Telesna samopodoba in lepotni ideal v fitnes industriji (piše: Mario Sambolec)

Danes na našo samopodobo najbolj občutno vplivajo (socialni) mediji in kulturno omejene ter konsenzualno veljavne definicije privlačnosti in zaželenosti. Pri tem sami zaznavamo kulturne standarde, obenem pa tudi presojamo, kako se ti ujemajo s standardi drugih ljudi, ki nas obkrožajo.

Kaja Strniša je v magistrskem delu (Instagram, telesni ideal in telesna samopodoba) napisala, da je telesna samopodoba na eni strani subjektivna (notranja) po drugi strani pa močno odvisna od družbenih in kulturnih konstruktov, na katero močno vpliva družbena okolica in različni elementi kulture. Med osebnim vrednotenjem telesa in njegovo dejansko obliko ni vedno povezave. Telesna samopodoba je elastična in dovzetna za spremembe, ki so posledica socialnih izkušenj in novih informacij, na primer iz (socialnih) medijev.

V naši družbi je opazno, da postaja telo centralna figura osebne identitete, dojemanje tega pa daje pomembne podatke o naši samozavesti in obnašanju. Ker je telo in njegov videz glavna domena naše samozavesti ni presenetljivo, da so debeli in pretežki posamezniki, še posebej otroci in mladostniki, v veliki nevarnosti za razvoj nizke samopodobe.

Ljudje, ki so prepričani, da so kompetentni in vredni ljubezni, so manj občutljivi za kritiziranje svojega videza in ne podlegajo družbenim normam. Njihova samoizpolnitev ni odvisna od prizadevanj za popoln videz. Po drugi strani ljudje s privzgojenim občutkom neustrezanja pri sebi prej najdejo pomanjkljivosti.

Lepotni ideal

Potrošniška družba temelji na proizvajanju potreb. Potreb, ki niso življenjsko nujne, so pa nujne za tekoče delovanje družbe. To vidimo na primeru lepotnega ideala, ker je predmet tolikih družbenih dejavnosti, ki prispevajo k gospodarski rasti; kozmetična, zabavna, modna industrija in tudi industrija fitnesa ter prehrane.

Te dejavnosti imajo skupno to, da proizvajajo »simbole«, ki se vežejo na lepotni ideal, in posredno na človeško telo. Potrošniško blago je tako postavljeno na isto raven kot življenjski viri. Razlika med živili in kozmetičnimi dodatki na primer postane formalna, kajti prvi omogočajo življenje, slednji pa socialno življenje. Podoben problem imamo v stroki prehranskega svetovanja in osebnega trenerstva kjer so postali selfiji v nastavljenih pozah praktično vodilno prodajno sredstvo in magnet, s katerim poskušamo kopičiti družbeno potrditev.

T.i. »peach booty« ali »instarit« (po moje) je eden izmed najaktualnejših trendov, bolje rečeno krutih zahtev.

Lepotni ideal bo vedno aktualen, ker je prazen. Enkrat predstavlja oblačila, drugič modne dodatke, tretjič ličila, četrtič so to račje ustnice in zadnjica v obliki hruške ... nenavsezadnje so tu še vedno novi prehranski trendi (diete in dopolnila), ki obljubljajo čudeže. Skupni imenovalec je naše telo. Lepotni ideali so očitno vedno upodobljeni s kančkom božje popolnosti in ravno pravimi merami. Tako imamo telesu vedno kaj za dodati, odvzeti ali drugače popraviti in sodobna industrija tudi poskrbi, da imamo na voljo dovolj izbire.

Lepotni ideal je referenca za predstavitev proizvodov, ker to artikle avtomatično postavlja v pozitivno luč. V oglaševanju in medijih je lepotni ideal še posebej močno izražen. Zato so mediji tudi pogosto kritizirani, češ, da predstavljajo nerealistično predstavo idealnega izgleda. Pri tem so v ospredju podobe za večino nedosegljivih teles, tako ženskih kot moških. »Poglejte te mišice, te trebušnjake, vse to je lahko vaše, če se pridružite mojemu tritedenskemu programu in kupite poleg še karjolo specialnih dodatkov!« Vzklikajo osebni trenerji. Na drugi strani se množijo kot gobe po dežju »fitnes« infuenserke, ki promovirajo svoje storitve z ritjo in bujnim oprsjem. Dobesedno.

Večina nas stremi k temu, da bi dobro mislili o sebi in se borimo proti dejavnikom, ki nam dajejo občutek neustreznosti. Kot rezultat tega mnogi posedujemo željo po ugajanju aktualnim trendom. Z globalnim poudarjanjem pomembnosti telesne samopodobe in pomembnosti telesa kot gradnika osebne identitete, nekateri tvegajo zdravje pri namenu znižanja telesne teže in/ali povečanju mišične mase. Primere takšnih načinov izgube telesne teže predstavlja odsotnost (zdravega) odnosa do telesa in prehrane, stroge in restriktivne diete, ekstremni programi treninga, uporaba vprašljivih pripomočkov za hujšanje in nedovoljenih sredstev.

Razlike med spoloma

Ženske se pogosto počutijo nepopolne in so nezadovoljne s svojim telesom. Socialni (mediji) jih namreč nenehno spodbujajo, da se na vse pretege borijo za določen tip postave, čeprav je ta za večino realno nedosegljiv in neskladen z naravno tendenco razvoja skozi življenjska obdobja.

Zahodna kultura nas zasipava z jasnimi sporočili, da mora biti vsak odvečen gram maščobe “pokurjen”, “uničen”, “odstranjen”. Mnoge ženske so prepričane, da bi morale shujšati, čeprav ne po zdravstvenih, ne po naših Feelgood standardih #pozdravipameti sploh niso (pre)debele.

Trenuten ideal ženskega telesa zahteva raven trebuh, deške boke, vitka in čvrsta stegna ter polno oprsje in zadnjico v obliki hruške. Po tencial za tako telo ima … se kdo spomni katere? Ne. Tista influenserka in manekenka nista odraz množice.

Idealna oblika ženskega telesa ni običajna in naravno dana. V večini je subjektivna in lahko se ji približate, če za to žrtvujete čas, denar, energijo in še katero od prioritet, ter cilju ustrezno prilagodite življenjski slog. Pa še takrat bo izzid za večino stvar kompromisa med želenim in realno dosegljivim.

Kot zanimivost: Trenerka Casey Ho je pred leti objavila video z naslovom "The Perfect Body", s katerim opozarja na problem socialnega pritiska v odnosu do samopodobe v moderni družbi.

Kljub temu, da smo moški izpostavljeni mnogo manj strogim pravilom, ki določajo, kaj je družbeno sprejemljiv videz (beri: partnerju sprejemljiv videz), se vedno bolj zavedamo njegove pomembnosti. Skrbijo nas lasje, koža, oblačila, postava, itd. Ta skrb se razširja tako med mlado, kakor starejšo populacijo, čeprav je med slednjimi še vedno nekaj pripadnikov vrste »mačo«, katerim se zdi tovrstno obnašanje silno problematično in odbijajoče.

Telo pri moških po statusu morda (še) ne konkurira drugim pokazateljem uspeha (znamki avtomobila, je rekel v šali), torej ni osrednjega pomena za pozitivno samopodobo (vsaj ne v takšni meri kot pri ženskah), vendar je obremenjenost moških z videzom že postala problem tudi kliničnih razsežnosti (ortoreksija, telesna dismorfija in bigoreksija), ki je pogosto podcenjen in spregledan.

Moški smo v povprečju bolj zadovoljni s svojim videzom kot ženske, saj je moški ideal krepkega in mišičastega telesa domnevno lažje dosegljiv (bolje naj bi upošteval našo biološko osnovo).

V vrednostnem sistemu današnjega okolja se dogaja, da postajamo zgolj lepi in fit. Kot tista »instarit« - privlačna embalaža, ki je pogosto brez (strokovne) vsebine. Sem trener in prehranski svetovalec, a ne v tem poslu. Svoje delo temeljim na iskrenosti, kritičnem razmišljanju in integriteti. Menim, da je odgovornost strokovnjakov v fitnes industriji voditi z znanjem, razumevanjem in empatijo, ne namesto tega prodajati svoje telo.

Mario Sambolec,
trener in nutricionist MNU, PN1, ACA,
vodja prehrane pri Fitnes Zvezi Slovenije,
CEO @ Feelgood
mario@feel-good.si

Viri

• Korun M. 2004. Vitka telesa: zgodovina lepotnega ideala.
• Kuhar M. 2004. V imenu lepote: družbena konstrukcija telesne samopodobe. Ljubljana: Založba FDV in Center za socialno psihologijo, zbirka Psihologija vsakdanjega življenja
• Strniša K. 2016. Instagram, telesni ideal in telesna samopodoba. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani Fakulteta za družbene vede.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec