Svetovni popotnik Aljaž Rijavec: "Prvič sem zares brezdomec."

Aljaž Rijavec je Slovenec, ki je potovanja odkril v poznih dvajsetih, a je v tem času obiskal že 43 držav, kar predstavlja 20 odstotkov sveta. Trenutno živi v Mehiki in kot pravi sam, je prvič zares tudi brez doma, zato mu pri tem tudi domotožje ni tuje. S potovanji je odkril, da ne potrebuje veliko prtljage, temveč le tri najpombmenejše stvari, s katerimi lahko potuje kamorkoli. 

Facebook je Aljažev način potopisa. Tako ve, kje je bil, kot pravi sam, "ko pride demenca." 

Katera je tista država, ki te je prepričala, da so potovanja to, kar potrebuješ za svojo srečo?

Potovati sem začel po Evropi – to so bili bolj dopusti ali kratka potovanja. Zame prelomno je bilo potovanje s prijatelji, ko smo se odločili, da je čas, da se na pot odpravimo izven Evrope. To je bila Tajska. 14-dnevni dopust s sodelavci in prijatelji me je pripeljal do tega, da se je v meni preprosto nekaj zgodilo. Nek klik. Zaradi Tajske sem začel potovati. Na Tajskem sem od takrat bil že štirikrat. Vedno znova jo rad odkrivam in se vračam tja, kjer se je vse začelo.

Zame je Tajska prva ljubezen. Je zelo lahka za potovanje, praktično imaš vse na dlani. Ni težko najti novih destinacij, novih znamenitosti ali lepih sončnih zahodov.

Trenutno si v Mehiki. Zakaj prav ta država? 

Če sem iskren, sem tukaj zato, ker nisem mogel v Argentino. V Kolumbijo sem namreč prišel septembra lani, a ker si lahko tam z dovolilnicami le tri mesece, sem se moral odločiti, kam naprej. Namreč, po tem času moraš državo zapustiti ali ambasado znova zaprositi za dovoljenje. Res sem si želel iti v Argentino, v Patagonijo, a zaradi koronskih omejitev nisem dobil dovoljenja. Po iskanju alternative sem se odločil za Mehiko. Tega nisem načrtoval, samo sedel sem na letalo in šel. Mehika pa predvsem zato, ker so glede trenutnih omejitev bolj odprti, tam pa lahko ostaneš šest mesecev. Mehika je zato prva država, kjer lahko rečem, da živim.

Kako potuješ? Si naložen z vsem, kar potrebuješ ali si eden tistih popotnikov, ki si dom ustvarijo tam, kamor pridejo? 

Že pred časom sem prodal svoj avto, kasneje tudi kolo. Pripravil sem si majhen 40-litrski kovček in to je trenutno vse, kar imam. Prvič sem zares brezdomec. 

Kakšen je občutek biti tako dolgo na enem kraju, ki ni dom, s samo 40 litrskim kovčkom in v bistvu sam?

Vedno potujem sam. Dobro se počutim biti dlje časa na istem mestu, čeprav zares nikoli nisem na istem mestu. To, da si znotraj ene države, še ne pomeni, da je ne raziskuješ. Svojo pot po Mehiki sem začel v Cancunu, kjer sem za dva tedna rezerviral hostel. Odločil sem se, da ostanem tako dolgo, dokler mi bo udobno. No, že po dveh dneh sem šel naprej. Potujem iz kraja v kraj in ostanem zares le tako dolgo, dokler vem, da lahko odkrijem kaj novega.

Ko si rečem »Aljaž, dovolj«, iščem bližnjo destinacijo. Če je kaj zanimivega, si rezerviram prenočišče in tam ostanem tako dolgo, dokler mi je lepo. Zato sem zamenjal že kar nekaj krajev.

Torej je tvoje bivanje ali odhod povsem odvisen od tega, kako se tam počutiš?

Tako je, ja. Od tega, kako se počutim in kaj novega lahko spoznm. Zelo rad si namreč ogledam najrazličnejše znamenitosti in ulovim lepe razglede. 

Namignil si, da spiš v hostlih. Kljub vsemu je tovrstno bivanje hrupno in polno različnih ljudi. Kako se znajdeš v življenju na tak način? 

V zasebnih stanovanjih sem bil res zelo malo, kljub temu da imam rad čas zase. Včasih preprosto potrebuješ to, da spoznaš koga novega in se z njim tudi družiš, zato sem rad v hostlih. A mi je pomembno tudi, da imam svoj mir in da lahko v miru zaspim. No, seveda je za delo, s katerim se preživljam, pomembna tudi dobra internetna povezava.

Preden si začel potovati si bil portir na slovenski obali. Pravzaprav si imel resno in stabilno službo. Zaradi tega "klika" predvidevam, da tudi način tvojega preživetja ni enoličen. Kaj počneš, kako se preživljaš? 

Ta "klik" se ni zgodil kar tako. Rad sem potoval in vedno sem iskal povezavo med delom in potovanjem. Lahko si angleški prevajalec, lahko delaš karkoli, ampak v teh stvareh se nisem našel. Dokler nisem začel po spletu brskati o delnicah in kasneje kriptovalutah. Tako preprosto je – vse, kar potrebuješ, je dobra internetna povezava in telefon. No, in čas. Kljub temu mi delo ne more odvzeti tega, kar počnem najraje – potovanja. To lahko počnem kjerkoli na svetu.

Pritegnile so me delnice. Začel sem vlagati in se učiti prek spletnih videov. Predvsem iz dolgčasa v času karantene.

Domačnost si praktično moraš ustvariti sam, ampak verjamem, da veliko pomeni tudi to, da se v svetu počutiš kot v Sloveniji. Katera je bila zate država, s katero sta se brez pomisleka takoj sprejela?

Kolumbija! Moja prva ljubezen v Južni Ameriki je bila Kolumbija. Praktično je bogastvo vsega. Ljudje so neverjetno odprti, prijazni. Želijo te spoznati.

V veliko državah te namreč domačini ogovorijo, da od tebe prejmejo kaj nazaj.

Ampak ne tam. Imajo svoje navade in tradicijo, predvsem pa so odprti, tako kot v Sloveniji nismo.

Kar me je najbolj presenetilo v Kolumbiji, je bilo, ko je do mene v baru pristopila mlada Kolumbijka in me prosila za ples. Pa ni to njenega partnerja prav nič motilo! Kasneje me je celo vprašal po imenu, da sva se lahko dodala na Facebooku.

Prepotoval si že velik del sveta. Vse od zahodne Amerike pa do Avstralije. Katera mesta in države so se ti najbolj vtisnili v spomin? Kje si ujel najlepši sončni vzhod ali zahod? 

Obiskal sem že 43 držav. Pohajkoval sem vse od evropskih središč do Amerike, Azije in Avstralije. Lahko rečem, da so za ljubitelje plaž, otokov in podvodnega sveta meni najljubši Filipini. 

Za ogled zgodovine in templjev pa vsekakor priporočam Egipt. Egipt je prestolnica zgodovinske dediščine, ki je lahko blizu vsakomur, ki občuduje egipčansko umetnost. Hkrati pa je tudi država čudovitih sončnih zahodov. 

Kar pa se tiče narave, pa vsekakor Bolivija in Peru. V Peruju sem bil tudi na ledenikih na 6232 metrih nadmorske višine. V Boliviji, recimo na približno 4000 metrih. To so neverjetni kraji, kjer se ti zdi, kot da si na drugem planetu. Čudoviti so – od barvnih jezer pa vse do športnih aktivnosti na vodi.

Temperatura lahko čez dan naraste na 25 stopinj Celzija in potem ponoči pade na -20 stopinj Celzija. Tukaj sem doživel tudi najbolj neverjetne sončne zahode – čarobne!

V Boliviji obstaja tudi jezero iz soli, ki je veliko kot pol Slovenije. Preko lahko greš tudi z avtom. 

Predvidevam, da govoriš tudi več jezikov? 

Seveda. Tekoče govorim italijansko, česar sem se naučil že v otroških letih, saj sem risanke gledal na italijanskih programih. Pravzaprav sem se italijansko naučil skoraj prej kot slovensko, saj sem živel le kilometer od meje, kasneje pa sem dve leti tudi živel v Italiji. Govorim tudi angleško - jezik sem izpilil predvsem na potovanjih, ker se v angleškem jeziku lahko pogovarjaš s skoraj komerkoli. Sicer pa znam tudi srbohrvaško, špansko (jezika sem se naučil na prvem potovanju po Južni Ameriki), osnovno rusko in nemško, kar pa večinoma izhaja iz moje službe portirja, saj smo imeli veliko tovrstno govorečih gostov. 

Potem tudi do Italije gojiš prav posebno vez?

Ja! Med vsemi državami, ki sem jih obiskal, je zame Italija država, ki ima popolnoma vse, vse! Od morja, hribov, jezer, rek, jam, zgodovine, hrane, čudovitih ljudi ... predvsem na jugu. In je država, ki ima več znamenitosti kot vse države sveta. 

Italija je zame država, kamor se najraje vračam. Tako je blizu, da včasih pozabimo, kako čudovita je. 

Potuješ po zelo različnih območjih - od narave, visokogorja, središč, vse do plaž. Kako se opremiš za vse te razmere? V hribe najbrž ne greš kar z natikači. 

Kjer je na Triglavu snežna meja, tam še raste trava. Naša predstava je veliko bolj strašna, kot resničnost. Ko prideš tja, vidiš, da so razmere veliko bolj ugodne. Številke so ogromne, ampak ni tako, kot v Evropi. Na 6000 metrov nadmorske višine z lahkoto prideš s preprosto opremo. Zame je občutek tak, kot da hodim na Triglav spomladi. 

Moj največji pomislek ob potovanju, ko nimaš doma, varnega zavetja, je domotožje. Kako se spopadaš s temi občutki? Ali ti je dovolj, da si v stiku z ljudmi? 

Pri meni se recimo pojavi po enem mesecu, ker je takrat še vseeno kratek čas od takrat, ko sem bil nazadnje doma. Po parih mesecih je normalno - te "prime," želiš si videti svojo družino in prijatelje. Včasih pogrešam tudi govoriti slovensko. Seveda ti vsi ti občutki dajo tudi misliti. Si žalosten, si tak, kot je vreme, mnogokrat otožen, ker veš, da lahko greš domov, ampak ne greš. Kar mi daje pogum, je to, da vem, da sem tudi s tem občutkom že preživel in hkrati s tem tudi doživel veliko. S tem občutkom se ne ukvarjam več toliko, kot sem se mogoče na začetku. Kar pa ne pomeni, da me na vsake toliko ne oblije.

Domotožje je na potovanjih skoraj konstanta.

Se sicer rad vračaš domov, v Slovenijo?

Seveda, rad se vračam! Ampak samo na dopust. Obiščem družino, se srečam s prijatelji in zelo rad se pogovarjam v slovenščini. Včasih prav paše, ampak prav tako, kot paše spet oditi po svetu. Moj rojstni kraj je Solkan pri Novi Gorici. 

Kaj je pet stvari, ki so zate na poti najpomembnejše?

Dobri čevlji, ki jih lahko imaš tako za visokogorje in mraz kot za kavo ob morju. Nepremočljiva vetrovka, ker res ni "fajn", če te v visokogorju ulovi dež. Seveda telefon – tako za orientacijo kot za delo in objavljanje na Facebooku. Kot najpomembneje pa čepki za ušesa. Nekdo bi se mi smejal, ampak brez tega ne znam. S čepki lahko v miru zaspim tudi na avtobusu. 

Imaš morda kakšno skrito željo? 

Želim si početi to, kar počnem zdaj. Potovati, delati z delnicami, z zavedanjem, da lahko tako hitro, kot nekaj imaš, tudi vse zgubiš. Ampak to je življenje, ne želim si nazaj v stabilnost. Želim si ustvarjati življenje, ki je samo po sebi potovanje. Vsak dan se naučim kaj novega in tudi v svojem delu aktivno brskam po delu z delnicami – nekaj, kar je lahko še včeraj veljalo, morda danes več ne. 

Zavedam se, da se lahko ta pravljica konča tudi jutri. Ampak ne živim za vnaprej. Živim za zdaj.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec