Obiskali smo zloglasni nočni klub: bele superge in telefoni prepovedani!

Nemčija je bila zadnje dni v ospredju ravno zaradi evropskega prvenstva v nogometu, na katerem je suvereno zmagala Španija in tako že četrtič postala evropski prvak. In čeprav so trume ljudi hitele v Berlin, da bi si ogledale dvoboje, pa so nekateri odpotovali tja zaradi kulture, mestnega utripa in vpogleda v mesto, kjer živijo trije milijoni ljudi. Najverjetneje ni treba posebno omeniti znamenitosti Berlina, kot so Brandenburška vrata, Alexanderplatz, televizijski stolp, Berlinski zid ter številni drugi. A ena znamenitost, ki je običajno na radarju oseb, ki se radi zabavajo, je berlinska tehno scena.

Tehno scena v Berlinu je del nemške kulture, po poročanju portala Guardian pa so jo dodali tudi na Unescov seznam kulturne dediščine. Glasna glasba, močni basi in hitri ritmi hitro odvrnejo poslušalca, ki takšne zvrsti ni navajen, a v Berlinu je to del njihovega značaja. Tehno je postal zatočišče za ljudi, ki živijo na robu družbe in so marginalizirani, ki nujno potrebujejo nekakšen prostor, kjer bodo sprejeti točno takšni, kot so. Brez omejitev, brez obsojanja.

Najbolj zloglasni klub v Berlinu je zagotovo Berghain. Na videz zapuščena stavba se med konci tedna prelevi v tridnevni prostor za zabavo, kjer človek vidi prav vse: od spolnega občevanja vsem na očeh pa do uživanja drog. Ravno zaradi svoje prepoznavnosti pa je Berghain klub, kjer je težko priti notri. Po spletu se tako širi več nasvetov, kako se obnašati, da te znameniti Sven spusti noter: bodi miren, bodi oblečen v črno, ne bodi pijan, ne pogovarjaj se, govori nemško in zapomni si, kdo vrti glasbo. Vsekakor je na koncu vse odvisno od varnostnikov, oni pa poskrbijo, da 90 odstotkov ljudi razočarano zapusti Berghain in se vrne drugič.

KitKat odprt za vse, a ne za tiste v belih supergah

Ker sva s prijateljico vedeli, kako težko je priti v Berghain, sva se odločili, da svojo srečo raje preizkusiva v KitKat klubu, ki velja za drugi najbolj prepoznavni klub v Berlinu. KitKat ima sicer dva prostora, glavni prostor ima celo bazen in se razteza čez dve nadstropji, drugi pa je zraven in je v kletnih prostorih. Najprej sva se odpravili v glavni klub, a ker je bil tam "Männerparty", so naju odslovili na druga vrata. In tam se je začela polomija. Še pred odhodom v klub sva se oblekli v oblačila, ki so bila popolnoma iz najine cone udobja. To pomeni spodnje perilo (body) ter usnjeni spodnji del, a vse se je zataknilo pri čevljih.

"Keine weiße Sneakers!" mi je rekel varnostnik na vhodu. Na srečo mi je pri tem dolg jezik pomagal in tako sem začela v nemščini naštevati, da prihajava iz Slovenije, da imava zgolj en par čevljev in da sva oblečeni popolnoma primerno. Še en hladen pogled varnostnika in komentar "zahtevamo 100 odstotkov, in ne 90 odstotkov" pa sva po zamahu z roko suvereno vstopili v klub, kjer sva skupno za vstopnico plačali 50 evrov. Nato pa se je začelo, že takoj se je bilo treba sleči. Dva fanta pred nama sta se znebila običajnih oprav in si nadela usnjene hlače, majice nista oblekla, ter debele bulerje. Sami sva nelagodno slekli srajci in se odpravili h garderobi, kjer je zaposlena tam zahtevala mobilne telefone. "Slikanje prepovedano, telefona morata oddati," nama je dejala in nato prelepila telefona ter jih shranila v garderobo.

Do kluba so vodile strme stopnice in hitro sva prispeli v kletne prostore, kjer ne veš, kje si. Ure ni nikjer, iz česar lahko sklepamo, da ne želijo, da obiskovalci vedo, kdaj je čas za odhod. "Psycho party" je bil torej v kletnih prostorih, kajenje je bilo dovoljeno povsod. Nenavaden labirint je vodil do več prostorov, kjer so bila sedišča in manjše mizice, en rov pa je vodil do bara ter nato do plesišča, kjer je bilo postavljenih več kletk, v katerih so pozneje plesali razgaljeni moški oziroma ženske.

Kadar se odpravljate v tovrstne klube, je nujno, da ste odprti ter brez obsojanja, ker kar vidite tam, zagotovo ni za vse. Odkrite zadnjice, goli moški in spodnje perilo, to je klasika za KitKat. Zagotovo sva bili s prijateljico najbolj oblečeni, saj so skoraj vsi moški imeli prekrite zgolj svoje intimne predele, medtem ko so ženske nadele le spodnje hlače in morda tudi nedrček. Povsod je luč odsevala od usnja, medtem ko so se obiskovalci gibali ob ritmih tehna. V rovu, ki je vodil na plesišče, pa so bile tri ženske, ki so izvajale predstavo v živo. V klubu so bili ljudje vseh spolnih usmerjenosti, javno izkazovanje ljubezni pa je bolj pravilo kot izjema. Prav tako je to prostor, kjer lahko ljudje brez težav izražajo to, kar so. Potetovirani moški in ženske, lateks, žive barve las so tako običajen pojav v omenjenih kletnih prostorih. 

Čeprav se je na okolico na začetku težko privaditi, pa se človek hitro sprosti, saj je vzdušje popolnoma drugačno kot v Sloveniji. Kljub pomanjkljivim oblačilom ženske niso tarča prepotentnih moških, ki za vsako ceno rinejo vanje. Prav tako vsi spoštujejo osebni prostor, in čeprav je prostor poln, se med svojim obiskom nikogar ne dotakneš. Konec koncev imaš občutek, kot da plešeš sam doma v svoji sobi in tako sprostiš vse inhibicije.

Kaj vse lahko še pričakuješ na berlinski tehno sceni, ne bom naštevala, saj je ena stvar jasna: to je osebna izkušnja in kar se zgodi v KitKatu oziroma v Berghainu, tam tudi ostane. Je pa zagotovo to del nemške prestolnice, ki je vreden ogleda, četudi ravno niste navdušeni nad tehno glasbo. A zapomnite si, slovenska "žurerska" scena se lahko skrije pred berlinsko.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec