Anja Oman | 4. 12. 2019, 15:28
Maxx Panizzari in Erika De Vecchi: "Slovenci se ne zavedate, kakšno srečo imate"
Deževno ponedeljkovo jutro v Ljubljani. Hodim po Trubarjevi in slalomiram med zaprtimi deli ulice, luknjami in blatom, v mislih tiho preklinjam, se vljudno umikam očesnemu stiku someščanov, ki tako kot jaz hitijo vsak na svoj konec. Ni časa, vreme je slabo, november je in splošna atmosfera v našem glavnem mestu je temu primerna, turobna. Vse dokler ne prispem na cilj, kjer me s širokima nasmehoma toplo pozdravita Erika in Maxx, Milanca, ki sta se pred dvema letoma priselila v našo prestolnico in sta pravi sončni žarek sreče v vsej tej sivini.
Pred mesecem dni sem se udeležila otvoritve njune restavracije. Takrat je Maxx razlagal o svoji babici, svoji strasti do kuhanja, o stroju, brez katerega svežih testenin ne bi mogel izdelovati in o svoji ljubezni do hrane in ljudi. Je tip človeka, okoli katerega se ljudje naberejo in ga z veseljem poslušajo. Je glasen, strasten, močan, nazoren, moški. Erika se je držala v ozadju, a njena energija je ravno tako kot Maxxova močno vplivala na vse goste. Ima nalezljiv nasmeh, je prijetna, odločna, simpatična, odgovorna, nežna, ženska.
Razlagala je o njuni zgodbi. Zakaj sta iz Milana prišla v Ljubljano in kako se znajdeta. Njuna dostopnost me je očarala. Takoj sem se odločila, da se vrnem in ju še bolje spoznam. Pogovarjali smo se dobro uro, brez prestanka. O vsem. Lahko bi sedela z njima še cel dan, a urnik nas je vlekel naprej. Dobra ura klišejske italijanske domačnosti, polne strasti in romance do življenja, ki je odkrila povsem nov pogled na življenje v Ljubljani.
Erika in Maxx, pred leti sta se bolj kot ne po naključju podala na dvajsetdnevno kampiranje po Sloveniji, se vanjo zaljubila in se odločila za selitev iz rojstnega Milana, za novo življenje v Ljubljani. Pred dvema letoma sta željo uresničila. Zakaj Ljubljana? Kako se tukaj počutita sedaj?
Erika: Odlično. Zaljubljena sva v Ljubljano. Življenje tukaj je tako lepo. Vsi so tako prijazni. Po tem prvem večtedenskem odkrivanju lepot Slovenije sva se začela redno vračati. Za novo leto, za veliko noč, avgusta ... Spoznavala sva ljudi, spoznavala sva tukajšnje življenje in bilo nama je všeč. Veliko bolj kvalitetno je kot v Italiji. Ko sva se enkrat ob kavi pogovarjala o tem, sva složno sklenila, da se bova preselila. In sva se. Po dveh letih lahko poveva, da se nisva zmotila. Življenje tu je počasnejše, manj stresno, ljudje pa mnogo bolj prijazni in vljudni.
Maxx: Ja, res, ljudje v Milanu so vzvišeni, še sosedje redko pozdravijo.
Tu so ljudje bolj povezani, radi spoznavajo nove ljudi, vedno so pripravljeni pomagati. V bloku, kjer živiva, naju povabijo na kavo, kosilo, sprašujejo, če kaj potrebujeva in nama celo pustijo kakšne dobrote pred vrati.
To niso sosedje, živiva v skupnosti. To je tisto, kar sva si želela. Povezanost, stik, domačnost. Nimava nobene slabe izkušnje. Tudi z uradniki sva imela same lepe izkušnje. Ena gospa, ki sva jo nekaj spraševala na uradu, se je čez nekaj dni samoiniciativno oglasila v najini restavraciji in nama odgovorila na zastavljena vprašanja. Tu zaposleni Slovenci niso mogli verjeti. So rekli, da kaj takega pa še ne. Verjameva, da kar daješ, to dobiš. No, imela sva eno samo slabo izkušnjo. Na pošti. Ampak smo uredili.
Zanimivo. Ljudje ponavadi bežijo iz Slovenije, ker menijo, da tu ni dovolj priložnosti in prostora za kvalitetno življenje.
Maxx: Poznava veliko ljudi, ki so tukaj našli svoj dom. Ljudi iz Evrope, Argentine, Mauriciusa, Havajev ... in vsi imajo podobno izkušnjo. Slovenija je idealna. Blizu Italije, Francije, Avstrije, Hrvaške, odlično izhodišče. Ljubljana nudi vse ugodnosti, ki pritičejo evropski prestolnici, a je obenem dovolj majhna, da so ljudje lahko povezani in uživajo v življenju.
Erika: Življenje v Ljubljani je zelo kvalitetno. To ni samo moja izkušnja. Za ženske je Ljubljana super.
Ne zavedate se, kakšno srečo imate. Vam je to samoumevno. V Milanu se nisem upala sama hoditi naokoli. Ves čas sem imela eno oko odprto in bila pozorna na nevarnosti.
Tudi za otroke je nevarno, zato tam sploh nisem razmišljala o njih. To, da grem lahko tukaj tudi ponoči sama po ulici in to, da grejo lahko vaši otroci iz šole sami domov, se mi zdi čudovito. Tega pri nas ni. S selitvijo sem se razbremenila velikega zunanjega stresa stalne pripravljenosti. Še sedaj sem presenečena, da za mano nihče ne žvižga, ko hodim po cesti. (smeh)
Kje se je vse skupaj začelo? Kje sta se spoznala, kaj sta delala v Milanu, kako sta prišla do svoje restavracije na Trubarjevi?
Erika: Po izobrazbi sem inžinerka biomedicine. V Milanu sem delala v javni bolnišnici, a si s plačo nisem mogla privoščiti lastnega stanovanja in se osamosvojiti. Iskala sem novo službo in začela delati kot aktivistka za dobrodelno organizacijo. Delala sem od vrat do vrat in ugotovila, da obožujem delo z ljudmi.
Enkrat sem se med odmorom na kavi zaklepetala z lastnico kavarne, s katero sva se tako ujeli, da sem se naslednji dan vrnila k njej na capuccino in še en zabaven klepet. To je bila Maxxova mama. Takrat sem ga spoznala in od takrat sva nerazdružljiva. Usoda. Maxx je takrat ravno odpiral restavracijo v Milanu in kmalu sem mu začela pomagati pri poslu.
Delala sva 19 ur na dan. Bila sva uspešna, a popolnoma brez časa za življenje izven posla. Takšnega življenja si noben od naju ni želel. Kaj nama pomaga Milano z vsemi gledališči in lokali in dogodki, če se jih nimava časa udeležiti?
Ko sva se odločila za selitev, sva prodala restavracijo. Sva rekla, da začneva od začetka. Bar sta še nekaj časa vodila Maxxova starša, a tudi onadva si želita preseliti se v Ljubljano. Zdaj jima iščemo stanovanje. Moj oče pa se je že preselil. Najina prvotna ideja je bila, da odpreva veliko restavracijo. Potem pa sva nekega dne klepetala s prijateljico na Trubarjevi in do naju je stopila gospa, ki naju je vprašala, če sva midva prišla na ogled prostora za restavracijo. Sva rekla, da ne, da pa z veseljem pogledava. In sedaj smo tu.
Erika, vi skrbite za videz, birokracijo, finance in drugo ozadje vodenja restavracije, Maxx, vi pa vodite kuhinjo in kuhate. Od kje ljubezen do kuhe?
Maxx: Na hrano oz. vonj po hrani me veže nekaj najzgodnejših spominov. Hrana je zame nekaj, kar nosimo v sebi, nekaj kar nas povezuje, kar nas soustvarja. Hrana je naša zgodovina, naša kultura, del nas. Kot majhnega otroka, se spomnim, me je redno zbujal vonj po raguju.
Moja babica se je zbujala ob štirih zjutraj, da je bil ragu do kosila tak, kot je treba. Spomnim se, da me je posedla na pult in me naučila mešati. Mešati sem znal, preden sem znal hoditi.
Karierna pot me je najprej zanesla v oglaševanje. Ker sem imel veliko kampanjskega projektnega dela, sem imel vmes veliko časa in sem se odločil, da bi rad ta čas preživel v profesionalni kuhinji. S prijateljem sem se dogovoril, da lahko brezplačno delam v njegovi kuhinji kot pomočnik in se učim. Sledilo je še mnogo drugih restavracij, od domačih do vrhunskih. Ker sem imel službo, sem si to lahko privoščil in ugotovil, da v kuhinji živi moja strast. S kuho se ukvarjam že 20 let, jo izpopolnjujem, se učim. Predvsem pa uživam v povezovanju.
Kuha je zame kot spolni odnos. Lahko bi bil vrhunski chef z Michelinovo zvezdico in bi v kuhinji "mastrubiral", ko bi ustvarjal jedi, ki jih ljudje ne razumejo in ne znajo jesti in bi tako užival sam. A raje imam "orgije", v katerih uživamo vsi, se povežemo in se imamo vsi skupaj lepo.
Ta vajina energija se čuti takoj ob vstopu v vajino kuhinjo. Verjetno odprtost prostora ni naključje?
Erika: Ne, ni naključje. Tako velikost kot lokacija in design so premišljeni. Nisva želela biti v središču dogajanja, nisva želela, da v najino restavracijo zahajajo turisti, ki samo pridejo in grejo. Želela sva ustvariti prostor za domačine, v katerem se bodo počutili dobro in obenem še dobro jedli. In se redno vračali, ker se bodo tukaj imeli lepo.
V bistvu sva si midva želela samo malce večje kuhinje z veliko prostora za druženje, kamor lahko pridejo najini prijatelji in se imamo skupaj lepo. (smeh)
Maxx: Še bolj kot rad kuham, rad razlagam o hrani. Ni treba, da nas hrana vrže na rit s svojimi norimi okusi. Dovolj je tudi ravnovesje. Slovenci imate radi močne okuse, a imam dobro izkušnjo z vašim zanimanjem za bolj blage recepte. Poslušate moje razlage in jih upoštevate.
Rad tudi razložim, zakaj pri nas ne bo nikoli vse enakega okusa ali celo teksture. Testenine se odzivajo na vlago, ki ni vedno ista. Ker so ročno narejene, se lahko zgodi, čeprav jih pripravljam iz popolnoma istih sestavin, da so enkrat drobljive, drugič pa gladke. Ne mečem jih stran. Najprej, ker jih ne bi rad, potem pa, ker je tudi to, da niso vedno enake, v redu. Rad razlagam, zakaj je tako.
Se kdaj naveličata testenin? (Me gledata, kot da ne razumeta vprašanja. Ga ponovim.)
Erika in Maxx: Ne. Ponavadi si, ko prideva domov, še za večerjo skuhava testenine. Tega se ne moreš naveličati. Ker oba rada kuhava, se tudi prerekava, kdo bo kuhal. (smeh)
Kakšni so vajini načrti za naprej? Restavracija je odprta en mesec, mislita, da je to to? Sta se znašla pred kakšnimi ovirami ali imata kakšne večje načrte za prihodnost?
Erika in Maxx: Namerno sva restavracijo odprla konec oktobra, ko ni najhujše sezone. Rada bi se počasi uvedla v delo in se učila iz napak in izkušenj. Počasi. Zaenkrat imamo odprto samo v času kosil. Vesela sva, ker naju ljudje obiskujejo, še bolj, ker se k nama radi vračajo. Za vikende imamo zaprto, a to ne pomeni, da takrat ne delava.
Želiva si ustvariti domač kotiček v središču Ljubljane in izobraževati svoje goste o pravih italijanskih testeninah, omakah in sestavinah. Veliko je zmot, a Slovenci ste inteligentni ljudje, radi prisluhnete, se zanimate in učite.
Čeprav smo blizu, je v Sloveniji močan ameriški vpliv, ki ga morava preseči. Slovenci ste lahko srečni, ker se nahajate na čudoviti lokaciji in imate dostop do večih kultur in surovin. Srečni ste lahko, ker imate tako kvalitetne sestavine za kuhanje, ker imate toliko prostora za kvalitetno življenje. Ko zvečer zaključiva z delom, se usedeva v bližnjo kavarno in samo uživava v vašem lepem mestu, med vašimi prijaznimi ljudmi in se veseliva vsakega novega dne in novih poznanstev.
Verjameva, da se ljudje lahko vrnemo nazaj k svojemu bistvu in se spet povežemo. Najlažje skozi hrano in odprt pogovor.
Deževen ponedeljek se je tako naenkrat zdel poln upanja. In malo sem se zamislila: "Če nas tako vidijo drugi, zakaj se med sabo ne? Se zapiramo samo drug pred drugim? Ker sama vem, da smo v resnici zelo vedoželjni, inteligentni in odprti za spremembe. Morda pa nam res manjka samo malo. Kakšen dober krožnik domačih testenin ali nasmejan sosed, ki nas povabi na kavo. Morda pa je dovolj že samo zavedanje, da nam je v resnici res lepo. In sreča se morda zalepi tudi na nas.
