Kako (pre)živeti v svetu, kjer z vsako besedo in dejanjem nekoga jeziš?

Naslednjo napako naredimo že pri zajtrku. (Še večjo, če ga preskočimo). Ker je mleko napačnega izvora, v kuhinji preveč plastike in sadje uvoženo. Čeprav se ne bi mogla bolj strinjati z gibanjem podpirajmo "lokalno in domače", še vedno prepogosto kupim nekaj uvoženega, ki ni niti blizu naši sezoni ali zemlji.

Ja, bučno olje je iz Prekmurja, olivno s Primorske, sol piranska, ampak ko se sredi zime prenajem rdeče pese, bo zelena solata k meni prišla iz nizozemskih bazenčkov. In ali to pomeni tudi, da moramo jesti samo krompir, riža pa ne? Še pred nekaj leti nisem niti pomislila, da je s tem morda kaj narobe. "Ne" kravjemu mleku, ker je živalsko. Potem še "ne" rastlinskemu, ker je uvoženo. Kaj pa zdaj?

In le kdo bi lahko predvidel, da bo trend masovne potrošnje avokada na sto in en način s poskokom povpraševanja in uvoza naredil celo štalo za okolje in ekonomijo? Miri me dejstvo, da delamo na tem. Po svojih močeh in morda res ne čez noč. Vsekakor pa se ne maram že zbujati s slabo vestjo.

Pa ne le zaradi hladilnika. Tista tuperverka, ki sem jo pred petimi leti zaplenila mami, je še vedno uporabna in kot nova. Ja, plastika je. Kdo me bo pojedel prvi? Ampak opravlja svojo nalogo. In jo bo še vsaj naslednjih deset let. Naj jo raje takoj vržem stran in jo nadomestim s steklom? Se to samo meni zdi absurdna poteza? Ni namen trajnostnega življenjskega sloga, da nekaj uporabljamo čim dlje? Če je že v hiši, naj vsaj služi svojemu namenu, dokler ne pušča na vseh štirih koncih, pa še takrat se jo verjetno da nekako zaflikat, mar ne? 

Zadnjič sem v trgovini videla kovinske slamice in se ujela, kako stegujem roko proti njim, da bi jih dodala v košarico. Zadnji trenutek se mi je uspelo zavesti bizarnosti tega giba. Zakaj? A jih potrebujem? Niti plastičnih doma nikoli nisem imela, kaj mi bodo zdaj kovinske?! Ker bodo na Instagramu požele hvalospev, kako prijazna sem do okolja, ker sem kupila še nekaj, česar ne potrebujem?

V gonji proti plastiki smo začeli kopičiti vse, kar ni plastično. Doma imam že PET stekleničk in vsaj 15 bombažnih vrečk za v trgovino. Ker je to ful boljše od plastike? In ker jih res potrebujem toliko? Vse so reklamne, pa vendar v moji hiši. 

Ob smrtni obsodbi plastike so se hitro odprle nove tržne niše. Vsak tretji lokalni ustvarjalec že tiska svoje šik bombažne vrečke, vsako podjetje svoje logotipe tiska na ta, "okolju neverjetno prijaznejša" poslovna darila. Res? Ne boste verjeli, ampak proizvodnja bombažnih vrečk, če boste imeli teh doma skoraj toliko, kot prej plastičnih, je za okolje prav tako težka. Tudi za pridelavo bombaža gresta voda, energija, tudi tega nabira in šiva izkoriščena delovna sila in ta se prav tako ne reciklira zlahka. Bombažne vrečke so dober nadomestek kupu plastičnih zgolj, če imamo eno ali dve, ne pa sto.

Včasih se tolažim s tem, da sem precej atipična potrošnica kozmetike. Če to sploh še smem reči, ne da koga žalim ali mu kaj očitam. Moja kozmetična torbica je z vsebino vred vredna manj od nesezonske sadne solate. Niti dnevne kreme ne uporabljam, mater. Še mejkap si očistim z navadnim milom in toplo vodo. A imam drug velik greh.

Potovanja. Ves denar, ki ga prihranim pri oblekah in kozmetiki, gre za raziskovanje sveta. Jasno je, da turizem hrani številna usta po svetu. A hkrati velja za enega največjih onesnaževalcev. In čeprav pred leti nisem niti pomislila na to, kaj vse okolju počnejo letala (še večja težava so ladje, ki – smešno – k nam vozijo kontejnerje bombaža in avokada), imam pred vsakim novim štemplom v potnem listu senco slabe vesti.

Zato se mi zdi toliko bolj pomembno med raziskovanjem sveta vsaj resnično spoštovati tuje kulture, njihove navade in se od njih tudi česa naučiti, ne le biti ignorantski turist. Pa vendar. Kaj iz sodobnega tehnološko naprednega sveta sploh še smem, ne da s svojim početjem ubijam mater Zemljo? 

Zato se po tistem grešnem zajtrku dobršen del dneva grizem v jezik in krcam po prstih. Ker res več ne vem, kaj sploh še lahko, da ne bi bila grda, politično nekorektna, ignorantska, škodljiva, očitajoča in še kaj. Kaj smem, da ne bi delala česa narobe – proti okolju, ljudem in živalim, in kaj smem, da ne bi na koncu jaz drugim delala slabe vesti?

Zadnjič sem srečala nekdanjo sošolko, ki je pravkar rodila. Deklico, res ljubko. V trenutku, ko je iz mojih ust zletel povsem iskren "Vau, res je lepa!" me je prešinilo. O, fak. Toliko poslušam (in se tudi povsem strinjam) o tem, da ni fer, da deklice označujemo kot lepe in pridne, dečke pa kot močne in pogumne, punčke tlačimo v roza, fantke v modro, enim barbike, drugim traktorje, da že dvomim o tem, če je to, da ji rečem, kako je lepa, sploh še kompliment ali morda že žalitev.

Ko sem ob rojstnem dnevu dvoletne nečakinje stala med stalažami in tuhtala, če je za knjigo ali gledališče še premlada, so vame gledale plastične igrače. Tega torej ne smem. Bom leseno. Aja, ampak tudi zanjo smo ubili drevo. Vstopnice za živalski vrt tudi ne, saj so vendar v ujetništvu. Nič, draga moja, dobiš en grešni balon, ekološki objem in mojo družbo.

Zadnjič sem bila priča javnem linču "mami blogerke", ki je otroku dovolila več kot pol ure dneva gledati risanke, ga oblekla v poceni trenirko, ki so jo šivali otroci v Kambodži (ker dražja trenirka priznane znamke menda nastaja v veliko bolj človeških pogojih) in si mu drznila za večerjo postreči čokolino. Za nameček, je to še javno pokazala svetu Instagrama. Le kaj je mislila? Kakšno sporočilo daje svojim sledilcem? Kako si drzne? 

Kako udobno je kazati s prstom na druge, medtem ko niti ne vemo, kje je tista prekleta (plastična ali lesena) metla, s katero bi pometli lasten prag? Ja, tudi moj je umazan, a ostanimo vendar ljudje. Kdaj smo postali tako krvoločni in napadalni?

VSI smo del potrošnje, vsi grešimo. Vsi smo imeli že kdaj doma novoletno jelko, ki jo je nekdo nasilno požagal ali pa smo jo prikladno nadomestili s plastično. Ja, šele danes smo se spomnili, da se jo da imeti sredi dnevne sobe tudi živo, v loncu. In jo spomladi vrniti v naravo. Napredujemo, res. A tako kot smo jo uničevali počasi, tako kot smo škodljive navade prevzemali počasi, tako počasna bo tudi pot nazaj. Nazaj k naravi. K osnovam. Bo kaj prej, če se bomo vmes poklali med seboj?

Zadnje leto je bilo sila imenitno. Res. Hkrati pa se me skozi 2019 loteva nek siten občutek, da se je vse obrnilo na glavo. Da čisto vse počnemo narobe. Da toliko stvari, ki so nam bile do zdaj samoumevne, sploh ne bi smeli. In hkrati, da nekateri smejo VSE. 

Živimo v svetu, ko tako glasno mahamo s svojimi pravicami, da pozabimo, kje se te končajo. S svobodo drugega, namreč. Občutek imam, da smo se razdelili na dva diametralno nasprotna pola. Ne, ne na leve in desne. Na tiste, ki smejo karkoli, ker je za njih itak že prepozno, in tiste, ki "da ne bi slučajno, saj znaš bolje!"

Na tiste, ki jim je v tej "svobodi govora" dovoljeno vse. Vsak govor, tudi sovražni. Tiste, ki po spletu/svetu zlivajo greznico, praznijo svoje frustracije, grozijo in mlatijo po vsem, kar jim pride na pot. Niti ne na pot. Zgolj na virtualen Facebookov zid. Pojedli bi vegane, geje bi zažgali na grmadi, brezposelne in izgorele bi poslali delat, Greto bi zaprli v taborišče, skupaj z borci za karkoli že, mamice za štedilnike, kravatarje na polje, "tujce" "domov". Ampak oni lahko. Ker se borijo za boljši jutri. Za narodov blagor. Ali vsaj za svojo različico in idejo tega. Prosim lepo.

Ko vidimo takšne primere, nas stisne, a odscrolamo naprej. Pustimo jih na miru. Ker ni vredno. Ker bi bili boj z mlini na veter. Ker takšnim ne moreš več odpreti oči. Zlepljene so od vsega sovraštva. Do vseh. In sebe. Zato zamahnemo z roko in se umaknemo.

Lažje smo jezni na tiste, ki poslušajo in slišijo. Na tiste, ki jim ni vseeno. Na tiste, ki znajo videti več plati in plasti do jedra težave našega obstoja. Na tiste, ki imajo hitreje slabo vest.

Želim si, da bi se manj obtoževali in več sodelovali. Da bi ta čas namenili za razmislek o tem, kam plujemo. Da se ne bi brezglavo zagnali v vsak nov trend in gibanje, saj vsaka skrajnost pomeni odklon od ravnotežja. In tega nam manjka. Ravnotežja.

Želim si, da bi se večkrat spomnili, kaj je iskren nasmeh, kaj zdrava pamet, kako topel je lahko objem in koliko lahko dosežemo s prijaznim dialogom. In da vsake očitno nedolžne šale ne bi vzeli kot napad ali politično nekorektnost. Da ne bi komaj čakali, da nekdo naredi nekaj narobe. Se lahko ob trudu za boljši jutri še vseeno znamo nasmejati do solz in nismo tako črnogledi? Lahko najdemo prostor za optimizem? Resnično upam da.

Lahko smo dobri ljudje, tudi če imamo doma še kakšno plastično vrečko in lahko smo dobri ljudje, če naša celotna garderoba nima našitka "trajnostna moda". Lahko se trudimo za boljši jutri, ne da za to ve ves svet in lahko si kdaj dovolimo biti samo ljudje. Takšni, ki za začetek vsaj duše nimajo plastične.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec