Aljoša Bagola: 'kreativni superman', ki se po težki preizkušnji spet postavlja na noge

Tilen Artač v podkastu 1, 2, 3 … bis! tokrat gosti priznanega kreativca, razprodanega predavatelja na področju sodobnega duševnega zdravja in avtorja knjižnih uspešnic Aljošo Bagolo ter nekdanjega prvega oboista orkestra Slovenske filharmonije Mateja Šarca, ki je danes direktor Slovenske filharmonije in umetniški vodja njenega orkestra. Pogovor je bil zanimiv, iskriv in iskren, sporočilo pa močno: glasba je zdravilo.

Aljoši Bagoli prvi spomin na klasično glasbo seže daleč v otroštvo, ko so z družino še živeli pri dedku in babici. Ko je nekega dne vstopil v kuhinjo, je svojega brata našel na omarici za drva, ko je s slamico od slame dirigiral orkestru, ki se je vrtel na televiziji. "Vem, da me je ta njegova poza dirigenta pred televizijo tako prevzela in v naslednjem hipu tudi glasba, ki je bila nekaj čarobnega. Ko sem se obrnil, sem opazil, da prihaja od simfonikov na zaslonu," se spominja Bagola.

Zanimivo je, da mu je od vseh vlog najbolj padla v oči prav vloga dirigenta. Pravi, da je vodenje nekaj, kar mu je bilo položeno v zibelko, in nekaj deset let po tistem dogodku se je našel v vlogi kreativnega dirigenta. "To je pravzaprav nekaj, kar je moje življenje zaznamovalo, obogatilo in mi prineslo ogromno, ogromno navdušenja, čeprav sem se iz te vloge potem prisilno ali pa manj prisilno tudi upokojil," pripoveduje.

Aljoša Bagola postal 'saj-bo-ist'

Ravno obratna pa je bila pot Mateja Šarca, ki zase ne more reči, da mu je bilo vodenje položeno v zibelko, pa danes počne prav to. "Bil sem eden od številnih v harmonikarskem orkestru, pozneje v simfoničnem orkestru, poslušal sem dirigente, profesorje, mentorje komorne glasbe in nisem imel nobenega motiva za to, da bi lahko vodil … " pripoveduje direktor Slovenske filharmonije in doda, da je bil zelo poslušen in vodljiv, vse do takrat, ko je postal solo oboist, s čimer je premagal to svojo "otroško zakrknjenost".

"Z Matejem sva zamenjala vlogi. Ti si šel od oboista do direktorja, jaz pa od direktorja do saj-bo-ista. Govorim 'saj bo', 'bomo že nekako' … " v svojem slogu pripomni Aljoša Bagola, ki je danes v prvi vrsti predavatelj in knjižni avtor, delo kreativnega direktorja je pustil za seboj po težki preizkušnji izgorelosti. Skozi tisto obdobje mu je zelo pomagala tudi glasba.

"Glasba je bila ena mojih ključnih zaveznikov pri okrevanju po tej res zelo neprizanesljivi preizkušnji. Glasba ima zdravilen učinek, če prihaja izpod prstov nekoga, ki je bil soočen z določeno bolečino v življenju," pravi Aljoša Bagola. Doda, da tisti, ki se opolnomoči z glasbo, njeno močjo, njeno veličastnostjo, veliko stori zase. Eden njegovih najljubših zvokov je zvok orkestra, ki se uglašuje. Ker se takrat pripravlja nekaj veličastnega, ker v osredje vstopa sodelovanje.

Ob tem se spomni oglasa izpred nekaj let, ki je slonel prav na tem zvoku: "Spomnim se enega izjemnega Nikejevega oglasa, kjer se na prizorišču atletskega svetovnega prvenstva ogrevajo vrhunski atleti in vse je zgolj podloženo z zvokom oglaševanja orkestra. To je fantastično in zato vsakič, ko smo dobili naročilo in sem prišel v kreativni oddelek, je bila ta vznesenost, ki je simptom tega skorajšnjega kipenja energije," pripoveduje. A tudi v njihovem kreativnem procesu je bil del, ko se je vsak od prisotnih zavil v svoj mehurček, kjer se lahko zgodi kreativnost, največkrat s slušalkami na ušesih, kajti glasba ima čudežno moč. "Če ne špila muzika, molči srce," pravi Bagola.

Glasba kot univerzalno zdravilo

A vsaka glasba potrebuje tudi tišino, in to še kako dobro ve Matej Šarc, ki ima glasbe ogromno v službi, zato pa raje tišino doma. "Moram ocenjevati, primerjati, razmišljati, kako določene programe dopolniti, razviti, kako projecirati vse skupaj na občinstvo, kateri del strukture občinstva bo dobil tisto, kar si želi, in preobremenjenosti z glasbo je toliko, da ne pride več v poštev čisto nič drugega kot tišina," pravi Šarc, ki tudi na oboo zelo redko še zaigra, glede tega simpatično komentira, da je najmanj v pokoju, kmalu bo pa pokopan.

Pa drži, da se najboljše rodi iz bolečine? "Jaz zapišem, da stiska ne stika za bolečino, ampak za našo veličino," pravi Bagola. "Ko pogledamo nazaj na delec, na celo svojo pot, ugotovimo, kako je nujnost teh preizkušenj tista, ki nam življenje šele osmisli. Če je samo preprosto, če je samo enostavno, nima smisla," doda, prepričan, da ga je njegova izkušnja spremenila v boljšega vodjo svojega življenja, ki se zna postaviti zase, zastopati svoje potrebe, bolj pravočasno, zdravo, delujoče ter spoštljivo postaviti meje.

Matej Šarc na tem mestu doda, da tudi orkester deluje najbolje tedaj, ko se počuti povezanega na neki kritični točki. Spomni se situacij, ko so se znašli v brezizhodni situaciji, pa je nastalo nekaj čudovitega, ker je enostavno sto ljudi bolj držalo skupaj. "Takrat pride do določenih povezav, emocionalnih, tudi razumskih, ki jih prej posameznik v tem kontekstu, v tem kolektivu ni odkril," pripoveduje. To so trenutki, ko si ljudje, ki deset let niso spregovorili besede med seboj, sežejo v roke, se objamejo, si izrazijo spoštovanje. "To so lepe stvari," doda Šarc.

Znati biti doma in tudi stopiti čez planke

Oba sogovornika sta veliko delovala v tujini in prejela ogromno priznanj in potrditev tudi zunaj meja, a oba delujeta doma. Kako to? "Zagotovo je magnetizem tvojega doma, tvojih korenin, tvojega bistva takšen, da nenehno piha na tvojo dušo in te vabi. Zdi se mi, da je osnova duševnega zdravja to, da pripadamo, da znamo sodelovati v dobrih zdravih odnosih in da smo nečemu predani," je prepričan Bagola, ki tudi v novi vlogi želi biti najboljši, želi priti na oder in želi, da je popolno. Pa ne samo znotraj meja, načrtuje tudi tuje odre.

Pravi, da je zdrava rast to, da si vedno malce zunaj svojega udobja, v Sloveniji pa se področje udobja hitro zgodi in enostavno ga je vzdrževati. Zato je treba znati tudi malo pobegniti, se izpostaviti. "Spet moraš biti pod nekim viharjem kritične pozornosti, to je rast, zato moramo biti znati doma in tudi stopiti čez planke," pravi Aljoša Bagola.

Oboje – biti najboljši doma in tudi na tujem – uspeva Slovenski filharmoniji, ki raste že od leta 1701 in je ena najstarejših kulturnih institucij v Evropi. Po mnenju Mateja Šarca je to dokaz, da umetnost obstaja povsod in ni treba, da jo vedno zagotavlja aristokracija, umetnost je sestavni del vsakega posameznika, njegova potreba. Ob tem pove zelo zanimivo dejstvo, da je bil eden najbolje zagrizenih in angažiranih članov filharmonije po poklicu dimnikar: "Še en dokaz, da smo si v tem pogledu vsi ljudje praktično enaki."

Aljoša Bagola pripravil pravo presenečenje

Končuje se še ena uspešna sezona Slovenske filharmonije in prihajajoča prinaša kar nekaj novosti. Med programskimi novostmi Matej Šarc izpostavi klasični abonma (filharmonični klasični koncerti bodo v celoti namenjeni glasbi Johannesa Brahmsa), obeležili pa bodo 90-letnico dveh verjetno najimenitnejših slovenskih skladateljev, Lojzeta Lebiča in Vinka Globokarja. V juniju se na ljubljanski tržnici spet začenja Filharmonična hit parada, konec avgusta pa se otroški abonma seli v živalski vrt.

Tudi tovrstni dogodki klasično glasbo približujejo vsem ljudem in takšno "demokratizacijo tega zdravila" zelo pozdravlja Aljoša Bagola, ki je prepričan, da ljudje potrebujemo tisti preskok čez umetno zgrajen elitistični zid: "Ej, v Slovensko filharmonijo lahko gre vsak."

Za konec je sledil tokrat prav poseben izziv. Aljošo Bagolo so povabili na kreativni sestanek. Povabilo je z veseljem sprejel, priznal, da ima malo treme, a v praksi se to ni prav nič poznalo. Tokrat pa ni bil pred izziv postavljen samo on, ampak tudi člana orkestra Slovenske filharmonije, kajti prvič se je zgodilo, da so izvajali avtorsko glasbo gosta. Aljoša Bagola, kot ga (morda) še ne poznate.