Janja Garnbret v dvomih: "Treniram, kot da še nisem dosegla ničesar"

Si se tudi ti rodila s strahom pred padanjem? Ali te padanja, višine sploh ni strah?

Ja, bom rekla, da se strahov res naučimo, s tem se strinjam. Ampak če pomislim na svoje otroštvo, bi rekla, da se kot otrok nisem bala ničesar. Nisem imela strahu pred padanjem, ne pred čimerkoli, bila sem neustrašna. Bi pa rekla, da me je zdaj kdaj v steni strah, me je in to priznam. Ampak potem, ko sem skoncentrirana in strah obvladam, potem nanj tudi pozabim.

Kaj je bil povod, da si začela plezati? Kdaj si se odločila, da bo to šport, ki ti bo definiral življenje?

Nisem bila rojena v plezalno družino. Moja starša nista nikoli plezala, v mojem otroštvu niti nista nikoli slišala za plezanje. Ko sem začela z njim, to še ni bil popularen, razširjen šport in takrat sem se zanj navdušila čisto sama. Kot otrok sem seveda plezala po omarah po drevesih in po vratih. Potem pa sem na nekem promocijskem dogodku v Slovenj Gradcu plezala pred občinstvom in navdušila veliko ljudi. Mojim staršem so potem rekli, da naj me čim prej vpišeta v plezalni klub, in to sta tudi storila.

Kaj te je sprva navdušilo pri tem športu?

Ko sem prvič plezala, me je najbolj navdušilo gibanje in to, da si v steni sam. Da se obenem počutiš močnega in lahkega. To me je vedno vleklo nazaj k plezanju in v to sem se zaljubila.

Kaj si po duši, si hribovka, bolderašica, šrikarka ali plastičarka?

V različnih obdobjih kariere sem imela vedno različne stvari, ki so me motivirale. Ko sem začela plezati, sta bili moji vzornici Mina Markovič in Maja Vidmar. Takrat sem samo sebe imela za štrikarko, za težavnostno plezalko, kasneje pa sem se imela bolj za bolderašico, in to obdobje je potem trajalo kar nekaj časa. Bom pa rekla, da so me od samega štarta vzgajali za tekmovalko. Tudi moji trenerji so med tekmovanji v mojih očeh opazili iskrico in so to spodbujali. Zato sem na neki način tudi plastičarka, vedno pa skalašica tudi po duši.

Zdi se mi, da je slovenska plezalna družba, community, res posebna in da ste tekmovalke in soplezalke med seboj zelo povezane. Kako se to pozna pri vašem sodelovanju ter treniranju in navsezadnje v steni, ko gre zares?

Plezanje je res lep šport in tudi naš community je res poseben. Se mi zdi, da se med nami ne čuti zavisti. Ko imamo na tekmah oglede, si smeri ogledujemo skupaj in druga drugi pomagamo. Če ima katera kakšno idejo, kako nekaj splezati, si jo povemo, ampak še vedno pa smo na tekmovanjih, ker želimo zmagati. Vsaka med nami je seveda tekmovalka, ki gre na vsako tekmo zmagat in tudi plezanje je tekmovalni šport. Kolegialnost nam je zelo pomembna, ampak ko pa tekmuješ, pa tekmuješ.

Večino časa preživiš na umetni steni, ki ima seveda svoj čar, ampak, ali si kdaj želiš, da bi lahko več plezala v skali?

Od samega začetka plezanja in predvsem z začetkom tekmovanj je bilo zelo malo časa za plezanje v skali, ker sem se morala koncentrirati na šolo, treninge in tekmovanja. Morda samo kak teden ali dva več v decembru, ker so bile počitnice. Kot sem pa že rekla, so me vzgajali v tekmovalko in po duši sem tekmovalka in tam se tudi počutim živo. Ko tekmujem, lahko pokažem, kdo sem in tam je moje srce. Seveda pa uživam v mirnem plezanju, v času stran od tekem, ko si ti sam v naravi, plezaš v skali in ti nihče ne reče, kdaj moraš iti plezat. Se odločiš sam in si svoboden. Si pa seveda želim več plezanja v skali, ampak mislim, da bo tudi za to prišel čas.

Kaj se ti je pletlo po glavi, ko si dobila zlato medaljo? Večina te je spremljala prek televizijskih zaslonov in takrat si nismo zares znali predstavljati, kaj se je zgodilo v tebi.

Tisti trenutek, ko sem izvedela, da sem zmagala, sem bila brez besed. V tistem trenutku sploh nisem dojela, kaj se je zares zgodilo. Tisti dan je bil res poseben. Ne vem, kaj se je točno dogajalo na tekmi, ker sem bila čisto v svojem svetu. Odvalil se mi je kamen od srca, ker je bila medalja tisto, za kar sem  garala štiri leta. Zares sem se pa zavedela, kaj se je zgodilo, šele ko sem objela svojega trenerja in sem dojela, da nama je uspelo. V tistem trenutku sem se spomnila na vse ljudi, ki so me pripeljali do tega rezultata. In ja, seveda, bila sem neizmerno vesela.

Kako se plezanje na Japonskem razlikuje od evropskega, zahodnega plezanja? 

Na Japonskem sem se vedno dobro počutila. Vedno, ko sem bila tam, sem res odlično plezala in zato sem bila še toliko bolj vesela, da so olimpijske igre prav tam. Njihov stil in način plezanja pa se močno razlikujeta od evropskega. Že v samem Tokiu imajo okoli 400 plezalnih centrov in njihova plezalna scena je res zelo, zelo napredna. Zelo so skromni in ravno to je najbrž razlog, da je to tako. So kot nekakšna goba, ki samo črpa informacije z vsega sveta, kar potem študirajo in uporabijo na svoj način. Imajo veliko, res ogromno otrok, ki plezajo in se že od malega učijo dinamičnega plezanja. Imajo res dobre plezalce, dobre tekmovalce in res veliko mladih, ki ta trenutek še niso na sceni, ampak bodo zagotovo prišli kmalu. Upam, da se bomo v prihodnosti tudi mi začeli učiti od njih.

Kako se soočaš s pritiskom? Včasih se zdi, kot da si odporna proti vsemu in da si psihološko popolnoma nezlomljiva. Od kod izhajata moč in fokus?

Težko bi rekla, da je samo en dejavnik, ki pripomore k moji psihološki moči. Lahko bi rekla, da sem preprosto takšna oseba. Pri stvareh, ki jih delam, sem zmožna neverjetnega fokusa. 100-odstotno se zberem in plezam na način, da splezam. Okoli sebe imam pa tudi veliko ljudi, ki so mi zelo pomagali pri psihološkem vidiku. Ko so potekale olimpijske igre, sva se s trenerjem pripravila na popolnoma vsak scenarij, ki bi se lahko zgodil na tekmovanju. Po drugi strani imam pa tudi veliko izkušenj s tekmovanjem, saj tekmujem že dolgo časa. Točno vem, kako se včasih odzvati na določene situacije. Tako da je nekaj naučenega, sem pa tudi oseba, ki se ne vda in vztraja do konca. Tudi sama imam pogosto dvome, tudi jaz sem samo človek in ne robot. Tudi meni se zgodi slab dan, ko imam glavo polno negativnih misli. Potem jih poskušam dati na stran in se ponovno opomniti, zakaj tekmujem. Zato, ker v tem uživam.

Kakšen je občutek pred tekmo? Je glava prazna? Kaj razmišljaš?

Občutki so mešani. Včasih si fokusiran, včasih imaš slab dan – kot sem rekla, vsi smo samo ljudje in včasih pač ni tvoj dan. Če imam negativne misli, jih poskušam s pozitivnimi odpraviti. Običajno pa sem v pravem stanju in hočem plezati. Ko čakam, zadaj za steno, razmišljam o sekvencah in o tem, kako bom čim bolje plezala. Mentalno se skušam spraviti v gib na steni. Ko pa stopim pred občinstvo, pa pozabim na čisto vse, imam prazno glavo in ne slišim ne ljudi niti glasbe, od takrat naprej pa potem delata le še intuicija in avtomatika.

Ampak tega pritiska ne bi bilo, če ne bi živeli v svetu, kjer na športnike pritiskajo navijači. Kako ti gledaš na to agresivno navijaštvo? In kako vidiš človeka, ki se prek tebe identificira s slovenstvom in si lasti tvojo zmago?

Rekla bi, da je ta zunanji pritisk drugih ljudi res težka stvar in je po mojem mnenju največje breme, ki ga športnik nosi s sabo. Sicer sem sama tako velik perfekcionist, da največji pritisk nase običajno polagam sama in takrat pritiska od drugih ljudi sploh ne čutim. Ti 'kavčšportniki' pa so seveda najbolj pametni in vedo vse. Ko zmaguješ, so seveda na tvoji strani, ko pa ti ne gre, se ti pa hitro odpovejo. Zdi se mi zelo nepravično do športnika, ker se mi zdi, da nek običajen človek niti ne ve, kaj vse prenašamo vrhunski športniki, da dosegamo takšne rezultate. Tega bi se ljudje morali zavedati bolj. 

Kaj je morda negativna stvar, s katero se spopadaš kot vrhunska športnica, za katero morda nisi pričakovala, da se boš z njo srečala?

Moja največja ovira je moj lastni perfekcionizem. Ko sem bila mlajša, sem bila ista, v šoli sem imela dobre ocene, doma sem imela vse organizirano ... Ampak po drugi strani pa brez tega perfekcionizma ne bi bila jaz in najbrž ne bi dosegala takšnih rezultatov. Vseeno pa razumem in vem, da si je treba dopustiti biti samo človek, moraš biti prijazen do sebe, ker me včasih ta popolnost ovira. Želim vse danes. Moj trener pa potem vedno reče, da delam za jutri in ne za danes.

Ločiš med umom in dušo? Med umom in telesom?

Zelo pomembno je, da sta glava in telo, duša in telo, povezana. Takrat, ko sem v steni in ko sta ti dve stvari povezani – ne znam dobro opisati občutka, ampak takrat ne razmišljam nič. Počutim se lahko in močno hkrati, dela avtomatika, plezam po čisti intuiciji in takrat sem v stanju flowa, valovanja, v stanju nekega drugega sveta, ko delaš po instinktu. To je najlepši občutek na svetu.

Kakšen nasvet bi dala mladi Janji?

Rekla bi ji, da naj ne bo do sebe tako stroga in naj ne prehiteva stvari. Da naj zaupa procesu in pri njem tudi uživa.

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.