Ko gre za ljudi, ne diskriminiram (na klasičen način)

Po treh tednih bivanja v obalnem Bournemouthu, kjer sem obiskovala šolo angleščine, vikende pa preživljala na organiziranih izletih po večjih britanskih mestih s pomenljivejšo kulturno zgodovino, je nato prišel dan še za slovo od družine, ki me je skupaj s še dvema dekletoma, od katerih je bila ena iz Španije, druga pa iz Švice, gostila.

In takrat mi je objokana gostiteljica povedala naslednje: »Veš, ko sem slišala, da bo pri nas stanovala Nataša iz Slovenije, potem pa sem te zagledala, sem bila kar malo razočarana. Lansko leto je bila pri nas še ena Nataša, prav tako iz Slovenije. Zelo lepa punca. Visoka, dolgonoga, svetlolasa, zelo zgovorna. Pa sem pričakovala, da boš takšna tudi ti. Ampak, potem pa … poglej me zdajle. Jokam, ker te bom tako pogrešala. V teh treh tednih si se mi usedla v srce.«

V srce. Zadržani, temnolasi, okroglolični in majhni pojavi navkljub.

S to prijetno mlado mamico dveh živahnih malčkov, za katere si je bilo treba neprestano izmišljati nove zabavne igre, da sta se zamotila za tisti čas, ko je bila zaposlena s kuhanjem in gospodinjskimi opravili, pa tudi njenim pogosto odsotnim možem, ki je imel očitno precej zahtevno službo, sem nato še nekaj let vzdrževala stike prek klasičnih pisem (takrat pač še ni bilo elektronske pošte, ne facebooka, še mobilnih telefonov ne).

Na moje prvo bivanje v Veliki Britaniji, kamor sem desetletja kasneje potovala še enkrat, me vežejo zares lepi spomini, nikoli pa nisem pozabila, kako zelo mi je dal misliti tisti nekoliko neposrečen kompliment ob slovesu.

In čeravno boste o tem zaman iskali strokovne navedbe, bi njeno prostodušno priznanje o prvotni razočaranosti lahko uvrstili med klasične stereotipe (v njenem primeru šele nastajajoče). Vsa pavšalna pričakovanja in torej vnaprejšnje sodbe o človeku zgolj na podlagi njegovega imena (ali porekla) so namreč prav to: stereotipi in z njimi 'pred sodbe'.

V mojem primeru je šlo zgolj za njeno malo osebno zmoto, t. j. sodbo o tem, kako je videti tipična Nataša iz Slovenije. Z mano se ji je zgodil zgolj manjši zdrs in še ta bolj kot ne po naključju. Isto ime iz majhne – in zanjo gotovo eksotične državice – je bilo pač dovolj, da je eno samo minulo izkušnjo prehitro posplošila na celotno populacijo najstnic z imenom Nataša iz Slovenije. Ob tem seveda ni mogla vedeti, kako zelo priljubljeno je bilo pri nas v sedemdesetih in osemdesetih letih ime Nataša (samo v mojem razredu v srednji šoli nas je bilo kar pet), pa tudi, da sem bila v domačem okolju po videzu v resnici precej običajno punče.

Ker je bila gospa zares milega značaja, njeno razočaranje zaradi po definiciji t. i. ’druge vrste osebnih karakteristik’ praktično ni imelo nobenih posledic za najin odnos. Ta je za to, da bi postal pristen, tako in tako potreboval čas. Še več. Prav to, da sva imeli čas, da se zares spoznava, je po mnenju psihologov in sociologov tudi edini učinkovit protistrup zoper vsakršne pred-sodbe, zaradi katerih v drugem (in drugačnem) težje uzremo človeka z živim srcem iz mesa in krvi.

Lahko pa bi bilo huje. Lahko bi tja prišla kot Nataša iz Rusije ali Nataša iz Ukrajine. Če jaz zgolj nisem bila kos lepemu prividu svoje predhodnice, pa imajo te Nataše brez dvoma opraviti z neprimerno močnejšimi, predvsem pa pogosteje negativnimi projekcijami. In ob tem nikakor nimam v mislih svoje britanske gostiteljice. Verjamem, da bi bila ta te vrste predsodkom zagotovo kos.

Posploševanja in poenostavljanja

Za razliko od moje gostiteljice, ki je svoj dom na široko odpirala otrokom z vsega sveta in iz prve roke spoznavala njih raznolikosti, pa mnogi nikoli ne pridejo v stik z nosilci svojih predsodkov.

Najsi ti živijo v bližini, jih srečujejo na športnih prireditvah, ali pa pred njimi kdaj čakajo v vrsti za kruh, njihov globok prezir jim bo branil, da bi se z njimi zapletli v povsem običajen pogovor. In ta prezir se lahko napaja iz nadvse različnih pridobljenih in privzgojenih prepričanj. Vsem pa je skupno eno: ljudje si skušamo nadvse kompleksno družbeno sliko poenostaviti tako, da ljudi (pogosto že po izdelanih kalupih) popredalčkamo na ’naše’ in ’vse druge’.

Da to počnemo od nekdaj in da torej ne gre za nek nedaven pojav, se lahko poučimo kar iz antropologije. Da pa se to v naših življenjih prične zelo zgodaj, bo potrdil vsak, ki si bo dovolil spomniti, kako so ljudje iz ’naše’ ulice vedno ’boljši’ od tistih iz sosednje ulice, mestnega okoliša ali vasi, mesta, države in ne nazadnje tudi kontinenta.

Predsodki na podlagi imena, priimka in njegovih končnic (npr. ič in ić) imajo zato praviloma etnična in nacionalna, včasih pa tudi rasna ter verska ozadja, da bi nas kmalu zato ne zmotili še jezikovni predsodki.

Tudi tu ljudje nismo ravno inventivni. Praviloma je najboljše tisto, kar slišimo v naši neposredni bližini. In čeprav našega soseda morda ne maramo pretirano, ker je ’žleht’ in nam nagaja, ko nas ne spusti do hiše po svoji kolovozni poti, ga imamo vedno raje od tistega iz druge slovenske vasi, kjer že govorijo z drugačnim naglasom, oba pa vendarle raje od onih, ki so v državo prišli iz kakšne druge države, pri čemer nas bo balkanski jezikovni pridih neprimerno bolj zmotil od npr. španskega.

Nekateri od teh priučenih predsodkov se nato rado razraščajo še širše, zato me boste težko prepričali, da si z njihovo pomočjo kakor koli poenostavimo razumevanje sveta in ljudi.

Predsodkom na podlagi verskih, rasnih, etničnih in nacionalnih pripadnosti se radi pridružijo tisti, ki ljudi delijo na naše in njihove na podlagi političnih prepričanj in razlik vrednot, spet drugi pa se vežejo na stereotipna prepričanja o spolu, spolni usmerjenosti, videzu, starosti, invalidnosti, duševni drugačnosti, socialnem položaju, izobrazbi in celo ... zgolj pripadnosti drugi športni ekipi.

Dobri, slabi in tisti vmes

Ne vem natančno, kdaj sem prvič podvomila v stereotipne kalupe, po katerih so odrasli okoli mene od nekdaj presojali ljudi, s katerimi so prišli v stik, vem le, da me je kot eden prvih prebudil osnovnošolski učitelj za matematiko, ko sem ga slišala povedati v razredu, da ’ženske in matematika, pa ženske in šah, pač ne gredo najbolje skupaj’. Tistega leta sva imeli pri njem matematiko z odliko zaključeno zgolj jaz in sošolka.

Zanjo ne vem, vem pa zase, da me je h knjigam tistega leta izdatno gnala prav njegova pripomba.

Za zgodnji dvom v kategorije, podkategorije in kaste ljudi me je do neke mere senzitivizirala tudi televizija. V spominu mi bo tako za vedno ostala maratonska serija Korenine in dejstvo, kako močno sem se vživela v krivice in trpljenje Kunta Kinteja in njegovih potomcev, ki so se vse do zadnjega rojevali v največjo ameriško sramoto vseh časov. t. j. suženjstvo.

Težko bi rekla, da je ta moj notranji upor zoper umetne kategorizacije našel svoj zgled v bližnjih, saj so bili (in so še vedno) relativno dojemljivi vsaj za nekatere izmed njih. Bi pa rekla, da me je za pogled na ljudi vobče radikalno spremenila serija dogodkov iz otroštva, ki je rezultirala v jasno spoznanje, da vsi ljudje prav zares niso dobri. Nasprotno. Da so tam zunaj prav zares tudi ljudje, ki bi jim lahko rekla - zlo.

Ampak kako vedeti, kdo je dober in kdo slab, pa tudi, kaj storiti z večino tistih, ki so nekje vmes?

Ko gre zares, stvari namreč še zdaleč niso preproste. Ali pač?

Če kaj, vem, da mi o tem, s kom imam v resnici opravka in ali lahko temu človeku zaupam, prav nič ne pomagajo predsodki. Ti zgolj neupravičeno zožajo že tako ozek izbor ljudi, ki jim je vredno dati priložnost.

Prijateljev si tako nikoli nisem izbirala po njihovem videzu, pravšnjosti kilogramov, zvenu njihovega priimka, stopnji introvertiranosti, pripadnosti eni ali drugi hokejski ekipi, pa tudi ne po tem, od kod prihajajo. Ni me zanimalo, koliko imajo pod palcem, kakšen avto vozijo, koga ljubijo ali celo koliko njih. Pogosto sem ugotovila tudi, da prijateljstva sklepam v popolnem nasprotju z ustaljenimi astrološkimi namigi o tem, s kom naj bi se bojda najbolje razumela, kar uvrščam med manj znane, premalo problematizirane, a enako psevdoznanstvene (kot so ostali) stereotipe.

Skratka, ne gre za to, da bi mi bilo od nekdaj jasno, kaj je tisto bistveno, kar gre iskati pri ljudeh, s katerimi se mi bolj kot ne po naključju križajo poti. Gre za to, da stereotipi in njihove nadgradnje preprosto nikoli niso zdržali preizkušnje v praksi.

Danes vem, da so ljudje enaki tukaj in tam. Ker so mi spletna omrežja omogočila dostop do razmišljanj ljudi z vseh koncev sveta, vem tudi, da nas bolijo, jezijo in veselijo iste stvari tako s te strani oceana kot tiste čez. Tudi razdvojenost javnosti je glede na najbolj pereča vprašanja praktično identična. O tem, da nas v tistem najbolj bistvenem, kar mene osebno edino zanima, obvesti zgolj kraj bivanja nekoga, me skratka ne more prepričati nihče več.

Kaj pa me prepriča, če mi je vseeno, kakšne barve je vaša koža, tako kot je absolutno vseeno, katere barve so vaši lasje (in ali jih sploh imate)? Prav veliko tudi ne dam na to, ali se znate po potrebi filmsko nasmehniti in kako prisrčno znate deliti svoj najnovejši recept za domačo pito. Dobro namreč vem, kako prijazni in šarmantni znajo biti na videz ljudje, ki v resnici nimajo najboljših namenov, pa tudi, da prevarant ostane prevarant. četudi si nadene najboljši ’gvant’ in se na dvorišče pripelje z najnovejšim mercedesom.

Prepriča me skratka lahko zgolj … čas.

Za razliko od večine ljudi sama namreč ne dam veliko na prvi vtis. Seveda se mi ta prav tako zgodi avtomatično, tako kot pri vseh drugih ljudeh, vendar se v dokončnosti svojih zaključkov vedno ustavim.

Iz minulih izkušenj vem, da se skušajo ljudje vedno predstaviti v (naj)boljši luči, čeravno jih poznam tudi nekaj, ki znajo storiti ravno nasprotno - in imajo za to povsem validne (čeravno večini manj razumljive) razloge.

Za to, da si o drugem človeku ustvarim mnenje v smeri, ali mu gre zaupati in ga spustiti bližje, si vzamem tedne, mesece, včasih celo leta.

Nad nikomer se hipno ne navdušujem in nad nikomer kar takoj ne naredim križa. Konec koncev, človeka včasih spoznamo ravno v trenutku dneva, ko se mu dogajajo najhujše stvari v življenju.

Ko gre za ljudi, skratka ne diskriminiram (na klasičen način).

Do vseh, ki jih še ne poznam, na osebnem nivoju gojim distanco, ki se bodisi poglobi ali pa prične izginjati, ko se po nekaj mesecih pokažejo prve razpoke mask in se počasi prične kazati, kaj se v resnici skriva za njimi.

V tej luči ne vem kaj početi (razen, da jih označim za trapaste) s pripombami z družabnih omrežij, ki zagovornikom pomoči beguncem in prebežnikom pravijo: ’Pa si jih vzemite domov!’ 

Jaz zagotovo ne. Iz istega razloga, zaradi katerega nikoli ne bom del skupnosti Airbnb, si nikogar iz te prilike ne bi 'vzela na dom'. Prebežnikov zato ne, ker nikogar od njih osebno ne poznam in si tako ne morem priti zares na jasno, s kakšnim človekom imam opravka, prav tako pa 'na dom' ne bi povabila tistega, s katerim se v tej tematiki ne strinjam, in tudi tistega ne, ki mi je tu mnenjsko morda soroden, pa čeravno sta oba po poreklu 'moje gore list'. Ne eno in ne drugo mi samo po sebi namreč ničesar ne pove o tem, s kom imam v resnici (v njunem primeru) opravka. Ker, kolikor mi je znano, so bili ustvarjanja mnenj vedno sposobni tudi psihopati in serijski morilci. In ti so bili bojda le redko videti kot sumljivi čudaki, zato pa pogosto kot prijetni in prijazni ljudje z zglednim družinskim življenjem.

Videz vara.

Pa da se ne razumemo narobe.

Včasih si na družabnih omrežjih pridem navzkriž tudi z nekaterimi zagovorniki človekovih pravic (za kar se imam tudi sama), ki zase pravijo, da ne diskriminirajo, a pri tem pozabljajo, da obstaja tudi pozitivna diskriminacija, ki sama po sebi zanika naslednjo resnico: namreč, da se znotraj vsake večje skupine ljudi vedno nahajajo tako dobri kot slabi in tisti vmes. Ti so potem naenkrat v zadregi, ko je potrebno obsoditi slaba dejanja posameznikov iz te skupine, saj je to v nasprotju z njihovim pozitivno posplošenim pogledom na sicer heterogeno skupino.

Jaz s tem nimam težav. Ker vem, da se v vsaki skupini ljudi najdejo dobri, slabi in tisti vmes, pa tudi zato, ker predalčkanju po skupinah ne pripisujem a priori nobene večje vsebinske vrednosti.

Ko se je pred dvema letoma zgodil množičen silvestrski spolni napad na ženske v Kolnu, so nekateri hiteli kazati s prstom na vse od zunaj prišle v Evropo, drugi pa zagovarjati nasilneže, češ da zaradi kulturnih razlik ne znajo drugače. Oboji so se motili. V resnici nikoli ni šlo za to, od kod so prišli in kako so tja prišli, temveč zgolj za to, da so se ti moški do žensk vedli kot navadna nasilna drhal. In če so koga predstavljali, so predstavljali zgolj sebi enake, t. j. tiste slabe in nekatere vmes (saj je te še posebno lahko zavesti na senčno stran) z vsega sveta, torej tudi iz tukajšnjih prostorov.

Naj torej svoje razmišljanje sklenem z naslednjimi besedami ...

Ko te pri ljudeh pričnejo zanimati samo še notranje kvalitete človečnosti (ali pomanjkanje le teh), stvari postanejo v resnici preprostejše, še posebno v spoznavni teoriji. Po drugi strani pa se ohrani druge vrste kompliciranost, ki ji tudi sicer nihče ne uide v praksi.

Prav vsi, tisti z veliko in tisti z malo predsodki, potrebujemo namreč za to, da spoznamo, ali imamo opravka s človekom, ki je v svoji osnovi dobronameren, sočuten in dovolj širok, da drugemu ne bo vsiljeval svojih resnic (lahko pa o njih seveda govori), tako čas kot voljo in lasten čustveni angažma.

»Imam sanje, da bodo moji štirje otroci nekega dne del naroda, ki jih ne bo presojal po barvi njihove kože, temveč po vsebini njihovega značaja.« - Martin Luther King, Jr.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec