42 let je živela kot Janez: poročen, z otroki. Zdaj je spremenila spol – spoznajte Lio

Lia Bordon je transženska. Kot ženska se počuti že vse življenje, s tem, da je za 30 let spoznanje, da bi se morala roditi kot deklica, potlačila globoko nekam v nezavedno in 42 let skušala živeti kot moški. Po tem ni šlo več. Je poročena. Z ženo imata dva dečka, stara 12 in 15 let. 

Na intervju je v naše uredništvo prišla glamurozna. V visokih petkah in rožnati barvi je odražala žensko energijo in moč. Takoj me je prosila, da se tikava.

Lia, povej mi, s čim se ukvarjaš?

Ukvarjam se z marsičim. Sem zvedava in ves čas iščem nove izzive. Preizkusila sem se že v različnih poklicih. V karieri sem se vsaj štirikrat premaknila z enega področja na drugega. Tisto, kar me pritegne, raziščem. Vztrajam toliko časa, kolikor mi je zanimivo.

Začela sem kot novinarka na Radiu Slovenija. Od tam me je pot ponesla v gospodarstvo, naslednjih pet let sem se ukvarjala z nepremičninami. 

Med tem sem dvakrat izgorela.

Tako sem se odločila, da v življenju nekaj spremenim. Čeprav sem bila ves čas uspešna, sem imela občutek, da mi ne gre, da se ne najdem. Ta občutek sem nadomeščala z delom. Začela sem raziskovati, zakaj se tako počutim in predvsem, kako priti do nekega notranjega miru. Vpisala sem se na triletni študij psihoterapije in kot vsak študent te stroke sem šla tudi sama skozi serijo terapij. Tam sem odkrila in se soočila z marsičim.

Po študiju sem se podala na poslovno pot. Izvajala sem predavanja in delavnice za osebno rast in napredek, se ukvarjala s psihoterapijo, s poslovnim partnerjem pa sva tudi razvila metodo, s katero sva pomagala podjetjem na ravni menedžmenta sprejemati težke odločitve, kjer mora sodelovati celotna ekipa. Tudi v tem se na nek način nisem našla.

Karierno pot sem nadaljevala kot vodja Gasilske šole v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu, nato kot vodja Centra za obveščanje Republike Slovenije na Upravi za zaščito in reševanje. Po petih letih sem ugotovila, da v javnem sektorju ne morem doseči tega, kar bi rada, zato sem tudi to kariero zaključila.

Dala sem odpoved in se posvetila tranziciji.

Zdaj se vračam v podjetniške vode, saj imam kopico idej, ki bi jih rada uresničila. Ne bom razkrila preveč, lahko pa povem, da bom skozi svoje podjetniško delovanje poskušala pomagati tistim, ki po tej poti stopajo za mano – tistim, ki se v življenju ne najdejo. 

Kdaj si se pravzaprav zavedala, da se počutiš ujeta v moškem telesu?

Prvič sem začutila, da nekaj pri meni ne gre skupaj, ko sem bila stara šest let. To so bila osemdeseta leta, čas Jugoslavije. Ni bilo interneta, družbenih omrežij in pretoka informacij. O transspolnosti se sploh ni govorilo. O tem nisem mogla govoriti z nikomer, še posebej s starši ne.

Živela sem na vasi, v tradicionalni družini, na kmetiji. Vloge spolov so bile zelo jasno določene.

Velikokrat sem se spraševala, zakaj me privlačijo stvari, ki so načeloma všeč punčkam, ne pa fantom. S fantovsko vlogo se nikakor nisem mogla poistovetiti. To je zame predstavljalo velik notranji konflikt. Vsi so govorili, da sem fant, počutila sem pa se kot dekle.

Na skrivaj, ko staršev ni bilo doma, sem brskala po mamini omari in se oblačila v njene obleke, obuvala njene čevlje s peto, čeprav so mi bili preveliki. V tej opravi sem se počutila pristno. Če bi imela možnost, bi že takrat zamenjala svoje fantovsko telo za telo deklice.

Bolj kot sem pomerjala mamine obleke, bolj je bil v meni grozljiv občutek, da to pelje nekam, kamor ne bi smelo. Zdelo se mi je bogokletno, nenaravno. Ta praksa me je začela dušiti, zato sem to nehala početi. Pri devetih letih sem svoje občutke povsem potlačila.

Osredotočila sem se na to, da začnem čutiti drugače, nasprotno. Zelo sem se uprla vsem vse stereotipom, ki pritičejo moškim, v tej smeri pa sem začela pretiravati. Zanimati so me začeli poklici, ki stereotipno pritičejo moškim: policija, gasilci ... Vrgla sem se v ekstremne športe, tekmovala sem v Ironman triatlonu. To so bili nezavedni poskusi, da bi ubila svojo žensko plat.

Decembra bo dve leti od mojega lastnega čustvenega preboja.

To, kar je bilo potlačeno, je začelo prihajati na površje. Na nek večer med božično-novoletnimi počitnicami sva z ženo sedeli in se pogovarjali. V meni se je nekaj premaknilo, začela sem jokati. Sprva mi ni bilo jasno, kaj se dogaja, vedela sem le, da se je zgodil nek čustveni preboj. Naslednje jutro sem šele povsem dojela: če bi lahko izbirala, bi bila ženska. In nisem več zmogla ali želela živeti v zanikanju. Zdaj sem, v primerjavi s takrat, ko sem bila otrok, vedela, da obstaja rešitev.

Kako si se soočila s spoznanjem in kako si spoznanje delila z bližnjimi?

Sprva sem šla do svojega psihoterapevta in izvedla serijo terapij, s katerimi sem se prepričala, da moja čustva, moje stanje ne izhaja iz travme ali kakšnega vzorca ... S psihoterapijo sem želela preveriti, ali lahko svoje občutke o transspolnosti popravim ali odpravim. 

Ugotovila pa sem, da sem se preprosto že rodila takšna in da skozi življenje životarim, ker ga ne živim, kot si od nekdaj želim. 

Čeprav je to spoznanje prineslo olajšanje, je prineslo tudi strah, grozo in obup. Strah me je bilo, kako naj se lotim življenja samega. 42 let so me vsi okoli mene poznali kot moškega: žena, otroci, sodelavci, sosedi, prijatelji, družina ... Strah me je bilo, da bom ostala brez vsega in vseh v življenju.

Nisem vedela, kako naj jim povem, da je bil Janez, ki so ga poznali, v resnici namišljen. Zaradi strahu pred tem, kako me bo sprejela družba, sem večkrat razmišljala o tem, da si vzamem življenje.

Pred tem, da bi to dejansko storila, me je rešilo globoko spoznanje in vera v to, da če ubiješ telo, tega, kar je živo v zavesti, ne moreš ubiti. Samomor ni rešitev. Zato sem zagrizla v kislo jabolko in se soočila s spoznanjem in procesom. Začela sem socialno tranzicijo, ki je najtežji del spremembe spola.

Najprej sem se razkrila ženi.

Čutila je, da se z mano nekaj dogaja, saj že 23 let živiva v odnosu, ki temelji na iskrenosti, ničesar si ne skrivava. Ko sem ji povedala, je rekla, da me ljubi za to, kakšen človek sem, ne katerega spola sem. Njeno sprejemanje mi je pomenilo res ogromno. Zdaj najino razmerje bistveno bolje funkcionira kot kadarkoli prej, verjetno v veliki meri zato, ker je v meni več notranjega miru. Če si sam v notranjem konfliktu, se to kaže nazven: pri meni se je to kazalo v begu, ves čas sem se skušala z nečim zaposliti. V enem obdobju je moja družina imela zelo malo od mene, ker mi je bilo sama s seboj težko bivati in sem bežala v aktivnosti in delo, doma pa sem bila nervozna in sem se neprestano umikala v svoje prostore. Zdaj se je povsem spremenila energija, v njej pa se bolje znajdeva.

Ko sem videla, da imam sprejemanje pri človeku, ki mi je izredno dragocen, in da nje ne bom izgubila, je bilo lažje povedati tudi drugim.

Naslednja sta bila moja otroka.

Tudi ona sta me res lepo sprejela. Pogovorili smo se, vse sem jima pojasnila in rekla sta, da me imata rada ne glede na to, da sem drugačna. Njun odziv me je res ganil, prevzel. Takrat sta bila stara 11 in 14 let. Nisem mogla verjeti, kako se lahko otroka pri teh letih na takšno informacijo odzoveta s toliko razumevanja, prijaznosti, sočutja in razumevanja. Zdaj me kličeta po imenu, se pa še nikoli nista zmotila v zaimku.

Zalomilo pa se je pri starših.

Ne moreta me sprejeti. Z družino smo živeli 200 metrov stran od njih, pa smo se morali preseliti, saj v takšnih razmerah nismo mogli živeti. Svojih staršev ne obsojam, nobenega, ki me ne more sprejeti, ne obsojam. Vem, da so pogled na svet in vzorci, ki jih imamo, trdno zasidrani v nas. Na nek način pa mi je nepojmljivo: ravno starši naj bi bili tisti, ki svoje otroke sprejemajo in ljubijo takšne, kot so. Ampak se zavedam, da sta sama verjetno v zelo težki situaciji, v kateri ne vidita, kako zadevo drugače rešiti kot pa tako, da nimamo stikov. To sprejemam, dajem času čas.

Sicer sem se preostalim razkrila javno, prek Facebooka.

Sledili so bližnji prijatelji, ki so me v veliki večini lepo sprejeli. Nato sem razmišljala, kako povedati še vsem drugim. Želela sem se izogniti temu, da nekdo kliče Janeza, jaz pa sem na drugi strani slušalke ... Lia. Zato sem napisala objavo na Facebooku in Twitterju, kjer sem izlila svojo zgodbo in se razkrila širši javnosti. Čeprav sem bila pripravljena na negativne odzive, teh ni bilo veliko. Kakorkoli smo Slovenci v pogledih na svet in načinu življenja bolj tradicionalni, smo kljub vsemu dovolj odprti, da znamo sprejeti človeka kot človeka, tudi če gre čez tako drastično spremembo življenja, kot sem šla jaz. To dejstvo me izredno veseli.

Kakšen je v Sloveniji postopek za spremembo spola?

Jasno je, da ne moreš kar na upravno enoto in spremeniti spol. Postopek, ki ga imamo v Sloveniji, za osebo, ki se znajde v tej situaciji, je velik izziv. Je zelo zapleten in težko je priti skozenj. Treba je iti skozi proces medicinske in pravne tranzicije. 

Postopek se začne in konča pri psihiatru, članu interdisciplinarnega konzilija za potrditev spolne identitete – ta izda potrdilo o diagnozi transseksualizma. Transspolnost se v Sloveniji še vedno tretira kot psihična motnja, ki pa mora za nadaljnje postopke biti dokazana. Torej, na podlagi tega potrdila lahko začneš posege in postopke, ki ti pomagajo, da se približaš spolu, ki si ga želiš izražati.

Psihiatru sem se morala ves čas dokazovati. Morala sem ga prepričati, da je moja želja po spremembi spola nujna, in ni neka modna muha. Pogosto sem imela občutek, da je psihiater tam, da bi me prepričal o nasprotnem, ne pa da bi mi spoznanje pomagal osvetliti z različnih zornih kotov. 

O usodi odloči konzilij, v katerem so zdravniki in drugi specialisti, ki že imajo službe znotraj javnega zdravstva in se ne ukvarjajo primarno s to nalogo. In zato čakaš; čakaš v nedogled, po več mesecev, da se sestaneš z vsakim od njih. Ne moreš vnaprej predvideti, kako se bodo stvari odvijale, vse je zelo dolgotrajno in negotovo. Marsikdo je v tem ujet leta, marsikdo obupa. Moja prednost je bila, da sem bila opolnomočena z vsemi sortami znanj, izobrazbo, imela sem urejeno življenje, službo, nisem bila iz socialnega roba ... to je bilo edino, kar me je rešilo pri tem, da sem šla dokaj tekoče čez ta mučen postopek, trajalo je "le" leto in pol. Potem sem dobila potrdilo, s katerim sem se lahko lotila spremembe dokumentov in zunanje preobrazbe.

Te posege sem opravila samoplačniško, saj bi bila v okviru javnega zdravstva leta ujeta v tem postopku. Nerada govorim o številkah, ampak tranzicija se lahko meri v nekaj 10 tisoč evrih, če greš samoplačniško skozi vse posege, potrebne za fizično spremembo, ki je ne moreš doseči zgolj s hormonsko terapijo. To so številke, ki si jih večina ne more privoščiti, zato bi si želela, da v Sloveniji poskusimo narediti kaj več v smeri, ki bi transspolnim olajšala prehod v novo življenje: veliko je takih, ki ostanejo tam nekje vmes, ujeti med obema spoloma. 

V zadnjih desetih letih je namreč le nekaj več kot sto Slovencev prejelo diagnozo transseksualizma. To ni tako veliko število, kot nas marsikdo poskuša prepričati, ko trdi, da je zdaj to trend, ki se celo prenaša iz generacije v generacijo. S transspolnostjo se rodiš, transspolnih pa je med 0,3 odstotka do največ 1 odstotek v populaciji. Torej, v Sloveniji je statistično gledano vsaj 10 tisoč transspolnih, ki se (še) ne upajo ali ne zmorejo razkriti. Moja otroka sta zdaj v najstniških letih in zanima ju spol, s katerim sta bila rojena, nobene bojazni ni, da bi se moja transseksualnost prenesla nanju, ker bi jima bila zgled. Jaz sem jima zgled v drugih stvareh, ne v tem, kako doživljam in izražam sebe.

Ali se s spremembo spola spremeni tudi spolna usmerjenost?

To je zanimivo vprašanje, ker skozenj pridemo do vprašanja, ali so te definicije, ki jih imamo, sploh smiselne. Ker se kar naenkrat ne uvrščam več v nobeno definicijo.

Rodila sem se kot moški, 42 let skušala živeti kot moški. V tistem času bi sama sebi rekla heteroseksualni moški, ker me drugi moški niso spolno privlačili. Poročena sem bila z žensko, ki so jo privlačili moški.

Zdaj pa sebe ne znam več nikamor umestiti. Sem ženska, še vedno so mi spolno privlačne ženske. Nisem povsem prepričana, ali mi zaradi hormonske terapije ne začenjajo postajati spolno privlačni tudi moški. Moja žena nima nič proti temu, da je v razmerju z žensko, ostajava druga drugi spolno privlačni. Torej, kaj sem zdaj jaz in kaj sva zdaj midve? Sem čez noč postala ... lezbijka?

Zdaj sem ženska, ki so ji še vedno spolno privlačne ženske in poročena sem z žensko, ki nima nič proti. Zaradi vseh sprememb, skozi katere gre moje telo ob hormonski terapiji, nisem prepričana, če mi ne postajajo spolno privlačni tudi moški. 14/20

— Lia Bordón 🏳️‍⚧️ (@bordoncica) September 24, 2022

Največje darilo moje tranzicije je moč, da sem se osvobodila predalčkov, definicij in predsodkov. Nasploh namreč to ljudje vedno počnemo: ljudi tlačimo v predalčke in definicije. Takoj ko nekaj zaštrli iz definicije, nas to začne strašiti in ogrožati, v resnici pa sami sebe omejujemo v ozkoglednosti. Z definicijami sem se nehala ukvarjati, na življenje sem začela gledati kot na nekaj, kar je živo – kar ni črno-belo, je barvno, v vseh odtenkih. Živim svoje življenje, kot čutim, da je prav in ne obremenjujem se s tem, v katero škatlo bom spadala po svoji spolni usmerjenosti.

Kako je živeti v ženski koži – zdaj končno, po vseh letih in bojih?

Navdihuje me vse, kar po izražanju razlikuje moške od žensk. Fascinira me, da zdaj lahko izražam sebe kot žensko skozi obleke, pričesko, čevlje, obnašanje, delovanje ... Že to, da lahko uporabljam ženske zaimke in ženski spol, je neizmerno navdihujoče zame.

Lepo je, da lahko živim kot ženska in za nič na svetu ne bi šla nazaj, ne glede na vse težave, ki mi jih je prinesla tranzicija.

Kaj bi svetovala transspolnim osebam, ki zbirajo pogum, da grejo v proces spremembe spola?

Naj ob teh spoznanjih, ki se jim porajajo, ne bičajo sebe. Če bodo krivdo obrnili nase in vase, bo to še samo dodatno otežilo že tako ogromno težo bremena, ki ga prinese tranzicija.

Drugo, kar bi jim res položila na srce, je, da ne obupajo. Ni si vredno vzeti življenja – ni enostavno iti skozi tranzicijo, ampak je vredno vsakega truda, saj se kakovost življenja drastično izboljša. Tranzicija ne reši vseh problemov, ti pa omogoči, da živiš sebe, kar pa je točno to, kar človek potrebuje. Naj ne obupajo, naj si poiščejo pomoč psihoterapevta, naj začnejo socialno tranzicijo v okviru tistih ljudi, za katere verjamejo, da jih bodo znali sprejeti z odprtim srcem. Pomembno je, da čim prej začneš graditi socialno mrežo tistih, ki ti stojijo ob strani in se nanje lahko nasloniš: da ni treba vseh bremen težkih trenutkov skozi tranzicijo nositi sam.

Strahovi, ki se porajajo, ko pomislimo na korake, ki nas še čakajo, so povečini nerealni. 90 odstotkov črnih scenarijev o tem, kako bom izgubila vse in bo vse propadlo, se pri meni ni uresničilo. Preostalih 10 odstotkov se je izkazalo za pretiravanje. Ni bilo lahko, daleč od tega, a hkrati se ni zgodilo nič tako groznega, da bi si bilo vredno vzeti življenje.

Raje kot na strahove naj se osredotočijo nase: kako bi si želeli živeti in izražati? V okviru tega naj začnejo iskati rešitve in naj gredo samo pogumno naprej. Vredno je, saj sta trud in vztrajnost na koncu poplačana z novim življenjem, ki spet nariše nasmeh na obraz.

Lio smo spoznali med snemanjem podkasta Modra soba z Majo Megla, v katerem je prvič podrobneje spregovorila o zahtevni poti tranzicije, postopnih in dolgotrajnih tudi telesnih sprememb v nasprotni spol. Celoten pogovor najdete SPODAJ.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec