Aljaž Koprivnikar: "Rad bivam z veliko mero ustvarjalne svobode!"

V pandemskem letu, ki je življenje na vseh ravneh postavilo pred velike izzive, je bila tudi organizacija mednarodnega literarnega festivala Fabula nova, svojevrstna in zahtevna izkušnja, pravi Aljaž Koprivnikar. Za festivalskega producenta, pesnika, literarnega kritika in urednika pa je bila tokratna Fabula posebna tudi zato, ker je v novi programski festivalski ekipi zasedel mesto umetniškega vodja.

Letošnjo Fabulo, ki je nastajala in potekala v zahtevnih pogojih, ste kot umetniški vodja zasnovali prvič. Kakšne so izkušnje?

Izkušnje so izjemno pozitivne, ne glede na izzive, s katerimi se je festival soočil zaradi pandemije. Kljub vsemu nam je festivalsko dogajanje uspelo še razširiti in ga v sodelovanju s koproducentom Cankarjevim domom in ostalimi partnerji vzpostaviti kot odprto platformo, kjer se literatura stika z različnimi umetniškimi žanri.

Festivalske dogodke smo sicer večinoma oblikovali v hibridni formi, a smo virtualne vsebine z interaktivnimi pristopi pred občinstvo prinašali premišljeno.

Fabulina knjižna dela so zaživela v filmskih adaptacijah študentov in študentk AGRFT ter interpretacijah igralskega ansambla SNG Drama. Letošnje goste in knjižna dela v slovenskem prevodu smo tako iz različnih delov sveta pripeljali v Ljubljano, prestolnico knjige. V spremljevalnem programu smo ponujali pestre in raznolike dogodke, ki so gostovali tudi po nekaterih drugih slovenskih mestih, pri čemer smo literaturo uspešno približali ljudem in ljudi literaturi. V drugi polovici festivala, ko je vendarle prišlo do sprostitve nekaterih omejitev, smo z virtualnega programa prešli na živi format. Kot eden prvih slovenskih festivalov smo občinstvu omogočili stik z literaturo ter srečevanja in druženja z gosti, katerih knjige so bile razprodane že pred začetkom festivala in ki smo jih zaradi velikega povpraševanja ponatisnili. Slednje kaže, da sta letošnja program in knjižna bera doživela dober sprejem tako med občinstvom kot tudi med siceršnjim bralstvom, česar sem še posebej vesel.

Z organizacijo literarno-umetniških festivalov doma in v tujini imate veliko izkušenj. V čem je Fabula drugačna od festivalov, pri katerih ste sodelovali v preteklosti?

Četudi sem v preteklosti večino svojega dela namenil pesniškim festivalom, organizacija literarnih prireditev v grobem poteka precej podobno, z manjšimi razlikami v konceptih ali programskih vizijah. Morebiti se Fabula od ostalih festivalov razlikuje predvsem po dobro osnovanem kuratorskem delu, ki vsako leto v Slovenijo pripelje avtorje in avtorice svetovnega kova in domačim bralcem ponudi najboljše iz mednarodnega literarnega sveta zadnjih nekaj let. Fabula kot eden večjih literarnih festivalov v regiji in osrednji slovenski literarni festival pri tem pozornost namenja vsem strukturam bralstva. Z odličnimi prevodi in izidom knjižnih del gostov po izjemno dostopni ceni za Slovenijo pa pomembno spodbuja bralno kulturo in svoj program vsako leto tudi nadgrajuje, kar jo zagotovo postavlja v sam vrh inovativnih in premišljeno zasnovanih festivalov.

Ena od vaših vizij razvoja festivala je še tesnejše povezovanje Fabule z Ljubljano pa tudi širše – s Slovenijo in mednarodno literarno skupnostjo ter preplet literature z drugimi kulturnimi organizacijami in umetniškimi zvrstmi, drži?

Osebno se vedno zavzemam za čim širše sodelovanje in dialog literature z drugimi umetniškimi zvrstmi. Zelo me zanimajo inovativni načini prenosa literature v različne medije in javni prostor, s čimer se ukvarjam tudi na festivalu Prague Microfestival, ki ga vodim na Češkem. Že letos smo tako na Fabuli začeli z nekaterimi interaktivnimi vsebinami; literaturo smo prepletli z likovno, gledališko in filmsko umetnostjo ter se ob tem povezali z različnimi ustanovami in akterji s slovenskega kulturnega prostora. V sodelovanju z društvom prostoRož in pisarno Ljubljana – Unescovo mesto literature smo med drugim uresničili interaktivno zvočno poslušalnico Glasovi Fabule, ki smo jo idejno zasnovali na festivalu, kot trajna popestritev literarnega življenja pa ostaja v uporabi v mestu tudi po zaključku festivala. Podobne instalacije nameravamo v javni prostor vpenjati tudi v prihodnje, saj želimo z literaturo obogatiti mestne površine, hkrati pa festival programsko razširiti tudi zunaj območja osrednje Slovenije. Takšna je tudi zamisel projekta Fabulin izbor – mesec branja, s katerim smo letošnje knjižno dogajanje pripeljali v različna slovenska mesta ter spletli trajne vezi med slovenskimi založbami, knjižnicami in knjigarnami, ki jih bomo negovali tudi v prihodnje.

V programu želim enakovredno pozornost nameniti vsem bralcem, najmlajšim literaturo še naprej približevati prek programa Mlada Fabula, zahtevnejši, strokovni publiki pa nameniti humanistične dogodke Fabule v teoriji. Poleg gostovanj svetovno znanih avtorjev in avtoric se mi zdi zelo pomembno nameniti pozornost mladim, obetavnim upom literature, ki jih bomo v okviru programa Fabula Hub še močneje povezovali s slovenskim kulturnim okoljem in festivalski program na ta način gradili tudi kot pomemben člen v medkulturni posredniški verigi v širši regiji.

Gre pri sloganu letošnjega festivala Prihodnost = privilegij? za odziv na družbeno stanje v svetu? Fabulini gosti in gostje se z vprašanjem prihodnosti v svojih delih ukvarjajo na različne načine.

Letošnji slogan Prihodnost = privilegij? nagovarja spremenjeno izkušnjo bivanja, v kateri smo se znašli in ki nam je prinesla različna prevpraševanja o prostoru in času. Razprla je vprašanja o posameznikovem (de)privilegiranem položaju v svetu in prihodnjem značaju naše skupnosti. Temu razmisleku so se skozi raziskovanje simbolnih, geografskih in umskih teritorijev na različne načine pridružili tudi letošnji festivalski gostje in njihove knjige. Vladimir Sorokin v romanu Opričnikov dan ob literarni rekonstrukciji preteklosti denimo prikazuje distopični svet prihodnosti, ki pa je obenem bolj resničen kot kdaj koli prej. Deborah Levy z delom Mož, ki je videl vse odpira vprašanje, kaj vse smo pripravljeni spregledati, da bi bili pred sabo – in pred Zgodovino – videti kot ljudje, kakršni želimo verjeti, da smo. Na podlagi osebne in splošne zgodovine ter struktur, v katerih bivamo in nas sooblikujejo, vprašanje identitete odpira tudi roman Nebesna telesa, ki ga Džoha Alharti zgradi kot čustveno, zgodovinsko, geografsko in politično študijo mikrookolja, postavljenega v panoramo širše družbe.

Na pot po (ne)znanih ozemljih nas z delom Utrujenost materiala vabi Marek Šindelka, s katerim se ob prepletanju bolečine, tesnobe in strahu potapljamo v izkušnjo človeške izkoreninjenosti in odtujenosti medosebnih odnosov. V njegovem delu razbiramo metaforo današnje Evrope, ki sloni na snu o delovnem stroju, neskončnem proizvodnem ciklu. Osebne in družbene migracije pretresa še roman Tujka, v katerem poskuša Claudia Durastanti skozi razmisleke o identiteti, družbenih razredih, umetnosti in ljubezni osmisliti posameznikovo življenje, da bi ta našel svoj prostor v svetu. Z razmišljanjem o tem, kako bi bil upor videti danes, pa se je s simulacijo naše sodobnosti v okviru programa Fabula Hub festivalu pridružila še ena od najobetavnejših nemških pisateljic mlajše generacije Enis Maci, ki z zbirko esejev Sladoledarna Evropa namesto odgovorov ponudi prava vprašanja.

