D.H. | 12. 10. 2020, 18:04
Kako znanost predvideva, da se bo pandemija odvijala v 2021 – in naprej
Čakali smo drugi val. In ga dočakali. Zdaj čakamo cepivo. In ukrepe. Štejemo okužene in tvorimo scenarije. Pri tem pa se zaletavamo ob številne neznanke, ob katerih je trenutno jasno zgolj eno – koronavirus bo z nami še dolgo časa. Kaj nam torej znanost obeta za naslednje leto in naprej?
Glede na trenutno novo porast okužb po vsem svetu, predvsem v Evropi, bi naslednje leto poleti, ko bo za nami že leto in pol življenja z virusom SARS-CoV-2, po enem od predvidenih scenarijev lahko po svetu imeli 250 milijonov okuženih in 1,75 milijonov zabeleženih smrti, pri katerih bi tako ali drugače prisostvoval covid-19. Epidemiologi na vseh koncih sveta trenutno preigravajo različne kratkoročne in dolgoročne scenarije, pri katerih pa je skupno predvsem to, da tudi po več kot pol leta prisotnosti virusa, o sami bolezni vemo zelo malo. Vemo resda precej več, kot smo marca, a za razvijanje konteksta naše prihodnosti s tem virusom, še vedno zelo malo.
Tako na primer še vedno ni jasno, če ljudje razvijemo trajnostno imunost na SARS-CoV-2 oziroma koliko časa ta imunost traja v najboljšem oz. najslabšem primeru. Nekateri epidemiologi pravijo, da bi lahko imunost po preboleli bolezni trajala zgolj dva meseca. Kaj to pomeni v primeru cepiva? Ne vemo tudi, ali bo dotični virus ravno tako brstel v sezonah, kot je to značilno za gripo. Še najmanj pa je jasno, kako bodo v prihodnje na širjenje tega virusa reagirale tako svetovne vlade, kot tudi posamezniki.
Zadnji primer, ko je avstralska vlada namignila, da bi Avstralija lahko zaprla meje vse do konca leta 2021, čeprav je tamkajšnja turistična industrija do sedaj zabeležila že kar 20,6 milijarde evrov izgube, priča, da bodo vlade delale vsaka po svoje, kot se jim zdi najbolj smiselno, na drugi strani pa bodo posamezniki seveda igrali pomembno vlogo pri tem, kako intenzivno in uničujoče se bo virus širil naprej, sploh v prihajajočih zimskih dneh, ko se ljudje iz vrtov in ulic selimo v notranje prostore.
Na univerzi v Hongkongu so tako že opredelili, da bo najbolj ključna spremenljivka v enačbi naše prihodnosti to, kako se bo nadaljevalo druženje ljudi in kako bodo ljudje vestni pri preprečevanju prenosa okužbe. Njihovi najnovejši modeli razvoja pandemije, ki vključujejo tudi uspešne uveljavitve karanten na različnih koncih sveta, kažejo, da ima največji vpliv na zajezitev okužb prav posameznikovo sledenje že poznanemu protokolu – umivanje rok, socialno distanciranje in uporaba mask. A žal to na tej točki deluje le, če so istočasno v teku tudi dodatni preventivni ukrepi na kolektivni ravni.
Pandemija namreč ni konsistentna na vseh koncih sveta, zato se znanstveniki ukvarjajo predvsem z najbolj problematičnimi državami. Če so Kitajska, Nova Zelandija in Ruanda uspeli do konca letošnjega poletja doseči relativno nizke številke okužb in zdaj predvsem nadzorujejo naključna nova žarišča, je na drugi strani Evropa ponovno skoraj v celoti rdeča, stanje pa je porazno tudi v Združenih državah in v Braziliji. V Evropi predvsem Velika Britanija zaskrbljujoče hitro drvi proti katastrofalni epidemiološki sliki – 224.000 novih okužb v enem tednu in vedno več indikacij, da se jim obeta druga vsesplošna ustavitev javnega življenja.
Te države znanstvenike najbolj skrbijo, zato skrbno preučujejo problematiko žarišč, ki se razvijejo v večje širjenje okužb. Na univerzi Anhembi Morubi v Braziliji so izdelali več kot 250.000 matematičnih modelov, v katere so vključeni različni nivoji predvsem enega ukrepa – socialnega distanciranja. Pokazalo se je, da če temu, samo enemu ukrepu, sledi 50 do 65 odstotkov populacije, bi lahko za naslednji dve leti preprečili večje širjenje okužb, vključno z istočasnim lajšanjem drugih morebitnih ukrepov.
Zato je bil zaključek teh znanstvenikov jasen – spremeniti bomo morali kulturo naše interakcije z ljudmi.
Kar pa ne smemo razumeti kot slabo novico, saj ta model namiguje, da lahko potemtakem dosežemo občutne spremembe v prenosu bolezni tudi brez cepiva in brez vsesplošne ustavitve javnega življenja. V regijah, kjer je bolezen covid-19 v upadanju, se je kot ključni faktor pokazalo tudi redno nadzorovanje in izolacija okuženih. Kot šolski primer se tu navaja Hongkong. Kot pravijo tamkajšnji epidemiologi, lahko v tem trenutku njihovo epidemiološko sliko uniči samo izdaten dotok okuženih preko zračnega prometa.
In tu bi morali Slovenci biti prav tako pozorni. Kot so že večkrat omenili pri NIJZ, novo odkriti okuženi pogostokrat nočejo razkriti, s kom so bili v daljših ali intenzivnejših stikih, kar pa je po analizi posebne delovne skupine iz centra za matematično moduliranje kužnih bolezni v Londonu, ključno za hitro in učinkovito zajezitev širjenja okužb. Ta delovna skupina je namreč odkrila, da je za zaustavitev širjenja kužne bolezni po odkritju enega pacienta potrebno v le nekaj dneh izolirati 80% njegovih kontaktov, sicer nadzora nad širjenjem ni moč vzpostaviti.
Naslednji korak te delovne skupine pa je odkriti še, koliko je najkrajša smiselna doba za karanteno, oziroma, kot so zapisali, »odkriti ravnotežje med strategijo, ki jo bodo ljudje tolerirali in strategijo, ki bo zadržala širjenje okužb.« Žal smo sedaj že v točki, ko je praktično nemogoče identificirati 80% kontaktov vsakega okuženega, saj imamo vsak dan 400 ali več novih okuženih.
Bližnja prihodnost – zima. Poletje torej ni ustavilo virusa, zima pa bo – po predvidevanjih strokovnjakov – stanje na severni polobli še poslabšala. Večina človeških respiratornih virusov sledi sezonski oscilaciji. Najbolj se razpasejo v času od decembra do februarja. Imunubiologi predvidevajo, da bo SARS-CoV-2 sledil temu pravilu, saj suho vreme izboljša stabilnost in prenosljivost respiratornih virusov. Za bližnjo in daljno prihodnost je tako precej enotno mnenje znanosti, da bo covid-19 nekoč pač del vseh bolezni, ki nas najpogosteje doletijo prav v sezoni gripe in drugih respiratornih obolenj.
Daljna prihodnost. Da bi ustavili pandemijo, bi morali virus uničiti na globalni ravni. Znanstveniki se strinjajo, da je to praktično nemogoče, glede na to, kako hitro se je razširil v vseh kotičke sveta. Druga opcija je, da ljudje zgradijo dovolj čvrsto imunost bodisi preko okužb, bodisi preko cepiva. Ocenjuje se, da bi moralo biti okoli 55 do 80 odstotkov populacije imuno, da bi lahko dosegli zaustavitev eksponentnega širjenja okužb, odstotek pa variira glede na državo.
Kakšna bo prihodnost s covid-19 je zdaj odvisno predvsem od cepiva in odgovorov na vprašanja, ki ob tem ostajajo odprta. Predvsem, kako dolgo imunski sistem ostane zaščiten po cepivu in koliko časa po koncu dejanske bolezni. Marsikatera cepiva nudijo zaščito tudi po več desetletij, spet druga pa sčasoma izzvenijo. Če bi covid-19 sledil podobnemu vzorcu kot SARS, bi protitelesa lahko na visokih ravneh obstala v telesu tja do 5 mesecev, s prisotnostjo na zmanjšanih ravneh pa največ 2-3 leta.
Novo vprašanje ob vsem tem pa seveda je, kako se bo cepivo, ko bo enkrat na voljo, distribuiralo po svetu, koliko časa bo potrebno nanj čakati in predvsem, ali bo na voljo vsem ljudem na svetu, saj je jasno, da borba proti temu koronavirusu poteka na globalni ravni.
