Enostavna zgodba o CO2 (glavnem krivcu za podnebne spremembe)

Ogljikov dioksid je prisoten v ozračju odkar se je Zemlja obdala s plini. Plin, o katerem teče beseda, je vstopil v ozračje z vulkanskimi izpusti in kasneje z razpadom organskih snovi. Majhen delček tudi z izdihi organizmov. Vsekakor pa so bili zanj na začetku odgovorni le vulkanski izpusti.

Skozi zgodovino je količina ogljikovega dioksida varirala.

Nato se je na Zemlji nekaj zgodilo: življenje se je razcvetelo.

Živa bitja so prestopila bregove morij in zavzela kopno. Prišli so dinozavri, ki so se sprehajali med bujnimi gozdovi ogromnega kontinenta, imenovanega Pangea. V morjih so zrasli koralni grebeni, ki so med drugim danes vidni v obliki naših Alp (ki sta jih Jadranska še Afriška tektonska plošča porinili kvišku).

Življenje je v dobi dinozavrov vsrkavalo ogljikov dioksid kot goba. Osnovni gradnik organske molekule je namreč kemijska enota C, ogljik oziroma karbon. Torej ne samo, da - kot velikokrat slišimo danes - ogljikov dioksid vsrkavajo drevesa, ker ga nujno potrebujejo za svojo rast. Tudi živali in ljudje smo polni ogljika, saj dobesedno gradi naše telo. Ko preminulega svojca pokopljemo, majhen delček ogljika dejansko umaknemo iz zemeljskega krogotoka in ga 'shranimo' pod zemljo. Natanko ta proces zakopavanja organskih snovi se je dogajal med stotinami milijonov let zemeljske zgodovine. Širni 'dinozavrski' gozdovi so rasli, padali, trohneli in spet rasli eden nad drugim. Proces, ki traja sto-tisočletja. Na morskem dnu so se organske snovi prav tako nalagale. Tektonski premiki in spremembe okolja so te organske snovi zasuvale in jih ob primernih pogojih in pritiskih konzervirale. Drevesna debla so se spremenila v premog, plankton v nafto, če pa je proces razkrajanja pod površjem še naprej potekal, pa je nastal še zemeljski plin. Bit tega procesa je bil, da se je ogljik odstranil iz Zemljinega krogotoka in se shranil pod površje. Po domače povedano – ni ga bilo več na površju. Bil je pozabljen, neuporaben nekje globoko pod našimi nogami.

Naš planet se je zaradi tega počasi hladil in svojo najhladnejšo točko v za časa obstoja življenja dosegel pred 2 milijonoma let v kvartarni poledenitvi, po domače povedano v zadnji ledeni dobi. Takrat smo po Zemlji že hodili mi - ljudje (ki smo se pojavili pred 3 miljioni let). Med našim napredovanjem smo ljudje odkrili, da so organske snovi, ujete pod zemljo, odličen vir energije.

Skladno s človeško dejavnostjo, se je raven CO2 začela v ozračju spet povečevati, globalna temperatura pa vzporedno z izpusti naraščati. Povečanje je preko večnega ledu na Antarktiki dokazljivo in izmerljivo s figuro delcev na milijon (ppm). Je enostavno razumljiva in gre takole: V ledeni dobi je bilo v ozračju 180 ppm ogljikovega dioksida. V začetku 18. stoletja, ko se je začela industrijska revolucija, je količina CO2 že malo narasla, bilo ga je 280 ppm. Med drugo svetovno vojno je ppm dosegel številko 300, 9. maja 2013 pa je količina CO2 prvič med obstojem človeka dosegla 400. Toliko CO2 je bilo nazadnje v ozračju pred 4 milijoni let, torej pred obstojem človeka.

Danes, leta 2021 številka znaša 417 in jo lahko redno preverjate na internetu. Skladno s to rastjo se zvezno viša temperatura našega planeta. Več kot bomo ogljika iz globin zemlje vrnili v ozračje, bolj toplo bo. In koliko je bilo delcev CO2 za čas najtoplejšega obdobja na Zemlji, takrat, ko so bila tropska morja toplejša od 50 stopinj Celzija in zaradi vročine neprimerna za življenje? 4 tisoč ppm. Za današnjih 417 ppm ni to nič. Toda to ne pomeni, da ne smemo ukrepati, kajne?