Anja Kovačič | 4. 4. 2023, 20:00
Borut Pahor iskreno tik pred prvim podkastom: "Mislil sem, da me boste vprašali, kdo me slači"
Z našim nekdanjim predsednikom republike smo se pogovarjali o stvareh, ki jih do zdaj še ni komentiral. Ravno je odtekel prvi polmaraton po operaciji, njegova katrca dosega rekorde, njega pa še vedno najbolj navdušujejo ljudje, ki padejo globoko in od tam znova splezajo na vrh. Le koga od znanih Slovencev ima ob tem v mislih? O tem in njegovi umetnosti fotografiranja samega sebe: "Ne vem, ali sem v življenju naredil 30 selfijev." Intervju pred sredinim izidom Mastercard® podkasta navdiha z Borutom Pahorjem.
"Jezi me, da sem jo tako poceni prodal," z nasmehom na obrazu najprej spregovoriva o trenutno najbolj vroči katrci na svetu. Borut Pahor. Deset let nas je vodil. Deset let smo ga spremljali na vsakem njegovem koraku. Predvsem na Instagramu. Pa ga res poznamo?
Po izteku dvakratnega mandata največ pozornosti vzbuja njegov markanten avtomobil. Stara katrca oziroma renault 4 GTL. Prodal jo je za danes majhen znesek, ki je šel v dobrodelne namene. Otrokom, ki se borijo z rakom. Inštitutu Zlata pentljica in Društvu Junaki 3. nadstropja.
O čem sanja Borut Pahor zdaj, ko ni več predsednik?
Pred 20 leti je katro kupil za 500 evrov, na prvi dražbi mu je uspelo zbrati 120-kratno kupnino, družina Fratar pa je presegla meje mogočega. "Katro sem prodal za 60.000 evrov. Zdaj je dosegla ceno 260.093,94 evra." Trenutno se vozi z najetim vozilom, a bo kmalu sedel v novega: "Kupil si bom relativno dober avto, tudi zato, ker ga bova uporabljala skupaj z Luko, ki se pogosto vozi na Dunaj. Vsekakor je moj namen, da ga imam do konca življenja."
Kdo je Borut Pahor? Kot kaj vas ljudje, ki vas ne poznajo po funkciji, poznajo?
Če me ne poznajo, potem ne vedo, kdo sem. Če me poznajo, potem utegnem imeti tako simpatije kot antipatije. Mislim pa, da velika večina ljudi, ki so med simpatizerji, in tistimi, ki niso, na nek način spoštuje dolgo politično pot, ki je za mano. Vedo, da to ni in ne more biti preprosto, da to terja odrekanja, jasnost stremljenj, sanje, vzpone in padce. Med ljudmi čutim neko razumevanje in zadoščenje okoli vsega tega.
Kaj je vaša glavna vloga, poslanstvo, če lahko to besedo uporabim? Deset let ste ga kar dobro opravljali.
Mislim, da lahko samo z jasno izdelanim načrtom poslanstva na tem položaju, ki nima velikih pristojnosti in velike formalne moči, ima pa veliko neformalno, za seboj pustite neko dediščino. Imel sem precej izdelan načrt. Želel sem biti predsednik vseh. Želel sem povezovati skupnost. Osredotočen sem bil na en cilj, in to je narodna sprava. Malček zakrpati hude rane iz sredine prejšnjega stoletja, ko smo se Slovenci politično razšli, in smo se ponovno sešli pri ustanovitvi države. Krepiti ugled v svetu in pustiti pečat na zahodnem Balkanu.
Kaj pa danes, če odmisliva politiko, kaj je vaše poslanstvo?
Zdaj takšnih načrtov, vsekakor ne tako osredotočenih, jasnih in kariernih, nimam. Rad bi delal nekaj, kar imam rad, ker če bom delal nekaj, kar bom delal rad, bom delal dobro. Nimam velikih ciljev, stremljenj, poslanstev, tega nimam in tudi ne pogrešam. Moja želja je, da tistega, ki mi bo zaupal vlogo, službo, karkoli že, ne bi razočaral. Da bi bil z mano zadovoljen, da bom prinesel znanje, izkušnje, hkrati pa se bom nekoliko več posvetil pisanju. Ne življenjepisa, ampak člankov, referatov. Rad bi predaval. Kolikor vidim, obstoji zanimanje za to, tako doma kot po svetu. Sicer pa so moje sanje in sanjarjenje že povezane s časom po koncu delovnega ciklusa, življenjskega ...
"Proti koncu delovnega obdobja si želim kupiti staro barko in jo v enem letu preurediti."
Ko človek reče, da bi rad kupil staro barko, vsi mislijo, da je to velik strošek. Pri nakupu barke je to najmanjši strošek. To je vrednost povprečnega avtomobila. Večji strošek so vzdrževanje, zavarovanje in pomorske pristojbine. V naslednjih štirih, petih letih, tam nekje do 70. leta, bi rad preplul severovzhodno Sredozemlje, poleg Jadrana predvsem turško in grško morje. Tam bi rad prebil zgodnja jesenska leta in mislim, da bom zelo užival, če se mi bodo sanje uresničile. Sanjarim pa zelo veliko o tem, to vedo vsi, ki me poznajo. Veliko mi pomeni, da me družina pri tem podpira. Vedo, da me je to samotarstvo vedno zanimalo. Samotarstvo na barki je ena najlepših stvari, ki jih človek lahko doživi.
Torej boste z ladjo pluli popolnoma sami?
Sam. Kot vedno, ko smo najeli barko, bodo potem periodično hodili Luka z družino in Tanja. Prišli bodo za teden, dva, mesec. Ko pride jesen, bodo želeli domov. Takrat, ko je najlepše, imajo običajno sezonski ljubitelji morja dovolj. Takrat je res lepo na morju. Takšne izkušnje, ki jo opisujem, še nisem imel. Začeli smo z majhnimi barkami, ko je postalo predrago, smo prodali in najeli. Imam dovolj izkušenj, da mi je jasno, da je to moj življenjski moto.
Da si bodo ljudje lažje predstavljali, kaj si želim: 10 metrov, da ima dobro posteljo, sanitarije, kuhalnik in vodo. Ni treba veliko. Življenje na barki je skromno. Dovolj obvladam stvari, da sem lahko sam, brez skiperja. Nikoli ne zaspim, ne da bi pogledal nekaj pomorščakov, ki jih spremljam na YouTubu. Plujejo po svetovnih morjih, sami ali v dvoje. Vsak teden, vsak dan, objavijo 10-minutni prispevek o tem, kako so preživeli dan, in to me blazno navdihuje. Mi daje en kažipot za moja sanjarjenja.
Gre za zelo močno povezanost z naravo.
Ja, morje je bilo vedno moj ambient. Voda, morje, ker je neskončno na obzorju, to me je vedno navduševalo, zato tudi nisem bil presenečen, ko sem pred leti odkril Prekmurje. Bil sem prepričan, da bi me bolj navdušile gore na Gorenjskem, gričevnata pokrajina Dolenjske, zanimiv kraški svet, ampak ta prekmurska ravnina ... Očitno je ta horizont in neskončnost nekaj, kar me res privlači.
"Vedno sem mislil, v kakšni lahki vlogi so novinarji. Zdaj vidim, da ni tako preprosto."
Je sploh kdo, ki vas ne pozna, in se mu morate predstaviti?
Mislite v Sloveniji? V Sloveniji skoraj ne.
Če pa bi se morali, kako bi se predstavili neznancu: kot nekdanji predsednik, vplivnež, politik, morda Lukov oče, maratonec?
Da sem Borut.
Sva v Mariboru, tik pred snemanjem prvega podkasta. Kakšni spomini vas vežejo na ta kraj?
Maribor je čudovito mesto. Eno najlepših slovenskih. Skozenj teče Drava in ta mu daje poseben čar. Ni pa žal tako urejeno, kot so nekatera druga mesta, zlasti Ljubljana. Ker sem bil tu neštetokrat, se posebno rad spomnim mojih tekov po Mariboru in na Piramido. Lepo je.
Vajeni smo vas gledati na fotografijah na vašem Instagram profilu. Kaj bo drugače zdaj, ko vas bodo sledilci lahko spoznali v nekoliko bolj živi, videoobliki na Mastercard® podkastu navdiha z Borutom Pahorjem? Vas bodo spoznali v drugačni luči?
Tu je nek drug zorni kot, ki bo zanimiv tako zame kot za vse, ki me bodo spremljali. Običajno sem bil vedno intervjuvanec. Tisti, ki odgovarja, pojasnjuje, zdaj pa bom tisti, ki postavlja vprašanja in vodi diskusijo. Vedno sem mislil, ko sem šel na razna soočenja, v kakšni lahki vlogi so novinarji. Postavijo vprašanja, mi se moramo pa truditi za odgovore. Zdaj vidim, da mogoče ni nujno tako preprosto. Da se morajo tudi novinarji oziroma komentatorji kar precej pripraviti, da so dobri voditelji.
Navajeni ste pozornosti in biti v soju žarometov, pa vendar, imate kaj treme?
Vedno jo imam, in to me pomirja. Kadar je nimam, in to se zgodi, jo skušam umetno ustvariti. Ker sicer lahko nastopiš popolnoma nezainteresirano, brez strasti, čustev, in tak nastop navadno ni dober nastop. Tudi, če morate biti zelo razsodni, tudi, če govorite na pogrebu, govorite počasi in potiho, morate čutiti energijo govorca. Brez treme tega ni.
Obstaja kakšen sogovornik, pred katerim boste imeli še posebej veliko tremo, če oziroma ko ga dobite pred mikrofon?
Pred vsakim. Vsak si zasluži, da čutite odgovornost do njega.
Kje in zakaj ste se počutili najbolj ponižano? Kaj menite o voditeljih, novinarjih, ki v svojih podkastih brez slabe vesti do kosti - tudi z neprimernimi vprašanji - razgaljajo sogovornike in jih postavljajo v neprijeten položaj?
Kdor ne mara vročine, naj ne gre v kuhinjo.
Od voditelja republike do voditelja podkastov
Kje vidite podobnosti, kje najdete vzporednice pri vodenju obeh?
Tudi, če tisti, ki odgovarjajo, uberejo druge smeri, je voditelj tisti, ki jo najprej določi. In tako je pri voditeljstvu skupnosti. Seveda si potem kot dober voditelj dolžan upoštevati odgovore, vendar pa jih ne nujno prilagajati. Če bo sogovornik šel v popolnoma drugo smer, če ste vi kot voditelj prepričani, da to ni v redu, boste vztrajali pri svojem. Toliko moči voditelj mora imeti. Toda če vas sogovornik prepriča, da je to boljše, boste kot voditelj z radovednostjo sledili. Dober voditelj ima neke svoje meje. Včasih zelo trdo, včasih celo premočrtno. Še boljši voditelj pa ima dovolj fleksibilnosti, gibljivosti, da se bo pustil presenetiti z novimi, boljšimi predlogi. Kako v njegovo smer po boljši poti.
Je to torej opis, kakšen voditelj podkastov boste? Deset let smo vam novinarji pod nos molili mikrofone, v vas uperjali kamere in vam zastavljali včasih tudi nekoliko neprijetna vprašanja. Kakšni boste vi do sogovornikov?
V pripravah na prvo snemanje sem jih pogledal zelo veliko. Predvsem ameriških. Ker so tam utirali poti in imajo največ izkušenj. Ugotovil sem, da se redko voditelj pogovarja z gostom, ampak ga sprašuje. Želim poskusiti povabiti sogovornika ali sogovornico, da tudi mene sprašuje. To bi želel, da bi bila odlika mojih podkastov. Da gre za izmenjavo mnenj in ne moje izpraševanje. Bomo videli, kako se mi bo to posrečilo.
Koga si najbolj želite posaditi na vroči stol in kaj bi ga vprašali?
Imam osebe, ampak bom to zadržal zase. Celo upam, da mi bo uspelo, da bom vse dobil.
Obstaja kdo, ki ga nikakor ne bi sprejeli v svoj podkast?
Ne, ni takega človeka. Nasprotno. Moja tiha želja je, da bi sedel z nekom, s katerim se vzajemno odbijava. Da bi poskušala ugotoviti, kako je mogoče med dvema, ki se zelo težko razumeta, zaradi političnih ali drugih razlogov, vendarle premosititi te prepreke, zadrege, zamere in v 45 minutah najti skupen jezik. Tudi tega se verjetno še nihče ni lotil. To bi bilo zanimivo.
Zakaj ste pristali na podkast?
V bistvu ga iz profesionalnih razlogov ne potrebujem. To je nekaj drugega, kot je bilo v času politične kariere nujno imeti Twitter, Instagram ali Facebook, najbolje vse skupaj. Vendar pa ne vem, kako se bo odvrtela moja prihodnost in ne bi rad zamudil stika z novostmi v komunikacijskih priložnostih. Za zdaj podkast ni nič več od tega.
"Imava kar nekaj vzporednic. To me navdihuje. Korina je moj vzor."
Vaša prva gostja bo Korina Korper. Zakaj ste izbrali prav njo? Zakaj je ona vaš vir navdiha?
Korina iz več razlogov. Dovolj dobro sem jo v zadnjih nekaj letih spoznal, da vem, da je to navdihujoče dekle, ki je preživelo raka v enem zelo zahtevnem obdobju odraščanja, mladosti. Vse to je naredila z izjemno energijo, strastjo, ambicijo, njeno človeško iznajdljivostjo, o kateri bova govorila. Umrl ji je oče, takrat kot meni, pri 9 letih, potem je zbolela ona, čez nekaj časa je zbolela njena mama, tako kot je zbolela tudi moja mama. Imava nekaj vzporednic. Ko sva se nedolgo tega pogovarjala, sva ugotovila, da je teh vzporednic še več.
Korina tudi zato, ker je širši javnosti neznana. Nisem želel, da bi kdo mislil, da ker sem nekdanji predsednik republike in poznam veliko ljudi, da lahko dobim kogarkoli. Ne, želel sem pripeljati osebo, ki je anonimna, in pokazati, da so to enako navdihujoči ljudje kot tisti, ki so zelo znani.
"Korina je sredi odraščanja, sredi pubertete zbolela za krvnim rakom in ga v dolgem letu borbe premagala. Soočala se je s številnimi skrbmi in strahovi, saj je pred nekaj leti izgubila očeta. Čez nekaj let je za rakom zbolela še njena mama. Z mamo sta raka premagali in ljubita življenje. To me navdihuje, Korina je moj vzor."
Kako ste se pripravili na prvi pogovor s Korino Korper?
Ni šlo toliko za ukvarjanje z njo, ker si domišljam, da se poznava. Čeprav sva se pred snemanjem še enkrat dobila na kosilu. Gre za to, da skupaj z njo postavim nek koncept pogovora, bolj kot samo vsebino. Ta bo stekla, si mislim, koncept pa ni bil preprost. Nekako sva se dogovorila, kako si želiva, da naj bi bil pogovor videti. Sva si pa pustila nekaj prostora za improvizacijo. Mislim, da to ne bo najboljši podkast. Prvi je, učili se bomo, ampak vem, da tisti, ki ga bodo poslušali, tega ne bodo počeli zaman.
Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem: lokacija nosi prav poseben pomen
Ko ste vstopili v zapuščeno dvorano, kjer se mistično dviguje prah in skozi okna poskušajo prodreti sončni žarki, kaj ste začutili? Kako se počutite v dvorani, kjer boste preživeli kar nekaj časa v prihodnjih mesecih?
Ne vem, kako bodo gledalci podkasta doživljali to dvorano. Kot pravite, je v njej nekaj mističnega. Sprejel sem zamisel producenta o navzven zapuščeni tovarni, ki za svojimi zidovi skriva neprecenljive zgodbe. Sicer sam ne bi v sceno dajal novih modernih elementov, kot sta ta dva sodobna fotelja, na katerih bomo sedeli s sogovorniki, temveč bi ostal pri skromnih stolih. Všeč mi je minimalizem in izpostavljanje ljudi, ki so središče pogovora.
Ste že kdaj dobili kakšno ponudbo za promoviranje na Instagramu? Lahko kmalu na vašem profilu pričakujemo kakšno kodo za popust?
Seveda. Ko sem končal politično kariero, sem se spraševal, kaj naj z družbenimi omrežji. Do tedaj so mi služila kot bližnjica do volivcev. Tega zdaj ne potrebujem več. Za zabavo mi pa tudi ni do tega. V tem hipu zato razmišljam o možnostih monetizacije oz. komercializacije.
Če bi pristali na tovrstno komercialno sodelovanje, za katere izdelke bi šlo?
Zdelo se mi je precej kul, da se je kot prvi uradni sponzor ponudil Mastercard, prav za ta podkast, o katerem govorimo. Želel sem znamko, ki je znana in ima izdelan imidž perfektnosti ter globalnosti. Saj so še druge ponudbe, vendar se še nismo nič odločali. Mimogrede, prva je prišla iz modne industrije že lani poleti, da bi bil eno leto njihov modni obraz. Bomo videli ...
Ste kdaj uporabili katero od kod za popuste, ki ste jih videli na Instagramu ali Facebooku?
Ne.
Kdo je skrbel za vaš profil, ko ste bili predsednik in kdo skrbi zdaj?
Vsebinsko skrbim sam, objavljata pa dve moji sodelavki in skrbita, da je vse, kot mora biti, tudi arhiv s fotografijami, ko so bile ali bi lahko bile uporabne.
S kraljem selfijev, ki jih je v življenju posnel samo 30
Ste kralj selfijev. Koliko jih navadno posnamete, preden najdete tistega ustreznega, ki ga nato objavite?
Ne vem, ali sem v življenju naredil 30 selfijev. To so fotografije, ki jih naredite sami, na katerih ste sami oz. z drugimi ljudmi. Tega je bilo res malo, zato mi kraljevske titule ne pristajajo. Se je pa glede tega razvil nek mit, za katerega mi je pravzaprav vseeno.
"Ko smo pred mnogimi leti štartali z Instagramom, sem bil predmet posmeha in kritike, danes si skoraj nihče v politiki, ki želi ustvarjati totalno propagando, ne more privoščiti biti brez tega."
Pogosto izberem tisto, ki se mi zdi zanimiva, vse bolj pa posegam po tistih, s katerimi lahko povem neko kratko zgodbo. Sprva so bili sledilci glede zgodb ravnodušni, zdaj pa se zdi, da jim je kakšenkrat zgodba pomembnejša od fotografije, kar je pri Instagramu precejšnje presenečenje.
Kaj pa Luka, vaš sin, kakšen je bil njegov odziv, ko ste mu povedali, da ste napredovali z Instagrama na podkast platformo?
Luka je moj prijatelj, moj vzornik, moj sodelavec. Kot veste, je bil moj svetovalec pri zadnji kampanji za predsednika republike. Je moj zvesti prijatelj in kritik. Nedavno je ustanovil svoj zavod Gajst. Gre za zavod, ki bo demokratiziral diplomatsko znanje, ga razširjal. Luka je končal diplomatsko akademijo na Dunaju in eden od instrumentov, ki ga imajo, je tudi podkast. Ravno včeraj, dan pred mano, je posnel svoj prvenec. Ker sem prišel iz Avstrije pozno domov, se nisva videla, me je pa klical in mi zaželel srečo. S svojim snemanjem je bil zadovoljen, oba pa radovedno čakava, kako bom jaz videl njegovega in on mojega.
Ste ga vprašali za kakšen nasvet, saj veste, na mladih svet stoji?
Bil je sicer navdušen nad zamislijo, da bi poskušal vpeljati to kot pogovor, me je pa opozoril, da ne bi zašel v drugo skrajnost in se potem prepustil, da me gostje sprašujejo, kar se nekomu, ki je 30 let vajen tega, hitro zgodi. Luka me je opozoril, naj pazim, saj bi pretirano prepuščanje gostu lahko hitro delovalo preveč domišljavo. Da ne bi pripeljal gosta samo zato, da me sprašuje. Sijajna se mu zdi ta ideja, ampak moram paziti na pravo mero.
S partnerico Tanjo ne živita skupaj, a ga navdihuje: "Je lev v pravem pomenu besede."
Kaj pa Tanja, je navdušena nad vašo novo vlogo? Kakšen je vajin odnos, ko pride do poslovnih korakov? Jo prosite za nasvete, mnenje? Ga upoštevate?
Tanja načeloma podpira to, kar počnem. Zelo redko ima pripombe. Vse, kar želi, je, da je najino osebno življenje diskretno. To sem tudi vedno spoštoval. Midva ne živiva skupaj in pravzaprav nikoli nisva. Sva bila vse življenje velika prijatelja, partnerja v najbolj žlahtnem pomenu te besede, preživela najlepše in tudi kakšne grenke trenutke, pa niti ne v najinem osebnem odnosu. Ker živiva ločeno, grenkih trenutkov niti ni bilo. Midva sva se celo tako navadila živeti, da preživljamo skupni čas, ko vsak zase reši probleme, in se dobimo, ko lahko praznujemo lepoto življenja. Tako naju je tudi Luka vedno doživljal na en tak lep način. Je pa pogrešal konstantnost.
Mi se navadno družimo čez vikende. Tanja živi po svoje, čez teden ima svoje odvetniško življenje, jaz svoje politično in postpolitično, med vikendi se srečamo in za dopust smo skupaj. To je tudi moj najlepši del leta, ko sva s Tanjo sama na dopustu. Mi vsak reče, jeb**ti, če sta tako srečna, ko sta skupaj, zakaj pa sicer ne bi bila? Zato, ker sva se tako navadila. In morda ne bi bilo tako lepo. So far so good.
S Tanjo sva govorila o podkastu. Je zelo zadržana oseba, poglobljena v tisto, česar se loti, ljubiteljica knjig, za razliko od naju z Luko je malček knjižnega molja. Ne živi na družbenih omrežjih. Pozna podkast, razume fenomen, ga bo poslušala, podala mnenje, se bo pa vzdržala pavšalnih sodb. Vedno je bila moja opora.
Vedno je bila nekje v ozadju. Nam lahko zdaj zaupate - je bila to premišljena poteza od trenutka, ko ste postali predsednik, ali sta tako živela že prej? Ste vi želeli, da živita ločeno ali je to bila njena želja?
S Tanjo sva skupaj 35 let in tako rekoč nikoli nisva živela skupaj. Imava pa sina, Luko, in se imamo za družino. To, da živiva ločeno, je bila moja želja. Če bi ji Tanja nasprotovala, bi se razšla, tega pa nihče od naju ni želel, tako sva ubrala to srednjo pot in, evo, še smo skupaj.
Bi jo povabili v vaš novi Podkast navdiha? Zagotovo vas navdihuje za kaj ...
Ne, ne bi je dal na stol. Ker bi potem ona začela voditi pogovor in bi moral priznati strašne resnice. Me pa zagotovo tudi ona navdihuje. Tanja je nekdo, ki želi obvarovati družino. Je lev v pravem pomenu besede. Ne samo v smislu znaka, ampak je lev, ki pazi na družino. Naj se ji godi še tako grozno, ali z mano ali sicer, bo vedno skrbela za družino. Tudi, če bi bila na mojem podkastu, bi vedno govorila politično korektno, da ne bi z ničimer prizadela interesov drugih. Tak človek je. Sem nekoliko manj discipliniran glede tega, imam rad družino, ampak imam tudi še kaj drugega. Ona pa je osredotočena na to in na svoje delo. Ne v tolikšni meri kot jaz. Če mene delo izpopolnjuje in se mi zdi bistveno, je zanjo bistvena družina, da vse uspeva tako, kot mora. Zlasti z Luko.
Borut Pahor je najbolj ponosen na ...
Kakšni ljudje na vas pustijo največji vtis?
Navdušita me pogum in vztrajnost. Mnogo ljudi ima znanje in talent, veliko manj pa pogum ter vztrajnost. Posebej me navdušijo ljudje, ki padejo globoko in potem od tam splezajo znova na vrh.
Na kateri vaš dosežek ste najbolj ponosni?
Vrnitev Narodnega doma Slovencem v Trstu in najin skupen poklon z Mattarello pred obema spomenikoma na Bazovici.
Poznamo vas kot strastnega tekača in ljubitelja kolesarjenja. Spremljate uspehe naših kolesarjev – Pogačar ali Roglič?
Glejte, bratomorno vojno smo imeli sredi prejšnjega stoletja. Zdaj ni več potrebe. Oba fanta sta naša. Sta par. Seveda, moram biti pošten, oba, tako kot športnika in osebnosti, absolutno spoštujem, vsakega na svoj način. Sva pa s Primožem navezala nekaj več osebnega stika. Tudi z Loro in z malim Levčkom. Bili so večkrat pri meni na kosilu, prišli so na obisk, večkrat smo se srečevali, tudi jaz sem šel na kakšno njuno prireditev. Tako da Primoža bolj poznam. Tudi starejši je. Za sabo ima več vzponov in padcev. In to, da se vedno znova pobere, je osupljivo. Ko si je lani izpahnil roko, šel na operacijo, zmagal Katalonijo - to so vse osupljive stvari, o katerih midva kot običajna človeka težko presojava. Tadej pa je na svetovnem vrhu, oba z Mohoričem in še s kom krojijo kolesarski vrh.
"Mislim, da se ne zavedamo, kaj imamo v kolesarstvu. V kolesarstvu imamo diamantno, vrh diamantne piramide."
Oba sta sijajna človeka in kdorkoli od njiju zmaga, obema privoščim. Ko pa sem bil na cilju Tour de France, ko je v cilj pripeljal zmagoviti Pogačar, vse do zadnje etape pa je bil za ta položaj nominiran Roglič, je bilo vsem, celo Pogačarju, na nek način težko. Šele doma, v hotelu, sem se zavedal in si rekel: "Stari, zakaj jeb**ti ti je hudo? Dva Slovenca sta na vrhu. Eden bi lahko bil ali pa drugi, oba sta na vrhu, in mi zdaj tu nekaj travmatiziramo. Come on, dajmo proslavljat."
Naslednji dan sem bil pri Macronu. Rekel mi je, da ne misli več dolgo prenašati te slovenske ošabnosti. Da to ni Tour de Slovenie, ampak Tour de France, prosim, da nam daste nekaj prostora. V smešnem smislu mi je dal vedeti, češ, od kod ste se vzeli Slovenci? Prav spomnim se teh njegovih besed, ko je rekel, glejte, dajmo nehat s to ošabnostjo.
Taylor Swift – na turneji z njo pleše Slovenec Jan Ravnik. Ste pomislili, da bi prek njega lažje prišli do vstopnic?
Ja, res je, sem videl, da pleše on. In ne, nisem pomislil na to, se mi pa zdi zelo luštno, da je enemu fantu to uspelo in da je sam nad sabo lahko navdušen, da je tam. Si predstavljam, da je to velik uspeh. Imam rad njeno glasbo, nisem pa tak navdušenec, da bi šel peš na drugi konec sveta, v Ameriko, na njen koncert, da bi jo slišal. Če pa bi bil njen koncert nekje v Evropi in bi imel to srečo, da bi bil v tisti prvi minuti med sto tisoč srečneži, ki bi prišli do vstopnice, toliko namreč traja, da se njen koncert razproda, potem bi to storil, ja. Bi storil veliko, da bi prišel na koncert, preplavati Atlantik za Taylor Swift je pa vseeno malo preveč. Do Pariza ali Stockholma bi pa šel.
O obžalovanjih, slačenju, razgaljenju in zlati ribici
Obžalujete karkoli v življenju? Zakaj?
Seveda, verjetno kot vsak. Obžalujem tiste korake, ki jih nisem storil, ker sem se ustrašil ali kaj takega.
Nekateri vas imajo radi, nekateri ne. Spet drugi dnevno spremljajo vaše objave, nekateri se iz njih norčujejo. Ali berete komentarje pod objavami?
Kakor kdaj.
Ste se iz strogih protokolarnih pravil naučili kaj za vaš vsakdan?
Točen sem bil že prej. Nimam rad zamud in zamudnikov.
Ne morem mimo vprašanja - kje je zlata ribica? Vemo, da je šla z vami v novo pisarno. Kako se počuti? Si je morda v tem stresnem obdobju že zaželela družbe? Se je navadila na novo okolje?
Akvarij z ribicami je v pisarni in nam dela prijetno družbo. Mineva četrt stoletja od časa, ko sem prvič postavil akvarij z ribami v svojo pisarno. Prav prva prva je bila Princeska, potem pa smo to ime ohranili za vse za njo. Mislim, da imamo zdaj v akvariju 11 Princesk.
Zadnja misel pred prvim podkastom? Se nam boste razgalili, boste ljudem povedali nekaj, česar še ne vemo o vas?
Tega še ne vem. Vsi me že dobro poznajo. Ne samo v resnem, ampak tudi v zabavnem delu medijskega sveta sem vedno, od začetka 90. let, nastopal v skoraj vseh zabavnih oddajah. Ko je bilo treba povabiti politika, ko se je zgodil čas, da pride v zabavno oddajo, na Pop TV, pri nacionalki, pri Mariu, Zrnecu, Bizovičarju, pri vseh teh modelih sem bil nekdo, ki je prišel iz političnega sveta. Vedno sem sprejel vabilo in tvegal. Nekajkrat se je posrečilo, kdaj manj, kot smo želeli. Tudi zdaj, ko gremo ven s podkastom, do neke mere tvegamo. Je pa razlika – jaz nisem več profesionalen politik in mi ni treba misliti, kakšno bo javno mnenje jutri. Ni mi vseeno, upam, da bo v redu, če pa ne bo, niti slučajno ne bo trpela moja služba.
Videli vas bomo v vsakdanjih oblačilih, stran od srajc, kravat. Ste se s kom posvetovali, kako se obleči?
Ti vaši modeli so bili ... Cela režija. So bili precej domišljavi. V zadnjih 30 letih se ne spomnim, da bi bil kdo tako suveren, da bi prišel k meni in mi začel govoriti, kako naj se oblečem. Nekako si nihče ni nikoli upal, da bi mi glede tega svetoval. Ti vaši pa so mi začeli svetovati, kaj naj oblečem, tretje, četrto, in sem samo gledal. A ste padli z Lune ali kaj? Ne morem reči, da je bilo vse narobe, kar so mi svetovali, ampak sem si rekel, da glede vsega si pustim svetovati, oblečen bom pa tako, kot se bom počutil.
Kdo vas sicer oblači?
Sam. Mislil sem, da me boste vprašali, kdo me slači. (smeh)