Meik Wiking, raziskovalec sreče: "Vam Slovencem gre kar dobro, da bi vam šlo še boljše, pa ..."

Meik Wiking, avtor uspešnice Hygge, ki je izšla tudi v slovenščini, je ustanovil inštitut za raziskovanje sreče, v njegovi knjigi Lykke si njegove študije, ki so opisane izredno privlačno, prav tako lahko preberemo v slovenščini. No, midva sva se pogovarjala v angleščini.

Kljub 'močnemu' priimku je njegovo telo sloko in njegov obraz prijazen, pogovor z njim pa prijeten. Lahko bi rekla, da je bilo popoldne z njim hygge, saj je bilo lepo kramljati, obenem pa sva naredila tudi nekaj dobrega, no, vsaj upam, da bova svojim bralcem pokazala, kako blizu nam je sreča … pa tudi, kje so njene pasti. A začela sva pri njem.

Ukvarjate se s proučevanjem lepega življenja. Predvidevam torej, da živite dobro. Kaj je za vas dobro življenje?

Kar se tiče lepega življenja, sem tipičen primer. Zame je lepo življenje to, da imaš dober namen, in občutek, da si nekomu potreben, da se dobro razumeš z ljudmi v okolici, imaš dobre odnose s prijatelji in družinskimi člani, da počneš nekaj zanimivega in s strastjo ter da imaš sredstva, da lahko to tudi počneš. Zame je lepo življenje kot dobra jed z različnimi sestavinami. Za to jed potrebujemo strast, namen, užitek …

Kako sami dojemate srečo?

Meni pomeni lepo življenje to, kar je tudi lepo življenje za veliko drugih ljudi po svetu. O tem, kako ljudje dojemajo srečo, sem zbral odgovore iz 75 različnih držav in odgovori so si bili zelo podobni. Plavanje v jezeru na Finskem, dobiti se s prijatelji ob dobri hrani, igre v krogu družine …

Kaj vas je pripeljalo k temu, da ste začeli proučevati srečo? V knjigi Lyke pišete o lovu za zakladom – ste šli v lov za zakladom in … ste ga našli? Kaj ste ugotovili, ko ste začeli proučevati srečo, kaj se vam je potrdilo in kaj vas je presenetilo?

Zares me je zanimalo, zakaj Danska vedno vodi na lestvicah, ki merijo zadovoljsto ljudi. Zato sem tudi ustanovil inštitut za raziskovanje sreče (Happiness Assotiation Institut). Opazoval sem dogajanje glede razmerja med zadovoljstvom  ljudi in politiko na globalni ravni.

Leta 2012 so Združeni narodi izdali Resolucijo o sreči in začeli izdajati redna poročila o zadovoljstvu ljudi v posameznih državah. Rekel sem si, da mora biti nekdo na Danskem, ki se ukvarja s tem vprašanjem. Vendar ni bilo nikogar. Zato sem se odločil, da bom to delal jaz. To je bil razlog, zakaj sem se začel ukvarjati s tem. Zares sem si želel delati na tem področju.

Kaj pa zasebno življenje, ni nič vplivalo na to odločitev?

Ko sem še hodil v službo, sta mi umrli dve bližnji osebi, stari komaj 49 let. Pomislil sem: kaj če je to starost, ki bi bila lahko usodna tudi zame? Začutil sem, da moram bolj zaživeti in ceniti vsak trenutek. Zato sem pustil službo in začel proučevati srečo.

V svojem inštitutu merite, razčlenjujete in širite srečo. Ne moremo je izmeriti z navadnimi merskimi enotami, saj je za vsakogar subjektivna, kot pravite. A ljudje zelo dobro vedo – vsak trenutek – kje na lestvici sreče, kot jo pojmujejo sami, so. In točno toliko so tudi v resnici srečni. Kako pa srečo širite? Jo lahko predajamo drugim?

To počnemo s knjigami, ki opisujejo, kako priti do srečnih trenutkov in dolgotrajnega zadovoljstva, prek Youtube video prezentacij, v Københavnu smo odprli Muzej lepega življenja, imamo veliko obiskovalcev, ki obiščejo inštitut, vendar v inštitutu trenutno ni kaj videti, tam je delovno okolje, mize in računalniki, zato smo se odločili za razstavo; zanjo pripravljamo gradivo, ki si ga bodo ljudje lahko ogledali v naših delovnih prostorih. Pripravljamo tudi spletne tečaje o sreči.

Pravite, da je srečo treba deliti. V knjigi ste zapisali, da nas osrečuje, če pomagamo drugim ljudem, če delamo dobro.

Na našem inštitutu sicer nismo merili fizičnih učinkov zadovoljstva na možgane, saj so drugi znanstveniki naredili že precej raziskav. Znanstveno je torej dokazano: če delamo dobro, se počutimo dobro. Če srečo delimo, je zato nimamo manj, temveč več. Če imam torto in jo razdelimo med druge, nam to deljenje ne vzame veselja, temveč nam ga le še poveča, ker srečo delimo naprej. Na našem inštitutu smo dejansko izmerili, da so ljudje, ki pomagajo drugim, tudi sami bolj zadovoljni. Primer je tudi dobrodelnost, ki se potem širi naprej.

Za zaposlene na vašem inštitutu si najverjetneje želite, da so srečni. Kako to dosegate?

Imamo lepo pisarno, z zaposlenimi pa imamo na vsake tri mesece pogovore ena na ena, da ugotavljamo, koliko so zadovoljni in kaj lahko naredimo, da bi se njihovo zadovoljstvo povečalo, če je to potrebno.

Ali v pisarni pijete kakav? (op. a.: sogovornik je v eni od svojih knjig napisal, da je med 'hygge stvarmi' njemu najbolj pri srcu srkanje kakava v soju sveč).

V pisarni pijem kavo, ker tam rabim kofein. No, ampak res kdaj pa kdaj pijem tudi kakav (smeh).

Pravite, da srečni zaposleni pripomorejo k višjemu dohodku podjetja. Zakaj? 

Ja, to je že znanstveno dokazano. Če so ljudje v podjetju srečni, so manj bolni, bolj so produktivni, manj je stroškov zaradi odsotnosti in vidijo smisel svojega dela, vse to pa pripomore k večjemu uspehu podjetja.

Kaj torej predlagate direktorjem podjetij glede sreče njihovih zaposlenih?

Merite zadovoljstvo zaposlenih. Ugotavljajte, kaj povzroča padce in kaj dvige zadovoljstva. Sprašujte ljudi, kako so zadovoljni z delom. Denar je seveda pomemben, ljudje morajo biti ustrezno plačani za svoje delo, izredno pomembni pa so še drugi dejavniki, npr. kako pomemben se počuti človek za podjetje in projekte, v katerih sodeluje.

Smo lahko srečni, če delamo v službi, ki nas ne izpopolnjuje?  

Ja, če sicer živimo življenje in delamo stvari, ki nas osrečujejo. Ker v službi preživimo veliko časa, pa je vseeno treba premisliti, ali si ne bi raje poiskali take, ki bi nas bolj osrečevala, ali pa začeli kar lasten posel, ki bi nas izpopolnjeval.

Kaj pa, če živimo v nesrečni partnerski zvezi?  

To pa je težko, saj partnerstvo predstavlja velik del našega zadovoljstva.

Kako pomagati otrokom, da bodo občutili srečo?

Otrok lahko postane doktor, odvetnik ali pa razočaranje. Pustimo otrokom, da sami najdejo svojo pot do zadovoljstva, in jih ne silimo v nekaj, za kar mi mislimo, da bi bilo dobro za njih.

Facebook in Instagram sta polna lepih in srečnih dokazov, sanjskih počitnic, čudovitih dogodkov. Pa vendar nas ne osrečujeta, videti je, da delata ravno obratno; večina ljudi se počuti, kot da niso dovolj lepi, da so vsi drugi na počitnicah, le oni delajo, in da imajo drugi  lepše, zanimivejše in bogatejše življenje … Kaj vi menite o družbenih omrežjih?

Družbena omrežja žal res spodkopavajo zadovoljstvo. Lahko pa jih uporabljamo tudi sebi v dobro. Sam sem objavil knjigo na Facebooku, kar mi je pomagalo k prepoznavnosti in prodaji. Lahko nam pomaga tudi to, da si dogodke, ki jih objavljamo, ogledujemo za nazaj in tako vidimo, koliko lepega smo doživeli. Vendar tu ne gre za tipično uporabo Facebooka niti za njegov namen.

Pravite, da so ključi sreče zakopani po vsem svetu. Kako ste jih našli vi?

Tako da sem našel zadovoljne ljudi.

Kako ste jih našli?

Našli smo jih tako, da smo jih vprašali, koliko so zadovoljni. Izredno dobro se to vidi ob druženju ob dobrem obroku. Veste, kdo največ časa preživi ob obrokih?

Italijani?

Pravzaprav Francozi. Oni imajo dobro kulinarično kulturo.

Ampak v knjigi ste napisali, da Francozi niso toliko srečni, kot bi lahko bili, ker se preveč pritožujejo, saj ves čas hočejo delovati pametni.

Tudi to je res. Vendar pa res veliko časa posvetijo skupnim obrokom, kar je znak za dobre odnose, ki odražajo samozavest povezovanja in dober namen. Sicer pa pri vsakem narodu najdemo stvari, ki nas lahko navdušijo in se iz njih kaj naučimo.

Slovenija je na 42. mestu na svetu glede zadovoljstva ljudi. Pravzaprav vam gre kar dobro. Da bi ta rezultat izboljšali, naredite več za druge, tako boste bolj zadovoljni. Zadovoljstvo je kot parfum. Ko z njim poškropiš druge, ga nekaj zanese tudi nate. Zadovoljstvo lahko širimo tudi z nasmehi. Najlažje pripraviš ljudi do nasmeha, če se mu nasmehneš ti.

Menim, da so ključi sreče zakopani tudi v vsakomer od nas. Imamo v sebi več ključev do sreče ali samo enega?

Res je, vsakdo od nas nosi ključe do lastne sreče. Menim, da imamo več ključev; dobro življenje je namreč kot jed s številnimi dobrimi sestavinami. Ne smemo pa pozabiti, da so glavne sestavine delo, ki nas navdihuje, a tudi prosti čas in oddih, treba je doseči pravo razmerje, da ohranimo ravnovesje.

Ste ta trenutek srečnejši od dneva, ko ste začeli preučevati srečo?

Ja, danes sem bolj srečen. Če pomislim … če bi ocenjeval od 1 do 10, sem kar za 2 točki bolj srečen kot pred sedmimi leti, ko sem začel proučevati srečo. Mislim, da me osrečuje predvsem to, kar počnem.

Vsi vas sprašujejo, če ste srečni. In prav to vas moram vprašati tudi jaz.

Ja, sem srečen. Zelo sem srečen (smeh).

Kaj naredite, ko se ne počutite najbolje?

Govorim s prijatelji in družino, to vedno pomaga in tudi jaz poslušam njih, ko imajo težave.

Kaj naredite, ko je prijatelj slabe volje?

Prijatelja povabim na pivo in se pogovoriva. Potem ga še pokličem, da vidim kako mu gre.

Kaj v tem izjemno stresnem času, ko vsi hitimo okrog in nikoli vse obveznosti niso postorjene, svetujete ljudem? Kako naj v kaosu hitenja in stresa najdejo svojo srečo?

Najbolj se moramo zavedati težnje po perfekcionizmu. Perfekcionizem nikoli ne sme biti sovražnik dobrega, ne smemo se tlačiti dol, če vsega nismo naredili popolno.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec