AMAYA tik pred tem, da bi odnehala. Kaj jo žene naprej?

Si res morala iti iz Slovenije, da si se naučila, česa si želiš?

Rekla bi, da sem od vedno vedela, da se bom ukvarjala z glasbo. Nisem pa pri 18 letih vedela, kako bom izpeljala svojo kariero. Vse se je zgodilo malce nepričakovano. Sledilo je neko obdobje samorefleksije. Razvijati pa sem se začela šele v tujini. 

Kaj je tvoj prvi spomin na glasbo in tvoj prvi spomin na željo po petju?

Že pri petih in šestih letih sem vedela, da bo glasba velik del mojega življenja. Že kot mala deklica sem doma nastopala, prepevala in snemala svoje videospote. Kmalu sem začela igrati tudi violino in spomnim se, ko sem bila stara 8 let, kako sem stala pred ogledalom in si predstavljala, kako bom en dan pela na Evroviziji. Da bom en dan počela to, kar danes počnem.

Kaj meniš o odnosu med talentom in trdim delom? Je treba imeti oboje ali je dovolj le eno? 

Talent je ena predispozicija, skozi katero potem lažje dobiš tisto, kar te zanima, v čemer si res dober. Vsekakor sta pa disciplina in trdo delo tisto, ki imata poglavitno vlogo, ker če nisi discipliniran, ti tudi talent ne pomaga veliko. Na dolgi rok ni dovolj. Sploh zdaj, ko vemo več o človeških možganih, o tem, kako delujejo – če si ti dovolj determiniran, ti lahko uspe karkoli. Zmagovalna kombinacija pa bo vedno talent in trdo delo. 

Malce si redefinirala odnos umetnice, glasbenice do svoje družine. Pri vas doma ni bilo vedno vse polno absolutne podpore in razumevanja? Kako ste našli svojo pot?

Rekla bi, da me je moja družina vedno podpirala in me nikoli ni zadrževala pri mojih ciljih, bili pa so mogoče malce zaskrbljeni. Spraševali so se, če se od glasbe res da živeti. Sama pa sem bila že kot otrok zelo trmasta in v svojih najstniških letih naredila tudi kakšno bedarijo. Bilo jih je seveda strah, da me bo nekam odplaknilo. Največjo stisko pa sem doživela, ko sem se preselila na Švedsko, ker moj odhod ni bil najbolje sprejet. Ampak na koncu vsak posameznik točno ve, kam ga vleče in sama sem takrat res močno čutila, da je to nekaj, kar moram storiti. Danes sem si zelo hvaležna, da sem šla. Povedati želim to, da tudi če nimaš idealnih pogojev, tudi če te okolica ne podpira, da če ti čutiš, da je nekaj na tem, moraš iti po svoji poti, ker boš vedno nagrajen. Če samo sebe primerjam s seboj pred desetimi leti, je to razlika 1 proti 100. Kar mi je dala tujina, je neprecenljivo.

Je to potem ta razlika med Majo Keuc in Amayo?

Je in ni. Na začetku svoje kariere sem se soočala z veliko dvomi, pametovanji, nevoščljivostjo, manipulacijami in precej težkimi komentarji, ki jih ne privoščim nobeni najstnici, ki se šele gradi in odkriva. Še dobro, da sem v sebi vedno čutila, da to ne more biti edina realnost, ki obstaja. In točno to se mi je potrdilo. Mislim, da ima vsak posameznik v sebi ta čut in nujno je, da ga poslušamo in izberemo tisto pot, ki je prava in resnična za nas. Na koncu smo sami kapitani svoje ladje in največ časa preživimo s samimi sabo. Torej, če samemu sebi nisi všeč - kako boš potem dober do drugih?

Ampak cena tega, da pogledamo vase, je velikanska, saj nam pogosto ni všeč, kaj vidimo.

Seveda, pot še zdaleč ni lahka. Ampak je to cena, ki jo je zame edino vredno plačati. Vse drugo je eno samo vrtenje v krogu, pričakovanje, da se mora svet okoli nas spremeniti, da bo nam lepše.

Tujina, Skandinavija te je spremenila, te naučila stvari o sebi in tam si preživela kar nekaj let. Jo pogrešaš? Bi se rada še kdaj vrnila tja?

S tujino sem osebno in poslovno ves čas še vedno v stiku. Trenutno močno čutim, da si želim svoje življenje postaviti v Sloveniji. Definitivno mislim, da bo še napočil čas, ko me bo še kam popeljalo, ker je moj duh svetovljanski in me ozkoglednost lahko hitro začne dušiti. 

Si med tujino in Slovenijo opazila kakšno razliko? Je morda tam več svobode, več anonimnosti? Si se kdaj počutila, da je v Sloveniji veliko več kritiziranja in nevoščljivosti do mladih samozavestnih žensk kot pa na primer v tujini?

Tujina mi je absolutno dala boljše orodje, da se spopadam s kritiko. Kar me je v tujini najbolj presenetilo, je bilo to, da sem bila na nek način v tujini sprejeta celo boljše kot doma. Bolj so bili pripravljeni delati z mano, z neko popolno tujko, kot pa recimo doma v Sloveniji. To pa je bilo najbrž zato, ker v tujini ni pomembno, od kod prihajaš, ampak le, kaj lahko ponudiš. V povezovanju vidijo smisel in razumejo, da smo zaradi tega vsi močnejši. Zaradi tega je tudi manj časa za zavidanje, ker je konkurenca toliko večja in se nihče nima časa ukvarjati z drugimi. Vsak se ves čas trudi biti najboljši. Zdaj se redko zgodi, da me kak sovražen komentar resnično zadane, če pa me, si pa rečem, da potem pa že nekaj mora biti na tem in moram nekaj spremeniti. Običajno pa mislim, da kar dobro zaznavam ljudi in ločim med tem, kaj si vzeti k srcu in kaj ne. 

Včasih se mi zdi, da mlade, pametne, lepe ženske preprosto motijo, se ti ne zdi?

Ja, seveda. Ljudje težko sprejmejo, da bi nekdo lahko bil oboje. Zelo hitro lepimo nalepke na ljudi, preden jih sploh spoznamo. Tudi to, da je ženska lahko neodvisna od moškega, še zmeraj marsikoga zmoti.

Za koga poješ, za koga delaš svojo umetnost?

Na neki točki sem se res morala vprašati, zakaj se ukvarjam z glasbo. Moj preboj se je zgodil zelo hitro v trenutku in to morda ni najboljši način za uspeh. V hipu dobiš neka pričakovanja in navodila, ki so si med seboj zelo različna – eni pravijo, da moraš poslušati sebe, drugi, da moraš ugoditi vsem drugim. Pojavi se tisoč motilnih faktorjev, ki ti preprečujejo, da bi se sploh slišal, se igral, raziskoval in nekako šel po neki bolj mirni in trdni poti. Na koncu pa sem ugotovila, da me je vedno vodila iskrena ljubezen do glasbe. Tudi na Slovenija ima talent sem se prijavila, ne zato, ker bi želela biti slavna, ampak ker sem želela iti študirat v tujino in sem zato iskala načine, kako to svojo željo uresničiti. Svoj študij sem si želela plačati sama. Želela sem si samo malo odpreti obzorja. Ko pa ti to, kar ljubiš, postane kruh, potem pa se stvari tudi spremenijo, saj dobiš drugačno odgovornost in stvari, ki jih preprosto moraš opraviti.

Je to delo kdaj osamljeno in kako ti vidiš razliko med osamljenostjo in samostjo?

Seveda, med tema dvema pojmoma je ogromna razlika. Absolutno je lahko delo glasbenikov velikokrat samotno, ker ko si izpostavljen, zahtevajo, da daš od sebe ogromno energije. Nihče pa nima neomejene količine energije. Potrebujemo čas in prostor, da si to energijo povrnemo, in včasih to vzame veliko časa. Lahko se ti zgodi, da se obdaš z napačnimi ljudmi in ni ga hujšega občutka, kot biti obkrožen z ogromno ljudmi s katerimi nimaš iskrene povezave in takrat se počutiš res osamljenega. Samoto pa vidim kot nekaj zelo pozitivnega. V njej si napolnim baterije, sem kreativna, samoreflektivna … V tujini pa je bil samo posel, posel, posel oziroma delo in jaz sem to čutila. Vedela sem, da bom zelo težko tam imela prave prijatelje. Brez česa pa si ne predstavljam svojega življenja. Ker potem pa je vse nepomembno. 

Si gledala TV-nanizanko Fleabag? Protagonistka na koncu reče, da so ljudje vse, kar na svetu zares imamo.

In to je tudi res. Odnosi so zame najbolj pomembna stvar v življenju. Če ni dobrih in iskrenih odnosov, ti denar in slava ne koristita. 

Si ena izmed najbolj izpostavljenih in priznanih domačih glasbenic. Kako danes z vsemi izkušnjami gledaš na slavo? Je ta nekaj dobrega ali slabega? Je ta nekaj samoumevnega?

Menim, da slava ni narejena za človeka. Je zelo neorganska stvar in - we're not fit for it. Ljudje hitro pozabijo, da si tudi ti samo človek s povsem enakimi potrebami kot vsi. Sem pa vzela to v zakup in si rekla, da sem zelo hvaležna, da lahko delam to, kar si želim in svoje  ustvarjanje delim z drugimi. Pride pa s tem tudi velika cena in zdaj, ko vem kako živijo veliki zvezdniki v tujini, sem iskreno precej srečna, da sem iz Slovenije. 

Kaj se je zgodilo, ko si izgubila glas? Prosim, pelji nas skozi tisti dan, ko si se zjutraj zbudila in ugotovila, da je nekaj narobe.

Ko sem dobila laringitis in popolnoma izgubila glas, sem se po dolgem času ponovno zavedala, da je to velik del mojega življenja. Z njim operiram večino dneva in vse dni v tednu. Če ni glasu, ni dela. V tistem trenutku sem se res močno zavedela, da moram paziti nase in si vzeti dovolj časa za počitek, ker tega je pa pri nas glasbenikih res malo. Nikoli nimaš rednega urnika in to zadnje leto je bilo res intenzivno. Včasih pridejo obdobja, ko je nastopov, snemanj in obveznosti toliko, da preprosto moraš stisniti in takrat gremo velikokrat preko sebe. 

Bi zdaj, ko gledaš nazaj, storila kaj drugače?

Vsak je lahko zelo pameten, ko gleda nazaj. Dobro je narediti redno samorefleksijo, to je res, ampak menim, da se je obremenjevati s preteklostjo, z napakami, brez smisla. Prav zato, ker v preteklosti ne moremo nič spremeniti. Ljudje, ko se rodimo, ne dobimo načrta za življenje in prav v tem se skriva njegova lepota! Če bi me zdaj kdo vprašal, ali želim izvedeti prihodnost – prosim, ne! Prav to je lepo, da ne vemo, kaj se bo zgodilo. Na koncu dneva mi dajemo svojemu življenju pomen in prav vsaka, čisto vsaka situacija je lahko dobra ali slaba. Oziroma preprosto samo je. Ne, nič ne bi spremenila, ker me je moje življenje naredilo takšno, kot sem.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.