Ko govoriva o prihodnosti, kako vidite prihodnost Fabule?

Fabula se bo tudi v prihodnje širila in pozornost namenjala vsem strukturam bralstva ter na slovenska tla prinašala vrhunce svetovne literature. Festival pri tem ostaja zavezan dialogu s širšo skupnostjo in spodbujanju sodelovanja med različnimi členi mednarodne in slovenske kulturne verige. Prihodnost festivala vidim v razraščanju kulturnih vsebin po raznolikih urbanih območjih, tako v Ljubljani kot tudi drugod po Sloveniji. Poleg gostovanj vrhunskih svetovnih avtorjev in avtoric ter posebne pozornosti, ki jo bomo namenjali mlajšim, obetavnim literarnim imenom, pa bomo nadalje oblikovali tudi bogat festivalski program in inovativne literarne projekte ter tako festival še trdneje vzpostavili kot pomemben inkubator novih idej v kulturnem in družbenem smislu.

Letošnja hibridna oblika Fabule ima določene prednosti. Bodo po festivalu na spletu trajno na voljo posnetki pogovorov z gosti in gostjami?

Četudi sam ves čas zagovarjam nujnost osebnega ali živega stika z literaturo, je treba priznati, da ima hibridna oblika dogodkov vsekakor svoje prednosti, saj omogoča lažji dostop do vsebin, ki ostajajo na voljo tudi po zaključku festivala. Na ta način lahko vsebine ponudimo še večjemu številu ljudi, zato nameravamo tudi v prihodnje del dogodkov izvajati v hibridnem formatu, torej v živo, a z omogočenim spletnim prenosom ali posnetkom, ki bo javnosti na voljo tudi po zaključku živega dogajanja. A slednje, kot vse ostalo na festivalu, urejamo premišljeno, kajti treba se je zavedati, da snemanje dogodkov prinese tudi vprašanje avtorskih pravic in druge izzive, ki pa jih bomo do naslednjega leta dobro preučili in občinstvu znova pripravili najbolje možno zasnovan program.

Kaj vas pri organizaciji literarnih in umetniških festivalov še posebej navdušuje?

Literarni festivali mi skozi uresničevanje raznolikih umetniških projektov omogočajo ustvarjalno izražanje, s programom, ki ga oblikujemo, pa prav tako dejavno soustvarjam kulturni prostor. Posebno me navdušujejo festivalski avtorji in avtorice ter njihova gostovanja, ki v lokalna okolja prinašajo intelektualno svežino in spodbujajo medkulturni dialog, hkrati pa nastajajo nova prijateljstva, ki krepijo širšo kulturno in družbeno skupnost. Seveda pa ne smem pozabiti vseh knjig, ki ostanejo po odhodu festivalskih gostov in omogočajo tudi nadaljnje bralske ali ustvarjalne navdihe.

Živite razpeti med Ljubljano, Berlinom, Prago in Lizbono. To je zagotovo prednost pri organizaciji mednarodnega festivala.

Razpetost med različnimi evropskimi prestolnicami zagotovo prinaša določene prednosti, saj mi omogoča neposredno seznanjanje z najnovejšimi literarnimi tokovi, stike z raznolikimi avtorji in mednarodnimi literarnimi organizacijami ter široko mrežo povezovanja. Podobno je tudi sicer, v mojem zasebnem življenju, saj rad bivam z veliko mero ustvarjalne svobode, v neprestanem gibanju, obdan z različnimi jeziki in kulturami, zaradi česar bi težko ostal na mestu, ki ne prenese prepiha.

Vanda Božič

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec