Na poti z obupanimi migranti v Bosni in Hercegovini, ki so jih na meji pretepli in oropali

Tako kot jaz so bili tudi oni namenjeni v Sarajevo. Naše srečanje ni bilo vnaprej dogovorjeno, zaradi bližine bosanske meje s Hrvaško - s tem pa vstopa v EU območje - že nekaj časa velja, da je verjetnost srečanja z migranti tukaj precej velika. V Bihaću in njegovi okolici so "ilegalci" nekaj vsakodnevnega, v zapuščenih ali polporušenih stavbah je zaslediti številne skvote, postavljeni so tudi migrantski kampi. Za večino tistih, ki bivajo v njih, velja, da so že večkrat prišli do Hrvaške, Slovenije ali Italije, a so jih vrnili.

Skupno potovanje

Prizor na tleh sedečega in popolnoma skrušenega fanta s kapuco na glavi in njegovega prijatelja, ki ga je z obema rokama držal za obraz ter mu po vsem sodeč skušal dopovedati, naj vstane, me je ob prihodu na peron do konca predramil. Njuna blatna oblačila in raztrgani športni copati na bosih nogah so me brž potegnili v pretresljivo jutranje dogajanje na skrajnem severozahodu Bosne in Hercegovine, blizu meje s Hrvaško ob reki Uni. Obsedeli fant je ves čas le pobito strmel predse, njegovo mlahavo telo se ni odzivalo.

V ledenem svitu se je podoba človeškega obupa vedno bolj rezala v moja lica.  

Ko je avtobus Centrotransa prispel na postajo, je iz notranjega dela postajališča izstopila še skupina fantov z nahrbtniki na ramenih. Skoraj neslišno so se postavili v vrsto in se po avtobusnih sedežih razkropili takoj, ko je voznik pritisnil na gumb za avtomatsko odpiranje vrat. Zaspali so, še preden smo za seboj pustili Bihać, dvojice s pločnika ni bilo med njimi. S sedeža v zadnjem delu mi je uspelo ujeti voznikove besede: "Kaj naj storim, saj imajo veljavne vozovnice."

Slepi potnik  

Nekje sredi zasneženega bosanskega hribovja na poti do Ključa se je avtobus ustavil, med lokalnimi potniki s sprednjih sedežev tik za voznikom se je slišal prepir. Kot se je izkazalo, smo imeli na avtobusu oziroma v predelu za prtljago slepega potnika.

"Pokril se je z odejo in se stisnil za kovčki," je živčno razlagal voznik. "Ne more iti naprej z nami, lahko pride inšpekcija in nočem imeti problemov."

Vmes je posegel eden od fantov, ki so bili zdaj že vsi budni, ter v angleščini moledoval za svojega prijatelja. Razkrinkani slepi potnik je imel zabuhel obraz poln modric, na pogled je bil videti nekaj let starejši od preostalih, ki so bili po moji oceni komaj polnoletni. V navalu najrazličnejših čustev, pa tudi strahu ob dejstvu, da smo se trenutno nahajali na območju Republike Srpske, so domačini postajali vse glasnejši. Dokler eden od njih ni vozniku predlagal, da bo mladeniču kupil vozovnico do Sarajeva. In končno smo se lahko odpeljali naprej. 

Sestra, kje je Sarajevo?

Fant, ki se je skrival med prtljago, je nekaj časa zmedeno in prestrašeno gledal obraze preostalih potnikov, dokler ga ni na toplem sedežu premagal spanec. Mladenič, ki je voznika rotil, naj prijatelja nikar ne vrže dol, se je medtem presedel na prazen sedež pred mano in glavo potisnil med kolena.  

Ko se je pomiril, se je obrnil in me v angleškem jeziku tiho vprašal: "Sestra, kje je Sarajevo?" (Sister, where is Sarajevo?). Razložila sem mu, da nas čakajo še vsaj tri ure vožnje, a je njegov utrujeni pogled omagal, še preden bi lahko izvedela, zakaj potujejo v notranjost države (čeprav sem odgovor že nekako slutila).

Pretepeni, lačni in oropani

Zgodba naših sopotnikov se je razkrila ob prvem večjem postanku v Donjem Vakufu. Da so jih zajeli na hrvaški meji in da že dva dni niso jedli, so na postaji začeli pripovedovati eni od potnic, ki je izstopila na cigareto. Opazila sem, da ji kažejo roke in ji razlagajo, kako so jim te zvezali. Gospa je vzdihovala, se držala za nedrja in ob tem ponavljala: "Zakaj, zakaj so vas tepli ... o moj bog, pa saj ste še otroci ..."

Med pripovedovanjem so vsi po vrsti drgetali: "Tepli so nas, pobrali so nam denar, nam zažgali spalne vreče ..." Najbolj jih je skupil najstarejši med njimi, naš slepi potnik, nad katerim so se po njihovih besedah mejni policisti še posebej izživljali. Potem so jih sredi noči in dežja odvrgli v gozd, kjer so spali in v mraku tavali po blatnih stezah do Bihaća. Zdaj so namenjeni v zbirni center v vzhodnem Sarajevu, kjer bodo poiskali zatočišče za nekaj časa, sem izvedela.

Kruh in kokakola

Gospa se nikakor ni mogla pomiriti s slišanim in se od skupine ni odmaknila. Medtem smo se tisti, ki smo se prav tako nahajali v bližini, odpravili v iskanje trgovine ali pekarne, na srečo je bila ta tik za postajo. Vrnili smo se z nekaj vrečkami hrane in pijače, vse, kar so dobili, so do zadnjega podelili med seboj. Enako je bilo tudi z nekaj pari nogovic, ki smo jih nekateri potniki kasneje, ko smo spet krenili, poiskali med svojo prtljago in jih molče razdelili med njih.

Ob prihodu v Sarajevo je bilo na njihovih obrazih zaznati obrise novega upanja, čeprav so se za skoraj 400 kilometrov oddaljili od mejne črte, ki je v njihovih očeh še vedno predstavljala želeni cilj.

Po zadnjih (septembrskih) podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je v 41 zbirnih centrih na območju Zahodnega Balkana skupno nastanjenih okrog 12 tisoč ljudi. Vodja misije IOM v Bosni in Hercegovini Laura Lungarotti pravi, da se v državi trenutno nahaja med 3000 in 3500 migrantov. Okoli 2700 jih je v prehodnih taboriščih, ostali pa so po lastni volji zunaj taborišč. Največ jih prihaja iz Afganistana, sledijo Pakistan, Burundi in Bangladeš.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec