Neponovljivo: Bepopova velika uspešnica v izvedbi Ane Praznik dobila novo preobleko (to morate slišati)

Tilen Artač je v aktualnem podkastu 1, 2, 3, … bis! gostil dve izjemno kreativni dami – televizijsko in radijsko voditeljico ter pevko priljubljene skupine Bepop Ano Praznik in članico zbora Slovenske filharmonije, altistko in blogerko Urško Bernik. 

Na uvodno vprašanje, ki ga gostitelj zastavi vsem svojim gostom – kdaj so se prvič srečali s klasično glasbo – Ana Praznik odgovori, da je bilo to v 2. razredu osnovne šole. Takrat se je na glasbeni šoli v Zagorju vpisala v zbor, kjer je bila "kuhana in pečena" od štiri- do petkrat na teden in pravi, da ji je mama v nekem trenutku v šali predlagala, če ji kar spremenijo prebivališče. Tisto obdobje ji je dalo veliko za življenje, spoznala je krasne ljudi, se naučila reda in discipline, zborovsko petje pa ima še danes zelo rada. 

Navdušenje nad glasbo prenaša tudi na hčerko Otjo, ki se uči igranja flavte. "Vpisala je klarinet in doma smo imeli kar borbe okoli tega. Meni je bilo super, moj mož pa je rekel: Kaj? Klarinet? Ne moreš igrati klarineta … ". Otja je rekla, da ga lahko igra, in mama se je zelo strinjala z njo. 

 

Tudi Urška Bernik je mama trem otrokom in dva je že popeljala v svet klasične glasbe. Dvanajstletni Iztok igra kitaro, devetinpolletna Sofija hodi na flavto, najmlajši pa je še v vrtcu in pravi, da bo nogometaš. "Lep inštrument," se v svojem slogu pošali Tilen Artač. Sama je sicer študirala solo petje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, med magistrskim študijem je bila že zaposlena v zboru Slovenske filharmonije.

Kaj potrebuje dober zborovski pevec?

Zborovsko petje je zelo specifična oblika petja in Bernikova ob tem izpostavi dve ključni stvari: "Prva je, da imaš vsaj še en dodaten par ušes. To pomeni, da ne poslušaš samo sebe in svojih tonov, občutkov in želja, ampak imaš še en ali dva para ušes za drugih 30 ali 40 ljudi, ki so okrog tebe." Kot drugo stvar pa izpostavi osnovno ponižnost, ki jo mora pevec v zboru gojiti do dirigenta in glasbe, ki jo izvaja. 

Podobno izkušnjo deli tudi Tilen Artač, ki se ob tem spomni nasveta svetovno znanega violončelista Mischa Maiskyja, ki jim je ob nekem sodelovanju dejal, da je za solista, za glasbenika na odru najbolj pomembno, da se zaveda, da na odru ni on car, ki igra, ampak je car skladatelj, ki je to glasbo napisal.

 

 Ana Praznik se strinja, da ti da petje v zboru vrline, ki ti pomagajo tudi pozneje v življenju. Denimo poslušanja ljudi okoli sebe, da se človek uglasi z okolico. Njo pri njenem delu na eni strani obkrožajo samo dekleta, na drugi strani pa je pri Delovni akciji vedno v družbi samo moških. Prizna, da boljše funkcionira v moški družbi, tudi v srednji šoli je imela najboljšega prijatelja, od nekdaj jo privlači moška energija. 

Na drugi strani pa je Urška Bernik vedno v mešani družbi, kvote v zboru so skrbno določene in vedno mora biti pol-pol. "Bas, tenor, alt, sopran - približno 20 : 20. Sama še vedno menim, da je to res dobro, tudi zvočno je dosti lažje, če smo vsi," pravi. A čeprav jih je tako veliko (ali pa prav zaradi tega), je v zboru določena stroga hierarhija. Imajo štiri vodje štirih sekcij, ki jih izvolijo (vsak glas ima svojega vodjo). Vodje določajo, kdo bo kje kaj pel - če tega prej ne odredi dirigent po svoji želji. 

Ana Praznik je iz zborovskega petja prešla v petje pop skladb in razlika med enim in drugim je izjemno velika: "Moje izkušnje zborovskega petja so, da morajo biti toni jasni, določeni, enako dolgi. Pri pop petju pa je vse malo zabrisano. Pri zborovskem petju je natančnost vrlina, pri pop petju pa se zdi zadnja leta sploh kar malo zaželeno, da gre kaj majčkeno narobe. Ni tako pravilno, kot mora biti v zborovskem petju."

Ob tem Urška Bernik doda, da je tudi znotraj zborovskega petja ogromno zvrsti: "Še vedno imaš isto telo, isti glasilki, isti karakter, iste ljudi – se pravi imaš enako pozicijo inštrumentov v dvorani, zvok moraš pa spremeniti. Se mi zdi, da tukaj pride pa res dobra odlika zborovskega pevca na dan, kako on še vedno ta svoj inštrument ohrani, ampak zabarva drugo barvo."

Kaj pa razlika med zborovskim petjem in solistom? Razlika je velika, a vsak solist lahko poje tudi v zborovskem petju pod pogojem, da pri tem uporabi zavest, da ni sam. "Se pravi, ego mora dati na stran," zaključi misel Ana Praznik.

Delo, ki onemogoča rutino

Nihče od treh sogovornikov, ki so se tokrat srečali na odru Slovenske filharmonije, ni v najboljšem odnosu z rutino, ne nazadnje jim to onemogoča tudi malce drugačen delovnik. Urška Bernik pravi, da sicer obstaja idealna rutina zborovskega pevca. "Ta je, da vstaneš, narediš upevanje s slamico, dihalne vaje … Potem pa pride en torek, ko narediš tri vaje s slamico in rečeš: Zamujamooo," simpatično pravi Bernikova in doda, da tisti zadnji del odpoje vsakič malce bolj naglas in da seveda ni prijetno ne zanjo in ne za otroke, a takšno je pač življenje. 

Sicer pa se njen delavnik prične v Slovenski filharmoniji ob 9.00, sledi upevanje in nato štiri ure vaj. Pevci in pevke naslednje štiri ure nadaljujejo delo od doma. Ob tem pa ima Urška Bernik še druge hobije, med katere spadata tudi fotografija in filcanje. Gre za kreativni in tihi dejavnosti, sploh slednje je popolno nasprotje njene službe. "Lepo je biti kreativen, da se ni treba samo podrejati, odločati, kaj ti je ful všeč, kaj ti je srednje všeč, kdaj je dovolj vibrata in kdaj ga ni. Predvsem pa sta zagotovo tako fotografija kot filcanje tihi dejavnosti, to se mi zdi blagodejno," pravi.

Ana Praznik ni človek rutine, saj se ob enih in istih stvareh začne hitro dolgočasiti. Prav zato si je pred leti zadala, da bo vsako leto naredila oz. poskusila eno stvar prvič. Letos je to igranje klavirja. Pravi, da občuduje ljudi, ki delajo točno od ure do ure, nato odklopijo in imajo normalno družinsko popoldansko življenje:"Jaz tega nikoli nisem znala narediti, zdaj, ko sem toliko stara, si lahko tudi rečem – in niti nočem." Doda, da zelo uživa v tem, kar dela. Je tudi velika ljubiteljica športa, a tudi tam ne zdrži dolgo pri isti aktivnosti. Trenutno jo zaposluje boks. 

Ta aktivnost pa žal ne pomaga pri odrski kondiciji, ki je zelo specifična in pomembna. Obe sogovornici imata izkušnjo, kako se – če je človek nekaj časa odsoten – recimo vrne trema ali pa, kako zadihan je lahko pri petju. A vse to se z nastopi in vajo uredi in ni strahu, da bi šlo karkoli narobe, ko na oder stopi zbor Slovenske filharmonije. V prihodnosti se obeta veliko zanimivega, Bernikova pa je Ano Praznik povabila na dva od njihovih programov - na vokalno inštrumentalni program (to je cikel vokalno inštrumentalne glasbe, ki se bo zgodil ravno na božič) in na PVC-cikel (pretežno vokalni cikel), kjer izvajajo povečini a cappella glasbo.

 Ana Praznik je povabilo z veseljem sprejela, pred tem pa je morala sprejeti še prav poseben izziv, pred katerega Tilen Artač postavi vsakega gosta. Čakalo jo je petje v družbi pevcev in pevk zbora Slovenske filharmonije. "Pa ne bom porušila balansa?" jo je zaskrbelo. Niti malo ga ni porušila, pravzaprav je sledilo nekaj neverjetnega ...