki bi dali popolno srečo in zadovoljstvo.« Petra Škarja
Vaša največja življenjska šola je …
… kombinacija vsega, kar počnem v življenju: potovanja, reševanje neke lastne otroške travme, stalna rast in razvoj ter poglabljanje v stvari, ki jih ne razumem. Pa tudi podjetništvo samo po sebi je čudovita šola, ki ti ne pusti zaspati ali preskočiti niti enega semestra.
Kaj torej svetujete vsem, ki bi radi ustvarili svoj posel?
Če bi na hitro poiskala en nasvet, ki velja za večino, bi najraje citirala Jaya Shettyja: "Življenje je kot najtežji šolski izpit. Mnogo ljudi pade na tem izpitu, ker prepisujejo od drugih. A eni vedo, da ima vsakdo svoj unikatni izpitni vprašalnik."
Danes je na trgu preveč informacij, navodil in nasvetov. A na koncu smo ljudje tako unikatna bitja, da kar deluje pri meni, ne more točno tako delovati pri vas in obratno. Zato se naučite, natrenirajte, da čim bolj zaznavate in čutite sebe, svojo intuicijo, ob tem pa krepite um, da zaznate, začutite in znate stopiti na pot, ki ti jo ponudi življenje.
Zdi se mi, kot da ste s tem stavkom povzeli nauk knjige Česa šole ne povedo, knjige, v kateri sprašujete najuspešnejše Slovence, česa jih je naučilo življenje, na pa šola. Kako ste dobili izjavo predsednika republike Boruta Pahorja za svojo knjigo?
Šlo je za en mail (smeh). Napisala sem mu mail in odgovoril mi je.
Tako lahkotno je šlo tudi s Boscarollijem, Gregom Skokom, Ireno Vide, dr. Juretom Knezom, dr. Ivanom Erendom, Sabino Košmrl in drugimi sogovorniki?
No, z nekaterimi lažje, z drugimi težje. Ni pa bilo preveč težko, ker so to vse ljudje, ki jih zelo cenim, saj so vsak na svojem področju mojstri, od katerih se je smiselno učiti. Z vsemi sem se že pred tem srečala ali srečevala, tako da se je vsebina za knjigo zelo hitro sestavila v celoto.
Pa vendarle skupaj s sogovorniki menite, da šola je pomembna, čeprav, kot pravite, večine stvari, ki smo se jih učili v šoli, ne bomo nikoli potrebovali.
Res je. A čar življenja je prav v tem, da ne vemo, kaj nam bo prišlo prav in česa res ne bomo nikoli potrebovali. Zato si je dobro zgraditi temelje znanja, iz katerih lahko pozneje zgradimo lepe zgodbe. Pozneje v življenju je težko graditi te temelje. Poleg tega je šola edina ustanova, ki nam da ogromno znanja in veščin zastonj. Tam so učitelji, ki se trudijo za nas in kakršne pozneje, ko se hočemo v nekaj poglobiti, zamenjajo izjemno dragi mentorji in tečaji.
A sistem šolstva na nek način tudi ukaluplja. Toda če to razumemo, obenem spoznamo, kako delujejo sistemi in znotraj tega lažje najdemo svojo pot. Če ne bi hodili v šolo, tega ne bi vedeli. Dušan Olaj je za knjigo zapisal močno sporočilo: "Največja vrednost diplome je v tem, da veste, kako in na kakšen način razmišljajo vaši kolegi. Vi pa, če hočete uspeti, morate to delati na drug način."
Mladim bi predvsem morali bolj razložiti zakaj. Oni potrebujejo ta zakaj. Zakaj se morajo nekaj učiti, zakaj so pomembne te informacije, zakaj naj ne špricajo angleščine, ki se je pri meni izkazala za šibko točko, ki sem jo drago plačala (op. a.: Petra o dogodku piše v knjigi: dobila je svojo sanjsko ponudbo za delo, ki pa se je v hipu spremenila v obžalovanje le zato, ker tisti hip ni odlično obvladala angleščine za svoja predavanja. Ponudnik ni imel dva meseca časa, kolikor bi potrebovala za nadgradnjo, in je posel ponudil nekomu drugemu). Ko imajo zakaj, se samovoljno radi učijo in prebudijo svojo radovednost za znanjem.
Bili ste odličnjakinja, pobrali ste vsa možna priznanja na osnovnošolski in gimnazijski stopnji, fakultete pa niste dokončali. Vam je kdaj žal?
Ja, dostikrat bi bilo z diplomo lažje. Marsikatera vrata so mi bila zaprta, ker nisem imela višje stopnje izobrazbe. Žal je sistem še vedno tak, da v nekaterih primerih ne prideš čez sito izbora, če nimaš papirja v rokah. Dosti lažje bi se prebila tudi s kredibilnostjo, če bi imela formalni naziv. Zdaj pa ne čutim več pomanjkanja, ker nimam končane formalne izobrazbe.
Kaj svetujete vsem mladim, ki se še šolajo?
Ohranite radovednost, ohranite žar v očeh - to vas bo pripeljalo daleč. In pridobite si veščine podjetnosti, ne glede na to, kateri poklic si boste izbrali. Biti dober človek pravih vrednosti in imeti veščine podjetnosti je danes ključno.
Kaj svetujete vsem tistim, ki si želijo življenje spremeniti na bolje?
Vsak dan naredite eno majhno stvar, vsaj eno malenkost. Ne le razmišljati o tem, temveč zares naredite, da to dosežete.
Najdražja lekcija vašega življenja je bila ...
Finančno gledano: vsa moja potovanja so bila draga. (Op. a.: Petra je ogromno potovala po svetu in tudi danes še vedno rada pogleda, kako živijo in delajo drugje.) A hkrati najboljša investicija do zdaj.
Kaj pa svetujete mladim na njihovi poti v življenje?
Bodite, kar ste; delajte, kar vas veseli. Vem, to je preprosto reči, težko je temu slediti, še težje pa zares živeti. Se pa vsak dan lahko potrudimo, da se temu čim bolj približamo. Ob tem pa nikar ne pozabimo, da nismo sami na tem svetu - lahko prosimo za pomoč in ko jo lahko, jo tudi sami ponudimo.
Danes se pravzaprav ne spomnim več, kakšno oceno sem dobila pri kemiji in koliko točk na maturi, kar se mi je takrat zdelo življenjskega pomena. Ne spomnim se datumov bitk, imen vladarjev, niti kemijskih enačb, kar sem takrat obvladala. Ne spomnim se vsakega rezultata na državnih tekmovanjih, niti priznanj in diplom, ki sem jih neumorno zbirala. Se pa spomnim svoje prve pravljice, ki sem jo napisala v osnovni šoli. Spomnim se trenutkov, ko sem komu pomagala in ko so drugi pomagali meni. Spomnim se dni, ko smo se s prijatelji presmejali in takrat še mnogo preplesali. Spomnim se dobrih profesorjev, ki so nas razumeli in nam dali življenjske nauke. Spomnim se prve ljubezni, prvega poljuba in pravih prijateljev.
Več o Petri Škarja in njenem delu si lahko preberete na njeni spletni strani.
Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev