Z dostavo na dom je v nekaj dneh nadomestili prodajo na koprski tržnici

Je pridelovanje zelenjave v družini?

Tako je, kmetija se prenaša iz generacije v generacijo, poljedelci smo vsaj več kot sto let, moja družina pa je na tržnici prisotna od leta 1979. Oče je v koprskem Tomosu ugotovil, da mu barvanje Automaticov ne diši, še manj pa to, da mora ubogati nekoga drugega, in je postavil prvi rastlinjak. Najprej za rože, katere so mu zaradi njegove natančnosti vzele preveč časa, nato je začel gojiti zelenjavo. Ko sta z mamo ugotovila, da ona s starim Golfom, s katerim gre na tržnico, zasluži bolje kot on, ki je v lokalno zadrugo peljal cel kombi zelenjave, je bilo jasno, da bomo na tržnici ostali. Od takrat je bilo tako, da je imel oče na čez proizvodnjo, mama pa prodajo in, če se lahko tako reče, marketing. Ko je leta 2012 oče prezgodaj umrl, ni preostalo drugega, kot da ga nasledim. Tik pred diplomo sem pustil študij strojništva in prijel za motiko. Ampak ker sem bil že od malega zraven na polju, mi je bilo to domače, naravno. Je pa tako, da sta oče in nono s prodajo zgradila hišo, meni pa jo komaj uspe vzdrževati. Čeprav starejši znajo komentirati, da nam je danes vse lažje, ni tako.

A se da konkurirati cenejši zelenjavi v supermarketih iz Italije, Španije?

S ceno težko, to sem že večkrat občutil na lastni koži, predvsem pri prodaji restavracijam, tudi šolam in podobnim večjim kupcem. Šole so na primer dobile vzpodbudo za nakup lokalno pridelanih živil in nekaj časa smo sodelovali, nato pa so rekli 'zakaj pa bi kupovali pri tebi, če lahko dobimo cenejšo zelenjavo, na kateri ravno tako piše, da je domača.' Zato želim prodati nekomu, ki ceni, da je bila zelenjava zjutraj še v zemlji, popoldne pa je na mizi. Konkurenčen sem lahko tudi tako, da imam čim več različnih sezonskih pridelkov. Stranke same so povedale, da če nečesa ni v ponudbi, gredo v trgovino in potem tam mimogrede kupijo še ostalo. Prednost so tudi rastlinjaki, s katerimi si podaljšamo sezono in pa velikost njiv, da lahko istočasno sadimo isto sorto zelenjave, ki se pobira čez 60 in 220 dni.

Z dostavo na dom si začel sam?

Opazili smo, da na tržnico hodi en in isti krog kupcev, novi - mlajši - pa zato nimajo časa, si pa želijo sveže, domače zelenjave. Težava tržnice je, da je odprta med 7. in 13. uro. Takrat so ljudje v službi, med premorom gredo rajši kot v šoping na toplo malico. Že leta 2013 smo začeli z dostavo v Ljubljano preko partnerja, ampak se ni prijelo, ni bilo prometa, potrebne bi bilo več promocije. V letih 2014 in 2015 smo dostavo ukinili, šel sem v službo, ampak ugotovil, da v tovarni delam zato, da doma plačam nekoga, da nekdo opravlja delo namesto mene, večinoma slabše kot bi naredil sam. Lani septembra, po treh letih, sem pustil službo in se posvetil njivi. Pa nam nekako gre. Razvažam tudi v dežju in močnem vetru - v takem vremenu so bile tržnice bolj prazne.

In kako vam gre v teh čudnih časih?

Spomladi je bilo kar čudno. Na primer v četrtek sem naročil sadike, v torek bi jih moral prevzeti, vmes so zaprli mejo z Italijo. Pa sem se moral preprirati ali sem upravičen iti čez mejo ali ne. Potem so zaprli tržnico. Hitro sem dal narediti vizitke, da jih je mama lahko zadnji dan delila na tržnici, in iz arhiva na spletno stran potegnil že postavljeno spletno trgovino zelenjavanadom.si, sicer malo zastarelo, ampak je delovala. Tako rekoč čez noč smo nadomestili prodajo na tržnici z dostavo na dom. Zdaj, v času drugega vala, so se ljudje spomnili na nas in so veseli, da obstaja možnost dostave. Mi pa tudi. Torej spletna trgovina živi, tam imamo vse naše fotografije zelenjave, ko je še v zemlji in ki tudi ni popolna, ker tudi v realnem svetu ni. Nimamo studijskih slik solate. Na naši strani so tudi razne Facebook skupine za lokalno preskrbo, v času omejitev so v kratkem dobile po 9.000 članov.

Spomladi se je ob zaprtju meja prvič začelo govoriti o samopreskrbi Slovenije s hrano, bojda smo kar slabi. Komentar?

Ja, prav je, da se je izpostavil ta problem. Mislim, da bi bila Slovenija z lahkoto samooskrbna, če bi sprejeli nekaj drugačnih rešitev na področju kmetijstva. Sistem je usmerjen tako, da se nam ne splača imeti zelenjadnic, ampak velike njive, na njej pa eno samo kulturo - pšenico, koruzo, sojo. V Istri je drugače, na terasah s traktorjem niti obrnit ne morem. To je kot bi imel vrt ob hiši, samo da je deset, stokrat večji. Zaradi tega, ker imam težko dostopno kmetijo, sicer dobim deset odstotkov višjo subvencijo, ampak sistem ne upošteva, da bi pri nas po 15. oktobru lahko še gojil blitvo, špinačo, motovilec, grah. Sistem subvencij je enak za Istro in za Gorenjsko, Štajersko. Predstavljajte si, da bi v Italiji veljala ista pravila v Trentinu, kjer je pozimi sneg, in na Siciliji, kjer imajo decembra 20 stopinj Celzija. Je pa žalostno, da smo slabo samooskrbni tudi na področju semen in sadik. Če malo raziskuješ, te pot vedno pripelje do enih in istih gigantov. Svoja, domača semena imajo redki.

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev